- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep I Cp 300/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.300.2010 Civilni oddelek
Povzetek
- Sodna pristojnost v upravnem postopkuAli je sodišče pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na ureditev dostopa do parcele preko javne poti?
- Ureditev javne potiKako se lahko pridobi ali odvzame status javne poti in kakšne so posledice za tožbo, ki zahteva razlastitev dela parcele?
- Bistvene kršitve pravdnega postopkaAli je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnice in ni izvedlo predlaganih dokazov?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Javna pot ima status javnega dobra, zato se lahko pridobi ali odvzame le v ustreznem upravnem postopku.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni podana sodna pristojnost, zato je tožbo zavrglo ter tožnici naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 660,12 EUR v petnajstih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker ni podana sodna pristojnost za tožbo, v kateri tožnica zahteva od tožene stranke, da ji uredi dovoz iz M. ceste na njeno parcelo, št. 729/13 po delu parcele št. 729/2 tako, da bo ta del poti razlastila in bo postala javna pot v lasti tožene stranke.
2. Tožnica po pooblaščencu vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnice in izvedlo drugih predlaganih dokazov, zato ni moglo ugotoviti, kakšne narave je zahtevek. Tožnica ne zahteva razlastitve lastnika ceste, zahteva le ureditev te poti. Tožnica je plačala toženi stranki komunalne prispevke, ki so vključevali tudi dostop iz javne poti na njeno dvorišče in ne preko sosedovega zemljišča, česar pa tožena stranka ni zagotovila. Če bi tožena stranka dokončala M. ulico, bi ta del poti prešla v last in upravljanje tožene stranke.
3. Toženka je vložila dne 3. 2. 2010 laično vlogo, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo kot dodatek k pritožbi, saj je bila vložena prepozno (pritožbeni rok za vložitev pritožbe se je iztekel 12. 11. 2009).
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče presodi po uradni dolžnosti po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno in v kakšni sestavi je pristojno (prvi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (prvi in drugi odstavek 18. člena ZPP).
6. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva, da tožena stranka zagotovi tožnici dostop do njene parcele št. 729/13 po javni poti na način, da izpelje postopek razlastitve dela parcele št. 729/2, k.o. G., na podlagi katerega bo ta del postal javna pot v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da postopek razlastitve ureja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), v katerem se odloča v upravnem postopku (96. člen ZUreP-1). Javna pot ima status javnega dobra, zato se lahko pridobi ali odvzame le v ustreznem upravnem postopku. Akt o ustanovitvi ali odvzemu javnega dobra je konstitutivne narave, ki je sprejet v ustreznem upravnem postopku, zato o statusu spornega dela parcele, ki naj bi bila javna pot tudi ni moč odločati kot o predhodnem vprašanju po določbi 13. člena ZPP.
7. Zaslišanje tožnice ne more nadomestiti trditvene podlage, pritožba pa protispisno zatrjuje, da tožnica ne zahteva razlastitve lastnika sporne parcele, marveč le ureditev te poti.
8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kakor tudi ne kršitev na katere opozarja pritožba, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).