Jedro

Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.074,42 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, naj se ugotovi, da sta solastnika posameznega dela št. 44 v stavbi št. 000 k. o. ... (ID 001), ID znak 001–000–44, vsak do idealnega deleža ½.

2. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njunemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta šele zdaj izvedela, da je bil že 20. 11. 2018 zaključen stečajni postopek nad toženko in odrejen njen izbris iz registra poslovnih subjektov. Sodišče prve stopnje bi zato moralo postopek prekiniti; ker tega ni storilo, se sodba nanaša na stranko, ki ne obstaja več. Toženka tudi ni mogla dati veljavnega pooblastila za zastopanje v pravdi. Sicer pa tožnika vztrajata pri svojih dosedanjih trditvah in izpovedih. Te so potrdile tudi zaslišane priče. Tožnika nemoteno uporabljata stanovanje vse od leta 1995. Toženka v tem času ni nikdar zahtevala, naj stanovanje izpraznita ali plačujeta najemnino, kar nakazuje na to, da je bila prodajna pogodba res sklenjena. Družba A., d. o. o., ki je od leta 1997 do leta 2007 poslovala v stanovanju, je imela svoj sedež na drugem naslovu. Lastniška posestnika sta ostala tožnika, ki sta navedeni družbi dovolila uporabo stanovanja neodplačno in do preklica. Priposestvovalna doba je začela teči v letu 1995, ko je stanovanje kupil pravni prednik tožnikov, in potekla konec leta 2005. Obrazložitev sodbe se sklicuje na zastarelo sodno prakso. Pravna teorija in novejša sodna praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje, kadar kupec ni poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, je pa izvrševal dobroverno lastniško posest. Tožnika sta bila prepričana, da sta lastnika stanovanja, zato nista imela razloga, da bi iskala prodajno pogodbo, ki jo je sklenil njun pravni prednik. Tudi toženka vse do sojenja ni izkazovala nobenega interesa za poslovanje s sporno nepremičnino.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je iz sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Banja Luki z dne 29. 11. 2018, ki sta ga predložila tožnika, razvidno, da je bil stečajni postopek nad prvotno toženko zaključen in da vse pravice v sodnih postopkih kot pravna naslednica nadaljuje Stečajna masa, ki jo bo zastopala stečajna upraviteljica, kar velja tudi za to pravdo. Stečajna masa je vpisana v sodni register pravnih oseb, kar izhaja iz sklepa o registraciji Okrožnega gospodarskega sodišča v Banja Luki z dne 12. 3. 2019. Trditve in dokazi tožnikov niso prepričljivi. Toženki je uspelo dokazati nedobrovernost tožnikov. Tožnica stanovanja nikoli ni uporabljala, tožnik pa šele od leta 2007, ob tem pa je toženka že leta 2014 zahtevala izpraznitev prostorov in plačilo uporabnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ne zatrjevanih in ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

6. Stečajni postopek zoper prvotno toženko (B.) se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018.1 Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka (Stečajna masa stečajnega dolžnika „B.“ - v stečaju).2 Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice.3 Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.

7. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno. Sodišče je tokrat skrbno ocenilo vse izvedene dokaze in nato materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnika nista izpolnila zakonskih pogojev za zatrjevano pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

8. Tožnica drugačne odločitve ne more doseči, saj je sama priznala, da sporne nepremičnine nikoli ni uporabljala. Za priposestvovanje je po drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) potrebna desetletna dobroverna lastniška posest. Ker tožnica posestnih dejanj ni izvrševala, lastninske pravice na ta način ni mogla pridobiti.

9. Tožnik je sporno nepremičnino zasedel po očetovi smrti leta 1997, vendar njegova posest ni bila dobroverna. V sklepu o dedovanju sporna nepremičnina ni bila zajeta, zato tožnik ni mogel utemeljeno misliti, da jo je po očetu podedoval. Najpozneje od tedaj dalje pa tudi tožnikova zmota, da je bil zapustnik lastnik sporne nepremičnine, ni bila več opravičljiva.

10. Tožnik namreč ni dokazal, da je C. C. sporno nepremičnino že leta 1995 kupil od toženke. Prodajne pogodbe ali drugega listinskega dokaza o nakupu tožnik nima. Ob sklenitvi domnevnega pogodbenega dogovora in zatrjevani izročitvi kupnine ni bila navzoča nobena od zaslišanih prič. Ni jasno, ali sploh in s kom se je C. C. pogodil za nakup. Dejstvo, da se je o tem hvalil pred pričami in tožnikom, ne zadošča za opravičljivost tožnikove zmote o lastnini sporne nepremičnine. Izpovedi zaslišanih prič so le med seboj nepovezani indici in brez zadostne dokazne teže, da bi lahko sodišču omogočili drugačno presojo o obstoju tožnikove lastniške posesti.

11. Pritožbeno vztrajanje, da je bil tožnik v času, ko je sporno nepremičnino kot poslovni prostor uporabljala družba A., d. o. o., posredni posestnik, je odveč. Bistveno je, da bi tožnik glede na vse okoliščine primera moral vedeti, da sam nima pravice do posesti. Ker tožnik ni bil dobroveren glede pravnega naslova svoje posesti, pa tudi ni pomembno, da se toženka do leta 2008 ni zanimala za sporno nepremičnino. Njena lastninska pravica namreč na ta način ni mogla prenehati.

12. Tožnik, kot že navedeno, ni dokazal, da je njegov oče sklenil zatrjevano prodajno pogodbo s toženko. Ker torej posesti ni pridobil na pravnoposlovni podlagi, je brez pomena pritožbeno sklicevanje na različno sodno prakso glede zunajknjižnega priposestvovanja, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnika sta s pritožbo propadla, zato morata svoje pritožbene stroške kriti sama, toženki pa morata povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka jih je priglasila v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 1.074,42 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, administrativne stroške, 22 % DDV in stroške za prevod dokazne listine, priložene odgovoru. Če bosta tožnika s plačilom zamujala, bosta po poteku izpolnitvenega roka toženki od navedenega zneska dolgovala še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep Okrožnega gospodarskega sodišča v Banja Luki z dne 20. 11. 2018 (priloga A62). 2 Sklep Okrožnega gospodarskega sodišča v Banja Luki z dne 12. 3. 2019 (priloga B9) v zvezi z že navedenim sklepom istega sodišča. 3 Priloga B8.