Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki mu je nastala v posledici nesreče pri delu. Tožnik je namraval odmakniti kamnito ploščo debeline približno 8 cm, ki je bila visoka 180 cm, široka 250 cm in težka vsaj 430 kilogramov. Pri delu se je plošča premaknila iz navpičnega položaja in tožnika stisnila k drugi kamniti plošči, ki je bila prislonjena na drugi strani kanalete. Ob tem je tožnik utrpel hude poškodbe glave in poškodbe leve roke. Ker prvotožena stranka ni zagotovila, da bi delo odmika sporne kamnite plošče opravila dva delavca, temveč je bil za to delo ob prisotnosti delovodje (ki bi moral kot nadrejeni delavec vršiti tudi nadzor nad pravilnim in varnim delom tožnika) zadolžen le tožnik, ni izvedla vseh potrebnih ukrepov za varno delo pri odmikanju te plošče, pri čemer je vsaj dopuščala nepravilen način dela pri tem opravilu.
Po oceni pritožbenega sodišča se je tožnik pri odmiku plošče postavil na napačen kraj (sicer iz razloge, ker je le tako lahko odmaknil kamnito ploščo), vendar pa je s tem svojim nepravilnim ravnanjem le do 10 % prispeval k nastali škodi.
I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da se tožniku prisodi še odškodnina v višini 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila - v III. točki izreka tako, da sta dolžni toženi stranki tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 193,72 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.
II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 367,35 EUR v 15 dneh, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.
IV. Toženi stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 28.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila. V II. točki izreka je v presežku nad prisojenim zneskom 28.200,00 EUR do zahtevanega zneska 65.000,00 EUR zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka.
2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se do višine 34.000,00 EUR (glede 40 % soprispevka tožnika in glede višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) in zoper odločitev o stroških, na podlagi katere tožnik sam krije svoje pravdne stroške, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prisodi še 34.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama pa naloži v plačilo njegove pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za tožnikovo nesrečo pri delu tako objektivno kot tudi krivdno odgovorna prvotožena stranka kot tožnikov delodajalec. Sodišče prve stopnje pa je po prepričanju tožnika zmotno ugotovilo, da znaša njegov soprispevek k nastali škodi 40 %. To svojo odločitev je zelo skopo obrazložilo, tako da se je niti ne da preizkusiti. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotožena stranka tožniku pokazala pravilen postopek manipulacije s kamnitimi ploščami, saj prvotožena stranka za to ni predložila nobenega objektivnega materialnega dokaza. Ob premeščanju kamnitih plošč obstaja le izpovedba prvotožene stranke, kar pa ni dovolj za dokazovanje tega dejstva. Tožena stranka ni imela v zvezi s premeščanjem in transportom kamnitih plošč sprejetih nobenih pravil, čeprav je iz ocene tveganja razvidno, da ta dejavnost zahteva izdelavo ustreznih pisnih pravil, nato pa teoretično in praktično usposabljanje. Vsega tega pa tožena stranka glede tožnika ni izvedla, niti ga ni obvestila o nevarnostih pri delu. Že iz izpovedbe prvotožene stranke je razvidno, da se postopek premeščanja kamnitih plošč ne opravlja pravilno. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca A.A. izhaja, da tožena stranka ni upoštevala niti lastnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, saj bi morala bremena, težja od 30 kg, dvigati, prekladati ali prenašati dva delavca. Zato bi morala tudi odmik kamnite plošče dimenzije 1,5 m x 1,5 m in debeline 8 cm izvesti dva delavca, ne pa, da je to delo naložila le tožniku. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožena stranka takrat, ko je pri njej delal tožnik, izvajala teoretično usposabljanje iz varstva pri delu. Glede na različne izpovedbe prič enotnega načina premikanja kamnitih plošč pri toženi stranki ni bilo. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal na način, kot mu ga je pokazala prvotožena stranka. Tožnik je sporno kamnito ploščo premaknil tako, kot mu je bilo to pokazano in ni mogel predvideti, kaj se bo s to ploščo dogajalo. Zaradi njene velikosti in teže je sam nikakor ni mogel zadržati v pokončnem položaju, ni se mogel niti pravočasno odmakniti, zato je ostal ukleščen pod to ploščo. Prvotožena stranka tudi ni dokazala, da je tožniku povedala, kdaj mora padajočo ploščo pustiti pasti. V konkretnem primeru pa se tožnik verjetno niti ni zavedal, da kamnita plošča pada. V podjetju B., kjer je zaposlenih 65 delavcev, imajo številno opremo za premike plošč in izrecna pisna navodila, delavci pa so tudi ustrezno usposobljeni za varno premikanje plošč. Prvo in glavno navodilo je, da nihče