Jedro

Pri opisu sostorilstva, ko so vsi storilci skupaj sodelovali pri uresničevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem pomenu) in dejanje šteli za svoje in ko po ugotovitvah pravnomočne sodbe ni dvoma, da je bil eden od sostorilcev tudi obsojenec, ni bilo potrebno natančneje opredeljevati, kateri od sostorilcev je uresničeval posamezne zakonske znake kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi obsojenega S.D. in njegovega zagovornika ter zahteva obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenca se oprostita plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojena S.D. in M.S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, obsojenega M.S. pa še nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ. Obsojenemu S.D. je za kaznivo dejanje ropa izreklo kazen sedem let zapora, obsojenemu M.S. pa je za isto kaznivo dejanje določilo kazen enajst let zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa deset mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst let in štiri mesece zapora. Po 40. členu KZ mu je izreklo tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas desetih let. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obsojenih S.D. in M.S., obsojenega S. ter pritožbi N.D. in okrožne državne tožilke zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenemu S.D. naložilo plačilo povprečnine 100.000,00 SIT, obsojenega M.S. pa je plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo (4. odstavek 95. člena ZKP).

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: - zagovornik obsojenega S.D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 421. člena ZKP) ter kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP); izraža pa tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenega D. oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje; - obsojeni S.D. iz vseh razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče "temeljito presodi navedena dejstva"; - ter obsojeni M.S. brez navedbe razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo; v svoji vlogi, ki jo poimenuje "pritožba na Vrhovno sodišče Slovenije", predlaga, da to sodišče "prekliče sodbo zaradi ropa, ki je bila izdana 26.5.2000 in potrjena dne 16.11.2000 ter potrdi obsodbo zaradi ponaredbe".

Vrhovni državni tožilec M.V. je odgovoril na zahtevo zagovornika obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in podal mnenje, da je neutemeljena. Navaja, da zagovornik, ne da bi za to obstajala zakonska osnova, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, pretežno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, polemizira s "personalnimi dokazi, materialnimi dokazi, zasegi in indici" in se trudi dokazovati, da so zaključki sodišča o prisotnosti D.S. na kraju storitve oboroženega ropa v banki zmotni. V tistem delu, ko zahteva za varstvo zakonitosti navaja "dokaze" o procesnih kršitvah iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, dele teksta sodbe prikaže tako, da izgubljajo resnični pomen, ki ga navedba zasleduje. Navedba v prvem odstavku na deveti strani sodbe je povsem jasna v smislu utemeljevanja razlogov, zakaj je sodišče iz opisa dejanja izpustilo imeni drugih dveh obdolžencev. Sodišče je pojasnilo, da ni našlo povezave med obsojencema in tistima dvema osebama, ki ju je iz opisa dejanja izpustilo, ne pa, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti, da ni povezave med obsojenima M.S. in D.S. Enako je glede navedbe sodišča na deveti strani v drugem odstavku sodbe, da v avtomobilu znamke F.U. ni bilo najdenega ničesar, saj zahteva neutemeljeno vzporeja to navedbo z vprašanjem, kdo se je s tem avtomobilom vozil. Tudi konkretna navedba v predzadnjem odstavku na sedmi strani, ki naj bi bila protispisna, to ni, kajti gre le za stališče sodišča glede uporabe mobilnega telefona. Tako se pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Glede na vsebino posameznih zahtev za varstvo zakonitosti je treba uvodoma poudariti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je praviloma mogoče vložiti le iz razloga kršitve materialnega ali procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti; v nasprotju s to določbo je tudi morebitno sklicevanje vlagatelja zahteve na določbo 427. člena ZKP, to je na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki ga je Vrhovno sodišče dolžno pojasniti le, če se mu takšen dvom pojavi ob siceršnjem odločanju o zahtevi. Naposled je treba spomniti, da je Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP kršitve zakona, na katere se sklicuje vlagatelj, dolžno preizkusiti le, če je izpolnjen temeljni zakonski pogoj za preizkus zahteve, to je, če so navedbe v njej konkretizirane in obrazložene.

1. K zahtevi zagovornika obsojenega S.D. Zagovornik uveljavlja več različnih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa po oceni Vrhovnega sodišča niso podane.

