Jedro

Če obtožba ne zatrjuje višine premoženjske koristi, ki naj bi bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pa tudi ne vsebine ponarejene listine v primerjavi s pristno, takšne obtožbe ni mogoče dokazno preizkusiti in je zato potrebno izdati oprostilno sodbo.

Izrek

Pritožba oškodovancev kot tožilcev M.Ž. in J.Ž. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanca kot tožilca M.Ž. in J.Ž. sta dolžna plačati vsak po 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obdolženca oproščena obtožbe oškodovancev kot tožilcev zaradi kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po I. odstavku 220.člena Kazenskega zakonika (M.L.) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. in I. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (D.G.). Oškodovancema kot tožilcema je bila naložena v plačilo povprečnina v znesku 50.000,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oba oškodovanca kot tožilca po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka,kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala sta njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in temeljijo na izvedenih dokazih,ki so tudi pravilno ocenjeni.

Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obtožba zoper nobenega obdolženca ni dokazana. Obtožba obdolženi M.L. sploh ni očitala višine premoženjske koristi, pridobljene soobdolženemu D.G., ko je trditev o omejeni veljavnosti pooblastila glede prenosa lastništva na nepremičnini v nasprotju s pooblastilom, ki sta ga oškodovanca kot tožilca izdala dne 14. 4. 1995 in podpisa na njem overila na tedanji občini P.. Pooblastilo za prenos lastništva, v obsegu katerega nujno spada overitev podpisov na kupoprodajni pogodbi, tako nikoli ni bila preklicana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta oba oškodovanca kot tožilca sprejela dogovorjeno kupnino. Tako resnično ni jasno, v čem naj bi bila oškodovana. Pritožbeno zatrjevanje realne prometne vrednosti prodanih nepremičnin v znesku 300.000,00 DEM je v nasprotju z vrednostjo, ki jo je oškodovanec kot tožilec J.Ž. zatrjeval v pravdi pred Okrožnim sodiščem v K. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 5. 1999 - 150.000,00 DEM). Tudi nagib za vložitev te tožbe je drugačen od interesa, ki ga oškodovanca kot tožilca uveljavljata v tej zadevi.

Tako je odločitev sodišča prve stopnje o obtožbi zoper to obdolženko povsem pravilna.

V nasprotju s pritožnikoma meni sodišče druge stopnje, da tudi obtožba zoper obdolženega D.G. ni zadosti konkretizirana in je tudi zato sodišče prve stopnje o njej pravilno odločilo. Ne glede na to, da odločilna dejstva sploh niso dokazana (da je obdolženi zamenjal prave strani kupoprodajne pogodbe z lažnimi, da je to storil v Š., da je to pogodbo po overitvi kopij sam predložil Okrajnemu sodišču v P. zaradi prepisa lastništva), ni mogoče slediti pritožbi, da za to kaznivo dejanje zadostuje zgolj (sicer nedokazano) trditev o zamenjavi listov pogodbe s ponaredki, ne da bi se hkrati zatrjevala (ni dokazov) prava vsebina v primerjavi s ponaredkom. Res je, da ob podpisu kupoprodajne pogodbe lokacijsko dovoljenje še ni bilo izdano, vendar je bilo uporabljeno ob overitvi podpisov na tej pogodbi pri notarju v V. šele dne 19. 2. 1996. Ker je bilo izdano dne 20. 11. 1995, je jasno, da ga je bilo mogoče uporabiti pri notarski overitvi. S tem pa zatrjevano ponarejanje pogodbe ni dokazano. Tudi korespondenca med pooblaščencema strank tega kazenskega postopka ne dokazuje obtožbe, pač pa le različno stališče glede veljavnosti oz.

ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 14. 4. 1999, o čemer pa tako že teče pravda. Zato tudi dokazovanje z listinami, priloženimi pritožbi, ne bi uspelo omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da pač obtožba zoper oba obdolženca ni dokazana.

Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora vsak oškodovanec kot tožilec plačati povprečnino, ki je odmerjena glede na zapletenost zadeve in trajanje pritožbenega postopka.