ne sme sam premikati plošče (kar vse izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca C.C.). Tudi izvedenec s področja gradbeništva D.D. je navedel pravilne načine odmika kamnitih plošč, zato je treba ugotoviti, da prvotožena stranka odmike teh plošč ni opravljala na pravilen način. Prvotožena stranka ni poskrbela za varno premeščanje kamnitih plošč, zato je le naključju pripisati, da že prej ni prišlo do hujših poškodb delavcev. Dejstvo, da je tožnik delal 4 mesece pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bil izkušen delavec, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pri čemer prvotožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnika za to delo, ki je nevarno, usposobila tako s teoretičnega kot tudi iz praktičnega vidika. Škodni dogodek je zgolj posledica neustreznega uvajanja tožnika v delo s strani prvotožene stranke, odsotnosti ustreznih pravil in teoretičnega ter praktičnega usposabljanja. Tožnik nadalje v pritožbi podrobno opisuje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je imel zaradi nesreče pri delu in navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje za to obliko nepremoženjske škode priznati vseh 35.000,00 EUR, kot jih je vtoževal. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, ki po njegovem stališču ni pravična, saj je v tem sporu uspel po temelju do 60 %, po višini pa celo do 72 %. Priglaša pritožbene stroške.
3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev, da prvotožena in drugotožena stranka sami krijeta svoje pravdne stroške, se praktično z identičnima pritožbama pritožujeta obe toženi stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške toženih strank, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da delo, ki ga je pri prvotoženi stranki opravljal tožnik, ni bilo nevarno delo oziroma delo s povečano nevarnostjo. Objektivna odgovornost je izjema, zato jo je treba tolmačiti ozko. Da bi se lahko zaradi določenih okoliščin neka stvar opredelila kot nevarna, morajo biti te okoliščine v vzročni zvezi z nastalo škodo in takšne narave, da jih ni mogoče pripisati ravnanju ali opustitvi določene osebe. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbe pa zahteva takšna dejavnost strožje varnostne ukrepe in večjo pazljivost (pozornost) tistega, ki tako dejavnost opravlja (odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 302/2004, sodba II Cp 3592/2011, II Cp 367/2011). Po prepričanju toženih strank v konkretnem primeru ne gre za okoliščine, ki bi opravičevale vzpostavitev objektivne odgovornosti. V pritožbi navajata okoliščine v zvezi z nesrečo pri delu, iz katerih naj bi izhajalo, da ni podana niti objektivna odgovornost niti krivdna odgovornost in do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma izvedenih dokazov ni ustrezno dokazno ocenilo. S tem zatrjujeta bistveno kršitev določb postopka po 14. točki in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Do nesreče pri delu je prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki se ni ravnal po navodilih delodajalca. Niso podani pogoji za objektivno odgovornost prvotožene stranke, kar izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca kamnoseške stroke in kot je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Mursko Soboti v zadevi Pd 352/2012. Zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja sta toženi stranki s svojo odgovornostjo nedvomno ekskulpirani. Ker je tožnik v celoti odgovoren za nezgodo in posledično za škodo, je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti in o tožnikovem soprispevku k nastali škodi. V tem delu je izpodbijana sodba neobrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tudi v zvezi s tem dokazna ocena ni vestna in analitična, je kršen tudi 8. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se ni celovito opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca D.D., niti ni pojasnilo, v čem je izvedensko mnenje izvedenca A.A. bolj prepričljivo. Tožnik se je odmika kamnite plošče lotil nepravilno, pri čemer bi lahko na pomoč poklical drugega delavca ali pa delo tudi odklonil. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je viličarist E.E. v nasprotju s predpisi dovolil, da tožnik odmakne ploščo. Tožnik je bil tisti, ki je začel odmik plošče, zato bi moral glede na zadostne izkušnje in poučenost ugotoviti, da se z E.E. dela nista lotila pravilno. Delo bi moral odkloniti ali pa na pomoč poklicati drugega delavca oziroma uporabiti jekleno vrv. V vsakem primeru pa bi moral stati ob robu plošče in tedaj do poškodbe ne bi prišlo. Pri dejanskih ugotovitvah pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da se odmika le zgornji del plošče in ne teža celotne plošče. Tudi odškodnina za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode je prisojena v previsokih zneskih, pri čemer te odločitve sodišča prve stopnje niti ni obrazložilo. Priglašata pritožbene stroške.