Najprej zatrjuje nasprotje med sodbenim izrekom, kjer se zatrjuje predhodni dogovor obtoženih S.D. in M.S. o storitvi kaznivega dejanja ropa ter razlogi na deveti strani prvostopenjske sodbe, "da v spisu ni podatka, ki bi potrjeval kakršnokoli zvezo med obtoženima M.S. in S.D.". Že sodišče druge stopnje je na enake pritožbene navedbe pravilno pojasnilo (sodba, stran 4), da zatrjevanega nasprotja ni ali drugače povedano: nasprotje je zgolj navidezno. Ob pravilnem branju in razumevanju tega dela obrazložitve sodbe, kjer sodišče prve stopnje obširneje pojasnjuje nedokazanost udeležbe drugih dveh soobtožencev, je sporno besedilo mogoče razumeti zgolj v tem pomenu, da v spisu ni podatka, ki bi potrjeval kakršnokoli zvezo med S.D. in M.S. na eni, ter drugima dvema soobtožencema na drugi strani, glede katerih je sodišče prve stopnje ocenilo, da njuna udeležba pri kaznivem dejanju ni dokazana.

Kar zadeva navedbo, da predhodni dogovor ni preciziran ne v opisu dejanja in ne v obrazložitvi sodbe, čeprav bi moral biti, je zagovorniku načeloma treba pritrditi, saj mora biti v opisu dejanja poleg objektivnega elementa konkretiziran tudi subjektivni element sostorilstva, iz katerega izhaja, da je obtoženec dejanje štel za svoje. V obravnavanem primeru je rop banke, kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, potekal po natančno oblikovanem načrtu in z delitvijo vlog med štirimi sostorilci, ki so skupaj uresničevali zakonske znake kaznivega dejanja ropa. Zato si besedne zveze "po predhodnem dogovoru" v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem v tem primeru ni mogoče razlagati drugače kot tako, da se je dogovor sostorilcev nanašal na skupno izvršitev kaznivega dejanja in da je tudi obsojeni S.D. sodeloval pri tem dejanju, ki ga je štel za svojega.

Razlogom sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da so sami s seboj v nasprotju zato, ker sodišče na deveti strani sodbe ugotavlja, da v nobenem avtomobilu znamke Fiat ni bilo najdeno ničesar, kar bi lahko kazalo na to, da so se z avtomobiloma pred ali po dejanju vozili roparji, na osmi strani pa ugotavlja, da odtis dela dlani desne roke A.A.P. kaže na veliko verjetnost, da se je prav on vozil s tem avtomobilom. Zatrjevanega nasprotja ni, ker zagovornik vzporeja sodbo glede različnih dejstev; sodišče namreč najprej ugotavlja, da roparji v osebnem avtomobilu niso pustili sledov, nato pa glede P.-ja kljub najdeni sledi ugotavlja, da ni dokazano, da bi bil tudi on eden od sostorilcev kaznivega dejanja. Zagovornikove posplošene navedbe o nasprotju med omenjenimi razlogi sodbe ter "zapisniki o zaslišanju prič ter zaznamkih policije o zbranih obvestilih od občanov - očividcev", ki da so videli, da so se roparji iz banke odpeljali s Fiatom, pomeni zagovornikovo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ne pa uveljavljanje procesnih pomanjkljivosti v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje tudi ni "samo s seboj v nasprotju", če je predlog za odvzem mobilnih telefonov obsojencema zavrnilo z utemeljitvijo, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila pretežno uporabljena za storitev kaznivega dejanja (sodba, stran 7) in hkrati ugotovilo (sodba, stran 5), "da je sodišče prve stopnje zanesljivo ocenilo pogovore obtoženega D. po mobilnih telefonih in njegovo povezanost z obtoženim S.". Tudi v teh razlogih sodbe ni nobenega nasprotja, saj sodišče v obeh primerih ugotavlja telefonsko komunikacijo med obsojencema, le da glede na siceršnji namen uporabe mobilnega telefona ne vidi zadostne podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov po 69. členu KZ.

Vsa ostala izvajanja zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer zagovornik obširno polemizira z dokazno oceno in zaključki izpodbijane sodbe v povezavi s "personalnimi in materialnimi dokazi, zasegi in indici", trdi, da obsojeni S.D. ni bil prisoten na kraju storitve kaznivega dejanja in izraža prepričanje, da njegove navedbe utegnejo vzbuditi precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev (427. člen ZKP), pomenijo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa za kršitve zakona, gre tudi v primerih, ko se zagovornik sicer izrecno sklicuje na kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (zahteva, stran 29) v zvezi z okoliščino, koliko je bilo ključev od garaže obsojenčeve tašče in ko zatrjuje kršitev kazenskega zakona (zahteva, stran 31), ker naj bi bil uporabljen kazenski zakon, ki se ne bi smel uporabiti oziroma, ker je bil obsojenec spoznan za sostorilca, čeprav gre nemara za drugačno obliko udeležbe (pomoč).

