Jedro

Če je plača dolžnika višja od minimalnega zneska, ki mora ostati dolžniku, je v delu preko minimuma plača s sklepom o izvršbi zarubljena in jo mora delodajalec odtegniti, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa znesek izplačati upniku. Na to njegovo obveznost ne vpliva stanje sredstev na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, tudi če ta opravlja izvršbo z izvršilnim sredstvom na denarna sredstva na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet. Predlog na podlagi 134. člena ZIZ ni samostojen predlog za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru, sklep o izvršbi z dne 18. 7. 2014 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, upnici pa naložilo dolžniku v 8 dneh povrniti 60,60 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se je upnica po zakoniti zastopnici pravočasno pritožila. Vztraja pri odgovornosti dolžnika kot delodajalca za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov in poudarja, da ugovorne navedbe niso bistvenega pomena, bistveno je, da niso bili posredovani dokazi o nakazilih na njen račun po pravnomočnosti sklepa. Koliko sredstev je odtegovala banka, ali koliko je rednega mesečnega dela nakazoval sam dolžnik, v sporni zadevi ni pomembno. Pojasnjuje tudi, da je 11 izvršb, 9 izmed njih pa je iz naslova preživnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je delodajalec dolžan ravnati v skladu s sklepom, s katerim je dovoljena izvršba na plačo dolžnika (129. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), pri čemer je glede omejitev izvršbe vezan na 102. člen ZIZ. Če je plača dolžnika višja od minimalnega zneska, ki mora v skladu z 2. točko prvega odstavka 102. člena ZIZ ostati dolžniku, je v delu preko minimuma plača s sklepom o izvršbi zarubljena in jo mora delodajalec odtegniti, po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa znesek izplačati upniku. Na to njegovo obveznost ne vpliva stanje sredstev na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, tudi če ta opravlja izvršbo z izvršilnim sredstvom na denarna sredstva na računu dolžnika pri organizaciji za plačilni promet, ki mora pri opravi izvršbe prav tako upoštevati omejitve (137. člen ZIZ). Izvršba se torej lahko opravlja vzporedno, vsaka oseba, ki jo opravlja, pa mora v okviru svojih obveznosti spoštovati odločitev sodišča v sklepu o izvršbi in zakonske omejitve pri njeni opravi. Delodajalec in organizacija za plačilni promet pri opravljanju izvršbe z različnima izvršilnima sredstvoma ne nastopata kot povezani osebi in ni zakonske podlage za sodelovanje, kot ga uveljavlja dolžnik v predmetni zadevi. Vsak ima namreč svoje obveznosti pri izvrševanju sklepa o izvršbi, glede na dovoljeni sredstvi izvršbe.

5. Ob opisani zakonski ureditvi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da do meseca septembra 2013 delodajalec kot dolžnik ni mogel rubiti plače dolžnika po izvršilnem naslovu, ker je bila ta obremenjena s strani banke, ne utemeljujejo ugoditve ugovoru in razveljavitve sklepa o izvršbi ter zavrnitve predloga za izvršbo zoper delodajalca. Dolžnik (delodajalec) namreč ni zatrjeval niti dokazal, da bi bila obremenjena plača (plačilnih list za obdobje od aprila do avgusta 2013 ni priložil, je pa priložil plačilne liste za obdobje od septembra 2013 do aprila 2014), temveč da je banka posegla na sredstva na računu dolžnika do zakonsko dopustne obremenitve, kar naj bi bila ovira za izpolnitev njegove obveznosti po sklepu o izvršbi.

6. Dolžnik kot delodajalec bi se lahko razbremenil odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov, če bi ugovarjal, da je zneske odtegnil in po pravnomočnosti nakazal upnici, ali pa da tega ni mogel storiti brez svoje krivde. Uspešno bi se lahko tudi ubranil, če bi se ugotovilo, da je terjatev upnice v izvršilni zadevi, ki se vodi zoper delodajalčevega delavca kot dolžnika, že poplačana (bodisi s tem bodisi z drugimi izvršilnimi sredstvi ali pa prostovoljno), saj v takšnem primeru upnici ne bi bilo več utemeljeno priznati pravnega interesa za terjanje zneskov od delodajalca.

7. Namen določbe 134. člena ZIZ o odgovornosti delodajalca za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov je v izpolnitvi obveznosti, ki jo ima delavec kot dolžnik do upnika, in ne v kaznovanju delodajalca. Predlog na podlagi 134. člena ZIZ ni samostojen predlog za izvršbo, kot ga je v predmetni zadevi obravnavalo sodišče prve stopnje (razlogov za takšno postopanje višje sodišče v podatkih spisa ni našlo). To izhaja iz same vsebine določbe, ki v drugem odstavku predpisuje, da ga lahko upnik vloži do konca izvršilnega postopka, sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu ugodi, pa ima v skladu s tretjim odstavkom istega člena učinek sklepa o izvršbi (1). Ureditev obravnavanja predloga na podlagi 134. člena ZIZ omogoča preglednost nad prisilno izvršitvijo in s tem presojo potrebnosti nadaljnje izvršbe s posameznim izvršilnim sredstvom in v tej zvezi tudi utemeljenosti predloga upnika, ki uveljavlja odgovornost delodajalca za opuščeno odtegnitev in izplačilo zapadlih zneskov. Postopek po 134. členu ZIZ ima znotraj izvršilnega postopka, ki se vodi med upnikom in dolžnikom po izvršilnem naslovu, določeno samostojnost, je pa pri presoji utemeljenosti predloga zoper delodajalca in utemeljenosti njegovega ugovora treba zadevo obravnavati celovito, upoštevaje stanje izvršilnega postopka kot celote.

8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje utemeljenost ugovora delodajalca kot dolžnika v tej, samostojno vodeni, zadevi presojalo na opisan način, sledilo mu je z ugotovitvijo ovire, zaradi katere naj ne bi bilo mogoče rubiti plače, to je, da je bila plača obremenjena s strani banke in da je določen del svoje obveznosti dolžnik izvršil sam. Razlogi sodišča prve stopnje so preveč splošni, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti, saj ni ugotovljeno nobeno konkretno dejstvo, ki bi zaključek sodišča utemeljevalo (na primer znesek dolžnikove plače, znesek, do katerega bi jo bilo dopustno obremeniti, znesek zatrjevanjih prostovoljno opravljenih plačil terjatve, ki se izterjuje v temeljni izvršilni zadevi I 11/2013). Sodišče prve stopnje se je tudi nepravilno opredelilo do upničinih navedb in predlaganih dokazov v odgovoru na dolžnikov ugovor. Opozoriti je treba, da se breme trditev in predlaganja dokazov lahko prenese na upnika v mejah konkretizacije pravno pomembnih ugovornih trditev, in če so ugovorne trditve pravno nepomembne ali pa presplošne, od upnika ni mogoče zahtevati več kot odgovor prav na takšne trditve.

9. Ker je treba predmetni ugovor dolžnika kot delodajalca obravnavati ob upoštevanju stanja terjatve iz izvršilnega postopka, znotraj katerega je treba zadevo voditi, je višje sodišče pritožbi upnice ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Do tega vprašanja se je tudi že opredelilo Vrhovno sodišče RS, prim. sklep I R 105/2012 z dne 14. 6. 2012, enako tudi na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani II R 41/2011 z dne 7. 9. 2011.