4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navajajo stranke v pritožbah in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.
6. Neutemeljene so pritožbene navedbe strank o tem, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, zato ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku k nastali škodi in v zvezi z ugotovitvijo o vrsti odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede tožnikovega soprispevka in glede objektivne ter krivdne odgovornosti prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca je sicer zares sorazmerno skopa (do ugotovitve tožnikovega soprispevka se je sodišče prve stopnje opredelilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, do vrste odgovornosti prvotožene stranke pa v 23. točki obrazložitve), vendar pa so v njej navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, tako da je pritožbeno sodišče lahko opravilo preizkus pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje tako glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi kot tudi glede oblik odgovornosti prvotožene stranke za škodo. Ob upoštevanju navedenega zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.
7. Pritožbeno sodišče prav tako ni ugotovilo nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na to tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer v pritožbi niti ne pojasni konkretno, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje. S tem svojimi pritožbenimi navedbami pravzaprav uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar pa po zaključku pritožbenega sodišča tudi ta pritožbeni razlog ni podan.
8. S pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo izvedenih dokazov oziroma, da jih sploh ni dokazno ocenilo, toženi stranki uveljavljata bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi ta zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je ustrezno dokazno ocenilo vse pravno relevantne dokaze, vključno z izpovedbami prič, izvedenskima mnenjema sodnih izvedencev iz področja varstva pri delu in iz področja kamnoseštva in izpovedbo sodnega izvedenca s področja kamnoseštva. Enako velja tudi za dokazno oceno izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino in izpovedbo tega sodnega izvedenca. S temi svojimi pritožbenimi navedbami toženi stranki dejansko izražata nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno teh dokazov, s čimer pa uveljavljata pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja (ta pritožbeni očitek, kot je bilo že ugotovljeno, pa ni utemeljen).
9. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki mu je nastala v posledici nesreče pri delu, do katere je prišlo 22. 3. 2010. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je do nesreče prišlo, ko je bil tožnik s sodelavcem E.E., ki je bil v spornem obdobju delovodja, s strani prvotožene stranke (F.F.) napoten, da skupaj z E.E. prepelje kamnito ploščo na razrez. To ploščo naj bi z viličarjem prepeljal E.E.. Plošče so bile sicer zložene v kanaletah pokonci in poševno ter ena ob drugi, zato je bilo treba ploščo pred dvigom z viličarjem v zgornjem delu nekoliko odmakniti od ostalih plošč, tako da jo je viličarist z viličarjem lahko prijel. Za ta odmik plošče od ostalih plošč pa je bil zadolžen tožnik. V kritičnem času je nameraval tožnik odmakniti kamnito ploščo debeline približno 8 cm, ki je bila po izpovedbi priče G.G. visoka 180 cm, široka 250 cm in ki je bila po ugotovitvi sodnega izvedenca za področje kamnoseštva težka vsaj 430 kilogramov. To kamnito ploščo je tožniku uspelo odmakniti od ostalih kamnitih plošč, na katere je bila prislonjena. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je to ploščo odmaknil tako, da jo je prijel z levo roko, z desno roko in z desno nogo pa se je oprl na naslednjo ploščo v kanaleti. Ploščo je uspel potegniti proti sebi, v navpični položaj. Ker je moral E.E. zaradi pravilnega prijema plošče viličar nekoliko prestaviti, jo je moral tožnik nekaj sekund (od 10 do 15 sekund) zadržati v navpičnem položaju. V tem času pa se je plošča premaknila iz navpičnega položaja in tožnika stisnila k drugi kamniti plošči, ki je bila prislonjena na drugi strani kanalete. Ob tem je tožnik utrpel hude poškodbe glave in poškodbe leve roke.
10. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za odškodninsko odgovornost toženih strank (prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca, posledično pa tudi drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano civilno odgovornost) podane vse štiri predpostavke. Ugotovilo je, da je prvotožena stranka tako krivdno kot tudi objektivno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka kot tožnikov delodajalec krivdno odgovorna tožniku za nastalo škodo. Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene štiri predpostavke (škoda mora izvirati iz protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja, podana mora biti vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki je nastala, obstajati mora odgovornost na strani povzročitelja škode). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da prvotožena stranka ni poskrbela za varno delo pri odmiku kamnite plošče, ki je poškodovala tožnika. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je prvotožena stranka sama določila ukrepe za zmanjšanje tveganja in bi morala delo pri premikanju kamnite plošče organizirati tako, da bi bremena, težja od 30 kg, prenašala dva delavca, vendar pa teh ukrepov ni upoštevala. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta morala spornega dne tožnik in viličarist E.E. (ki je bil tudi delovodja), prepeljati kamnito ploščo na razrez. To ploščo (po ugotovitvi sodnega izvedenca za kamnoseštvo je bila težka vsaj 430 kg), ki je bila na kanaleti, je tožnik poskusil odmakniti sam, čeprav bi morala pri odmiku takšne plošče sodelovati dva delavca. Tožnik je sicer z močnim potegom (potem, ko se je postavil na notranjo stran in z nogo uprl na naslednjo plaščo v kanaleti) ploščo premaknil iz nagnjenega položaja, vendar pa te plošče zaradi položaja telesa in sile po spremembi težišča ni mogel zadržati v navpičnem položaju, tako da je padla nanj in ga stisnila k drugi kamniti plošči. Ker prvotožena stranka ni zagotovila, da bi delo odmika sporne kamnite plošče opravila dva delavca, temveč je bil za to delo ob prisotnosti delovodje (ki bi moral kot nadrejeni delavec vršiti tudi nadzor nad pravilnim in varnim delom tožnika) zadolžen le tožnik, ni izvedla vseh potrebnih ukrepov za varno delo pri odmikanju te plošče, pri čemer je vsaj dopuščala nepravilen način dela pri tem opravilu. Glede na zgornjo ugotovitev o krivdni odgovornosti prvotožene stranke za nastalo škodo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb toženih strank, ki se nanašajo na objektivno odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. Zato je podana krivdna odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku, ko je ta plošča padla nanj in ga poškodovala.
11. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je znašal soprispevek tožnika k nastali škodi 40 %. Po prvem odstavku 171. člena OZ (ki se glede na 185. člen OZ smiselno uporablja za nepremoženjsko škodo) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče prve stopnje je ta tožnikov soprispevek utemeljilo s tem, da je bil tožnik izkušen delavec, da konkretno delo ni bilo posebej zahtevno in da bi moral tožnik tudi sam skrbeti za svojo varnost, tako da bi stal ob robu plošče, kamor ta ni mogla pasti. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik pred nezgodo delal na delovnem mestu le štiri mesece, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnika ni mogoče opredeliti kot izkušenega delavca (npr. v primerjavi z delovodjo E.E., ki je pojasnil, da je bil pri toženi stranki zaposlen 10 let in da je ves čas opravljal vsa dela, ki se v kamnoseštvu opravljajo). Prav E.E., ki je bil tožnikov nadrejeni delavec, pa je odredil tožniku, da naj pripravi kamnito ploščo za premestitev (torej, da naj jo odmakne od preostalih plošč v kanaleti) tako, da se jo bo dalo prijeti s škarjami viličarja. Po oceni pritožbenega sodišča se je tožnik pri odmiku plošče postavil na napačen kraj (sicer iz razloga, ker je le tako lahko odmaknil kamnito ploščo), vendar pa je s tem svojim nepravilnim ravnanjem po zaključku pritožbenega sodišča le do 10 % prispeval k nastali škodi. Pomembno je namreč dejstvo, da ga je to delo poslal opraviti nadrejeni, ki je bil zadolžen tudi za nadzor nad delom tožnika in za to, da tožnik svoje delo opravlja varno. Nadrejeni delavec bi moral poskrbeti, da bi odmik plošče izvedla dva delavca, oziroma da bi bil odmik plošče izveden z ustreznimi delovnimi pripomočki, do česar pa ni prišlo. Glede na to tožnik v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je soprispeval k nastali škodi v obsegu 40 %, nepravilna. Kot je bilo že ugotovljeno, pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov soprispevek k nastali škodi na 10 %, predvsem zaradi premajhne skrbi tožnika za njegovo lastno varnost. 12. Zaradi posledic nesreče pri delu je tožnik vtoževal odškodnino v skupni višini 65.000,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 35.000,00 EUR, iz naslova primarnega in sekundarnega strahu 5.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnost 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da znaša primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 20.000,00 EUR, iz naslova strahu 4.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 23.000,00 EUR.
