Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob tem, ko tožnik niti ne ugovarja zaključku prvostopenjskega organa, da pogojev za pravico do zdravstvenega varstva po določbah spremenjenega 6. člena ZVV ne izpolnjuje več ter njegovima ugotovitvama, da še ni star 55 let ter ni trajno popolnoma nezmožen za delo, in ko sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ob nespornih navedenih dejstvih z izpodbijano odločbo na podlagi določb ZVV in ZUJF pravilno odločil v zadevi ter Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti nove (spremenjene) zakonske ureditve z Ustavo, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da mu je z izpodbijano odločbo na podlagi nove (spremenjene) zakonske ureditve nedopustno poseženo v pridobljene pravice, je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Upravna enota Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, odločila, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva ter da se odločba št. 130-811/2011-2641 z dne 12. 10. 2011 z dnem 1. 1. 2013 razveljavi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil s 100. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) spremenjen 6. člen Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), tako da določa, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po 231. členu ZUJF se vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Ker tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo, mu glede na to pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 ne pripada.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.
Tožnik v tožbi navaja, da mu je bilo kot vojnemu veteranu na podlagi odločbe prvostopenjskega organ z dne 12. 10. 2011 zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 11. 2011. Po izpodbijani odločbi tožniku ta pravica od 1. 1. 2013 več ne pripada. Tožnik meni, da mu ne bi bilo mogoče omejiti ali odvzeti pravice, priznane s pravnomočno odločbo. To je v nasprotju z ustavnim načelom pravne varnosti, saj je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v tožnikove pridobljene pravice. Spremenjeni zakon bi lahko veljal le za naprej in za nove stranke. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede predlagane dokaze (predlaga pa vpogled v upravne spise v zadevi ter svoje zaslišanje) ter nato odloči, da se izpodbijana odločba odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.
Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zavrača tožbene očitke o neustavnosti izpodbijane odločbe ter se pri tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-270/08-10 z dne 3. 6. 2010 in U-I-86/96 z dne 12. 12. 1996. Sodišče je s sklepom z dne 13. 2. 2013 postopek v zadevi prekinilo in vložilo pri Ustavnem sodišču zahtevo za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. ZUJF (s katerima je urejen položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva po 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF).
Ustavno sodišče pa je z odločbo U – I – 13/13 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo z izpodbijano odločbo, s katero je bilo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF, odločeno, da tožniku od 1. 1. 2013 več ne pripada pravica do zdravstvenega varstva po ZVV, nedopustno poseženo v njegove ustavne pravice.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da temelji na: - določbi (s 100. členom ZUJF) spremenjenega prvega odstavka 6. člena ZVV, ki določa, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti; - določbi prvega odstavka 231. člena ZUJF, ki določa, da se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013; - ugotovitvi dejstva, da je bila tožniku z odločbo z dne 12. 10. 2011 od 1. 11. 2011 dalje priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja; - ugotovitvah dejstev, da tožnik še ni star 55 let in ni trajno popolnoma nezmožen za delo.
Po razlogovanju Ustavnega sodišča v odločbi U – I – 13/13 z dne 14. 11. 2013 ureditev prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (ki določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice, ob tem ko je v prvem odstavku določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj). Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljanih pravic namreč ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se zmanjšujejo pravice za čas po uveljavitvi zakona oziroma po izdaji odločb, ki so bile izdane na podlagi spremenjenega zakona. Glede na čas uveljavitve ZUJF (30. 5. 2012) in glede na to, da so bile na podlagi tega zakona (oziroma v njem spremenjene ureditve) izdane ustrezne odločbe, to pomeni, da se z navedenima določbama prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF posega v položaj vojnih veteranov le za naprej.
Ustavno sodišče v odločbi U – I – 13/13 z dne 14. 11. 2013 dalje razloguje, da pa je varstvo obstoječega pravnega položaja, kadar zakon spreminja ureditev za naprej, zagotovljeno z 2. členom Ustave, po katerem je Slovenija pravna država. Med načela pravne države spada tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Po zakonski ureditvi, ki je predmet presoje ustavnosti, vojnim veteranom, ki ne izpolnjujejo novih pogojev za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (prvi odstavek 15. člena ZVV v povezavi s 6. členom ZVV), ta pravica od 1. 1. 2013 več ne pripada. Ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV (na kar sta se sklicevala Državni zbor in Vlada), pa je po oceni Ustavnega sodišča (ter v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo) stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ocenjevana zakonska ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev, saj pravica tistim vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, ostaja; tistim, ki jim po novi ureditvi pravica več ne pripada, pa je zagotovljen ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine. Glede na to je Ustavno sodišče presodilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF tudi nista v nasprotju z 2. členom Ustave.
Ob tem ko tožnik niti ne ugovarja zaključku upravnega organa, da pogojev za pravico do zdravstvenega varstva po določbah spremenjenega 6. člena ZVV ne izpolnjuje več (med drugim je za pravico do varstva po tem zakonu določeno kot pogoj starost 55 let ali nastala trajna izguba delovne zmožnosti) ter njegovima ugotovitvama, da še ni star 55 let ter ni trajno popolnoma nezmožen za delo, in ko sodišče sodi, da je organ ob nespornih navedenih dejstvih z izpodbijano odločbo na podlagi citiranih določb ZVV in ZUJF pravilno odločil v zadevi ter Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti nove (spremenjene) zakonske ureditve z Ustavo, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da mu je z izpodbijano odločbo na podlagi nove (spremenjene) zakonske ureditve nedopustno poseženo v pridobljene pravice, je sodišče moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje postopka.