2. K zahtevi obsojenega S.D. V svoji zahtevi obsojenec določno in obrazloženo uveljavlja le kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP; meni namreč, da je izrek sodbe "nelogičen, nerazumljiv in nepravilen", ker v opisu dejanja, ki naj bi ga storile štiri osebe, ni izrecno (z imenom in priimkom) omenjen kot sostorilec kaznivega dejanja ropa.

Iz opisa dejanja (točka I) izhaja, da sta obsojena S.D. in M.S. skupaj in po predhodnem dogovoru še z dvema neidentificiranima osebama izvršila kaznivo dejanje ropa v poslovalnici Š. ... banke ... v L. Kaznivo dejanje so storilci izvrševali hkrati in skupaj; iz opisa je razvidno, da so bili trije storilci oboroženi, kako so ustrahovali navzoče, da sta dva od njih šla v del poslovalnice, kjer so bile tolarsko devizne blagajne (eden od njiju je bil M.S.), druga dva pa k tolarskim blagajnam ter da so iz petih delujočih blagajn vzeli skupaj preko 21 milijonov gotovine.

Pri takšnem opisu sostorilstva, ko so vsi storilci skupaj sodelovali pri uresničevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem pomenu) in dejanje šteli za svoje in ko po ugotovitvah pravnomočne sodbe ni dvoma, da je bil eden od sostorilcev tudi obsojeni S.D., ni bilo potrebno (glede na razpoložljive dokaze to tudi ni bilo mogoče) natančneje opredeljevati, kateri od sostorilcev je uresničeval posamezne zakonske znake kaznivega dejanja; tudi brez takšne konkretizacije je opis kaznivega dejanja popoln in razumljiv in obsega vse potrebne zakonske sestavine (1. odstavek 359. člena ZKP).

Z ostalimi navedbami obsojenec zanika, da bi bil storilec kaznivega dejanja in izraža pomisleke v pravilnost in popolnost dejanskega stanja na podlagi drugačne presoje izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Na takšne navedbe Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati, ker s tem izrednim pravnim sredstvom morebitnih kršitev v zvezi z dejanskim stanjem ni dopustno uveljavljati.

3. K zahtevi obsojenega M.S. Vlagatelj v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe in trdi, da sta mu "dva kriminalistična tehnika na nezakonit način odvzela prstne odtise in to na bele, navadne liste papirja, kar je po njegovem mnenju v nasprotju tako s slovenskim policijskim zakonikom, kot z zakonikom katerekoli druge države na svetu".

Čeprav obsojenec zatrjevane nezakonitosti v smislu konkretne kršitve zakona ne obrazloži, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje (sodba, stran 18-20) natančno preverjalo zakonitost postopka zavarovanja in identifikacije prstne sledi, najdene na steklenih vratih banke, glede katere je na podlagi daktiloskopskih izvedenskih mnenj ugotovilo, da gre za prstno sled obsojenega M.S. Med drugim je tudi ocenilo, da je bil postopek kriminalistov v predkazenskem postopku v zvezi z jemanjem prstnih odtisov obsojenemu S., ki so ga takrat vodili še pod imenom A.C., pravilen in zakonit, saj je po mnenju izvedenca P.N. večkratno jemanje prstnih odtisov na običajnem listu papirja povsem običajen postopek.

Vložnikovo posplošeno sklicevanje na nezakonitost odvzema vzorca njegovih las, da se izvrši test DNA, je v tem primeru pravno nepomembno, ker se izpodbijana sodba na takšen dokaz (biološka sled) ne opira.

Ostale obsojenčeve navedbe v zahtevi, s katerimi prepričuje, da ni sodeloval pri kaznivem dejanju ropa, sklicujoč se pri tem na opise storilcev, kot so jih podali očividci ter na nezanesljivost prepoznave storilcev po fotografijah, sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

Ker so po navedenem vse zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene, jih je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka je bila sprejeta na podlagi podatkov o premoženjskih razmerah obeh obsojencev v času izdaje prvostopenjske sodbe.