Jedro

Če se postopek začne z mandatno tožbo, lahko vsaka stranka vloži še dve pripravljalni vlogi.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu se ugodi ter se ta razveljavi.

II. Pritožba proti sodbi se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 40/2003 z dne 30. 1. 2003 ostane v celoti v veljavi. To z drugimi besedami pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati vtoževani znesek 701,05 EUR z obrestmi. Poleg tega je toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.286,89 EUR z obrestmi.

2. Proti sodbi se je pritožil toženec. Uveljavlja oba dovoljena pritožbena razloga ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevek zavrnjen. Sicer pa podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožnik najprej uveljavlja procesno kršitev, ta naj bi bila podana zato, ker je sodišče kršilo pravila o sporu majhne vrednosti. Stališče pritožnika namreč je, da lahko stranke poleg plačilnega naloga in ugovora zoper njega vložijo le vsaka po eno pripravljalno vlogo. Sodišče pa je dopustilo dve pripravljalni vlogi, s čimer naj bi kršilo pravila pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti.

3. Pritožba uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je ravnanje policista, ki je visel na oknu vozečega vozila, nenormalno, zato je za škodo, ki mu je nastala, vsaj delno odgovoren tudi sam.

4. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev, da sodišče ohranja plačilni nalog v veljavi. Nepravilna je zato, ker je v njem klavzula o plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo do plačila. To pa pomeni, da ni upoštevano pravila ne ultra alterum tantum. Nazadnje pa napada še odločitev o stroških postopka. Upira se temu, da mora plačati stroške za pričanje M. F.. Ta priča namreč ni povedala ničesar uporabnega.

5. Sodišče prve stopnje je 27. 12. 2010 izdalo sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno.

6. Proti temu sklepu je toženec vložil pritožbo. V njej je navedel, da je odločitev v sklepu napačna, saj je bila sodna taksa za pritožbo pravočasno plačana. Predložil je tudi dokazilo o tem.

7. Pritožba proti sklepu je utemeljena, pritožba proti sodbi pa ne.

8. Podlaga izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče pritožbo štelo za umaknjeno, je procesno dejstvo, da naj bi toženec takse za pritožbo ne plačal pravočasno. To pa ne drži. Pritožbi priložena listina (list. št. 186) dokazuje, da je bila taksa pravočasno plačana. Podlage za izdajo sklepa o tem, da se šteje pritožba za umaknjeno, tako ni bilo. Pritožba proti sklepu je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter ta sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP(1)).

9. V nadaljevanju je zato pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi proti sodbi. V sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati relativnih procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (primerjaj 458. člen ZPP). Ker pa bi kršitev, ki jo uveljavlja toženec (to je kršitev specialnega pravila o prekluziji v sporu majhne vrednosti) lahko prerasla v kršitev enakega kontradiktornega obravnavanja strank (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) jo je pritožbeno sodišče v tej luči tudi obravnavalo. Vendar pa je že takoj ugotovilo, da niti relativna kršitev ni podana. Pritožnikovo procesno stališče, da lahko tožnik poleg plačilnega naloga vloži le še eno pripravljalno vlogo, je namreč napačno. V pravdah, ki se začnejo z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se je izoblikovala sodna praksa, po kateri se predlagalni akti izvršilnega postopka (to sta predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ugovor proti sklepu) ne vštevajo v par dovoljenih vlog v sporu majhne vrednosti (452. člen ZPP). Tako je zato, ker predvsem predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine po svoji naravi ne vsebuje trditvenega gradiva (kot npr. tožba). Predlagatelj v izvršbi bi seveda lahko navedel trditve, vendar pa bi bilo to nesmiselno. Številni predlogi za izvršbo na podlagi verodostojne listine se namreč zaključijo v sami izvršbi in do pravde sploh ne pride. Drugačna razlaga bi strankam zniževala procesni standard, ki jim ga zagotavlja 452. člen ZPP. Vse povedano velja tudi za postopek, ki se začne z vložitvijo plačilnega naloga. Očitek procesne kršitve zato ni utemeljen.

10. Tudi materialnopravna graja izpodbijane sodbe je neutemeljena. Dejanska podlaga sodbe ne utemeljuje pritožbenega pravnega stališča, da je podan soprispevek policista (oškodovanca). Škoda je posledica izrazito protipravnega (celo kaznivega) ravnanja toženca. Oškodovanec pa je le opravljal naloge policista, ki se jim je toženec s svojim kaznivim (in nevarnim) ravnanjem upiral. Škoda je le posledica tega protipravnega ravnanja in nikakor ne soprispevka samega oškodovanca.

11. Tudi tehnika izreka, po katerem se plačilni nalog ohranja v veljavi, ni napačna. Kritika le-te pa je neutemeljena. Klavzula „zakonske zamudne obresti“ namreč pomeni, da je treba uporabiti zakonska pravila o obrestih in tako tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je to pravilo veljalo. Bojazen, da tega pravila sodišče ne bi uporabilo v izvršilnem postopku, je zato odveč.

12. Tožena stranka tudi neutemeljeno napada odločitev o stroških postopka, češ da ni dolžna plačati stroškov za pričo. Četudi se nek dokaz vsebinsko izjalovi, z njim nastanejo določeni stroški. Te je dolžna nositi tista stranka, ki je v pravdi propadla. To pa je tožena stranka.

13. Ker pritožba proti sodbi ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007)