13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 23.000,00 EUR. Na podlagi tožnikove izpovedbe, pisno izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. H.H. in na podlagi izpovedbe tega sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi poškodb, ki jih je dobil ob nesreči pri delu, tožnik trpi za glavoboli, pri njem pa je prišlo tudi do spremembe v intelektualnih in vedenjskih funkcijah. Zaradi nesreče pri delu je tožnik utrpel krvavitve nad možgansko ovojnico, zlom lobanjskega dna, prelom lične kosti zgornje čeljusti, globoko odrgnino na glavi, natrganje globokega fleksorja levega kazalca, postpoškodbeni glavobol, poleg tega pa je prišlo tudi do nakazane odmrlosti leve strani telesa. Po ugotovitvi sodnega izvedenca medicinske stroke so poškodbe pustile trajne posledice na možganovini, predvsem na delu čelnega režnja (te posledice je težko opaziti pri običajnih aktivnostih). Posledica poškodb je tudi trepanacija lobanje, pri čemer tožnik po poškodbi bistveno težje sprejema psihične napore v istem obsegu, kot jih je sprejemal pred poškodbo. Vse to se odraža tudi v vedenjskih motnjah v odnosu do družinskega okolja (tožnik je poročen in oče treh mladoletnih otrok, ob nesreči pa je bil star 45 let - podatki iz izvedenskega mnenja), znancev in v motnji orientacije. Sodni izvedenec je še ugotovil, da so posledice poškodbe pomembno spremenile vedenjske motnje tožnika, pomembno zmanjšale njegovo toleranco na psihične obremenitve, poleg tega pa tožnik trpi za pogostimi glavoboli. Sodni izvedenec medicinske stroke je ocenil, da je poškodba pustila pri tožniku kot oškodovancu trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti v višini najmanj 20 pa do 25 % (odvisno od stresnosti okolja, v katerem se tožnik nahaja). Za zgoraj ugotovljeni odstotek bo moral tožnik vse življenje vlagati več truda in napora za dosego enakih delovnih rezultatov, kot pred poškodbo. Tožnik, ki je po poklicu voznik tovornjaka, po ugotovitvi sodnega izvedenca zdravniškega potrdila za upravljanje vozil C in E kategorije ne bo mogel dobiti. Ob upoštevanju zgoraj omenjenih posledic, ki jih bo trajno imel tožnik in zato trpel duševne bolečine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode (v višini 23.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje) povsem primerna in v skladu s 179. členom OZ, zato so drugačne pritožbene navedbe toženih strank v zvezi s prisojeno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode neutemeljene.
14. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu odmerilo v previsokem znesku. Iz izvedenih dokazov (izvedensko mnenje sodnega izvedenca, izpovedba sodnega izvedenca in izpovedba tožnika) izhaja, da je tožnik 3 dni trpel trajne hude fizične bolečine, tri dni občasne hude fizične bolečine, 12 tednov občasne srednje hude bolečine, nato pa so te prešle v lahke telesne bolečine. Med zdravljenjem je imel tožnik številne nevšečnosti kot so vožnje v UKC I., številne zdravniške kontrole in zdravniški pregledi, fizikalne in protibolečinske terapije, psihološka testiranja in kontrolni pregledi, ambulantni pregledi pri različnih specialistih, diferentna terapija, fizikalna rehabilitacija, CT preiskave, RTG pregledi, MR in EMG preiskave možganov. Glede na zgoraj opisane telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel in še posebej glede na številne nevšečnosti med zdravljenjem in trajanjem le-teh (kar je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe opisalo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 18.000,00 EUR (in ne 20.000,00 EUR kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje).
15. Prav tako je sodišče prve stopnje odškodnino za strah prisodilo tožniku v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnik prestajal hud primarni strah v trajanju 2 do 3 dni (kar sicer izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca), vendar pa je prezrlo, da je sodni izvedenec v svoji izpovedbi izrecno pojasnil, da tožnik prvi dan po poškodbi nekega primernega strahu ni prestajal, je pa prestajal hud strah pred izidom zdravljenja. Ker niti iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, kakšen primarni strah (torej strah ob sami nesreči) naj bi tožnik prestajal, toženi stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je tožnik v posledici nesreče trpel predvsem strah zaradi izida zdravljenja. Glede na navedeno je po zaključku pritožbenega sodišča tožnik iz naslova prestanega strahu upravičen do odškodnine v višini 3.000,00 EUR, pri čemer je tudi ta odškodnina ustrezna in primerna glede na 179. člen OZ.
16. Glede na zgoraj navedeno znaša po ugotovitvi pritožbenega sodišča primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu, 44.000,00 EUR, pri čemer sta mu dolžni toženi stranki z ozirom na 10 % soprispevek tožnika k nastali škodi dolžni plačati odškodnino v višini 39.600,00 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in znesek odškodnine, prisojene po sodišču prve stopnje v višini 28.200,00 EUR, zvišalo še za 11.400,00 EUR. Toženi stranki sta dolžni tudi od zvišane odškodnine plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 6. 11. 2012, dalje do plačila.
17. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo treba ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških strank postopka na prvi stopnji. Tožnik je upravičeno priglasil stroške nagrade za postopek po tarifni št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 956,80 EUR, nagrade za narok po tarifni št. 3102 v višini 883,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007), kar skupaj znese 2.269,20 EUR. Glede na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu (tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu znaša 60 %) sta mu dolžni toženi stranki povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.361,52 EUR. Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznalo stroške nagrade za postopek po tarifni št. 3100 v znesku 956,80 EUR, nagrade za narok po tarifni št. 3102 v znesku 883,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007), kar glede na uspeh prvotožene stranke v tem postopku (40 %) znaša 907,68 EUR. Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov kilometrine pooblaščenke za pristope na naroke, saj pooblaščenka nima sedeža niti v kraju sedeža sodišča niti v kraju sedeža prvotožene stranke. Ker se na podlagi 19. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 15/2003 in nadalj.) v zvezi z 9. členom Pravilnika stranki povrnejo stroški za prevožene kilometre le v primerih, izrecno določenih v 9. členu Pravilnika, tožena stranka pa niti ne zatrjuje, da bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 9. člena Pravilnika, pritožbeno sodišče prvotoženi stranki teh stroškov kilometrine prav tako ni priznalo. Teh priglašenih, a nepriznanih stroškov pritožbeno sodišče ni štelo za potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je pritožbeno sodišče odločilo, da prvotožena stranka sama krije priglašene stroške izvedbe dokazov s sodnima izvedencema (teh stroškov sicer prvotožena stranka v stroškovniku niti ni opredelila po višini). Glede na to, da je iz podatkov spisa razbrati, da so bili stroški za sodna izvedenca (ki so skupaj znašali 1.300,64 EUR) v enakih zneskih izplačani iz predujma, ki sta ga založili toženi stranki, je drugotožena stranka glede na uspeh v tem individualnem delovnem sporu upravičena do povrnitve dela teh stroškov v višini 260,12 EUR. Pritožbeno sodišče drugotoženi stranki priglašenih materialnih stroškov v višini 30,00 EUR ni priznalo, saj jih ni specificirala, s tem da zanjo ne velja niti tarifna št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi. Po pobotu zgoraj ugotovljenih stroškov sta dolžni toženi stranki tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 193,72 EUR.
18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da mu je prisodilo še odškodnino v višini 11.400,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v zvezi s preostalim niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih stranke uveljavljajo v pritožbi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče preostali del tožnikove pritožbe zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbi toženih strank in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
19. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njihovih pritožb niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (njegov pritožbeni uspeh znaša glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe 34 %), sta mu dolžni toženi stranki povrniti del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe po tarifni št. 3210 v višini 865,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007), kar znaša 1.080,43 EUR. Glede na že ugotovljeni pritožbeni uspeh tožnika je ta upravičen do povrnitve dela pritožbenih stroškov v znesku 367,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Ker toženi stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 155. člen ZPP).