13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 248/2003 z dne 18. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 358/2001 z dne 11. 4. 2003 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1302/96 z dne 26. 6. 2001 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev, da ji pripada pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, da ji je tožena stranka dolžna izdati odločbo o višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in ji to nadomestilo izplačati. Ugotovilo je, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, predpisanih v 134. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ). Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Revizija pritožnice je bila zavrnjena.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija vse navedene sodne odločbe in zatrjuje kršitve 2., 23., 50. in 153. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, saj je odločanje o njeni pravici na sodišču trajalo devet let. Ponavlja okoliščine konkretnega primera in ugovarja pravilnosti odločitev sodišč, zaradi katerih naj bi bila izigrana. Navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo pravne države (2. člen Ustave), saj v pravni državi ne more biti o isti stvari več sklepov oziroma aneksov z različnimi datumi. Kršeno naj bi bilo tudi načelo socialne države (2. člen Ustave), ker je zaradi invalidnosti prejemala manjšo plačo, zaradi česar je oškodovana. Zatrjuje kršitev pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), ker bi v skladu z ZPIZ morala prejemati nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Meni, da je bil kršen tudi 153. člen Ustave, ker so podzakonski in drugi splošni akti v neskladju z zakonom, ki zagotavlja, da invalid ne sme biti oškodovan zaradi nastanka invalidnosti.

B.

3.Pritožnica z večino navedb v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem, saj Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato se v postopku z ustavno pritožbo tudi ni mogoče sklicevati na kršitev 2. in 153. člena Ustave, saj ne gre za določbi Ustave, ki bi urejali kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Navedena določba Ustave med drugim določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, ki jih določa zakon. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti, kamor sodijo tudi pravice iz zavarovanja za primer invalidnosti, se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določajo tudi pogoje za pridobitev teh pravic. V konkretnem primeru pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu urejata 133. in 134. člena ZPIZ. V skladu z navedenima določbama je pogoj za pridobitev pravice do nadomestila manjša plača na drugem delovnem mestu. Ker pri pritožnici ta pogoj ni bil izpolnjen, na podlagi ZPIZ ni mogla pridobiti pravice do nadomestila, posledično pa ji ni mogla biti kršena niti pravica do socialne varnosti.

5.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno ni bila kršena človekova pravica in svoboščina, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo sodišč v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena navedena ustavna pravica, že prenehalo. Povračilo morebitne škode, ki bi ji bila z domnevno kršitvijo storjena, lahko pritožnica v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Glede na to ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan