Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialnopravne določbe o načelu realne subrogacije. Tožeča stranka je zatrjevala, da toženec, ne samo, da odsvaja skupno premoženje, ampak ga tudi zmanjšuje. Tako je prodal čoln za znesek 6.500,00 EUR, kupnine pa ni na njegovem tekočem računu. Torej je kupnino že zapravil. Tožeča stranka je kot dokaz predložila izpisek toženčevega tekočega bančnega računa. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev in dokazil tožeče stranke ni izreklo, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi delitve skupnega premoženja, v kateri je postavila tri zahtevke, in sicer na ugotovitev, kaj obsega skupno premoženje ter določitev deležev pravdnih strank pri njem (1. točka), zahtevek po civilni delitvi na način, da se vse skupno premoženje dodeli toženi stranki, katera naj tožeči stranki izplača znesek v višini 28.329,50 EUR (2. točka), ter zahtevek za plačilo zneska v višini 17.119,78 EUR iz naslova vlaganj v posebno premoženje toženca (3. točka). Skupaj s tožbo je podala predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, da sodišče toženi stranki prepove odtujiti in obremeniti njene nepremičnine, začasna odredba pa naj velja še 30 dni po pravnomočno zaključeni pravdni zadevi. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo.

2. Tožeča stranka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in navaja, da je sodišče glede verjetnosti terjatve iz naslova vlaganj v posebno premoženje toženca pravilo ugotovilo, da jo je tožnica izkazala v vtoževani višini 17.118,78 EUR. Za terjatev, ki izvira iz skupnega premoženja, pa je sodišče nezakonito ugotovilo, da ni izkazana z verjetnostjo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je za civilno delitev potrebno soglasje toženca ter da le to ni podano. Navedeni razlog je sam s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je obstoj terjatve vprašljiv, po drugi strani pa, da terjatev ni izkazana z verjetnostjo. Če je obstoj terjatve vprašljiv in je odvisen od toženčeve volje, je terjatev vsaj verjetno izkazana. Navaja, da terjatev verjetno izkazujejo navedbe o obsegu skupnega premoženja, torej za izdajo začasne terjatve zadošča že ugotovitveni zahtevek. Nadalje navaja, da je sodišče nezakonito ugotovilo, da ni za verjetno izkazana nevarnost uveljavitve terjatve in je pravni inštitut realne subrogacije napačno uporabilo. Za oceno nevarnosti je ključno dejstvo, da iz posameznikovega ravnanja izhaja tendenca, da odtuji skupno ali posebno premoženje in s tem zmanjša verjetnost poplačila. Splošno znano in življenjsko logično je, da po odtujitvi premoženja zakonec kupnine ne bo hranil, pač pa z odtujevanjem premoženja zgolj zmanjšuje možnost poplačila terjatve, kar je podano v konkretnem primeru. Nejasen je razlog izpodbijanega sklepa, da v konkretnem primeru odsvojitve ni mogoče razumeti kot zmanjševanja premoženja, temveč kvečjemu kot unovčenje le tega. Tožeča stranka je namreč navedla, da je toženec prodal čoln, pri čemer kupnine ni na njegovem tekočem računu, ter je zapravil denarna sredstva v višini 6.500,00 EUR, ki jih je imel na tem računu. Zato ni jasno, zakaj sodišče ugotavlja, da bi načelo realne subrogacije lahko varovalo tožnico. Evidentno je, da toženec zmanjšuje svoje premoženje, kar samo po sebi kaže na nevarnost uveljavljanja tožničine terjatve. V tem primeru ne gre le za spreminjanje oblike premoženja, pač pa za njegovo odtujitev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podaja tudi stroškovni zahtevek.

3. Pritožbeno sodišče najprej obrazloži, da tožba, predlog za izdajo začasne odredbe, sklep s katerim je sodišče predlog zavrnilo in pritožba tožeče stranke niso bili vročeni toženi stranki. Skladno s sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije1 in skladno s sodno prakso rednih sodišč,2 postane postopek za izdajo začasne odredbe kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je zgoraj opredelilo, da je tožeča stranka postavila en nedenarni in dva denarna zahtevka. Sodišče prve stopnje je verjetnost vtoževane terjatve presojalo le za oba denarna zahtevka, podana v 2. in 3. točki, ne pa tudi za nedenarni zahtevek po ugotovitvi obsega in deležev pri skupnem premoženju, ki je podan v 1. točki. Res je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe opredelila le pravno podlago 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki ureja zavarovanje denarne terjatve. Vendar je v drugem odstavku predloga navedla, da v konkretnem primeru obstoj terjatve ni vprašljiv, torej je govorila o celotni terjatvi v ednini. V zadnjem odstavku predloga je navedla, da je podana nevarnost, da bo tožeča stranka ostala brez poplačila terjatve iz naslova skupnega premoženja. V pritožbi je navedla, da za izdajo začasne odredbe zadošča že ugotovitveni zahtevek, s čimer je jasno opredelila, da zahteva zavarovanje celotne terjatve. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi dejstvo, da je obstoj nedenarnega zahtevka, torej ugotovitev, kaj spada v skupno premoženje in določitev deležev pri njem, pogoj za civilno delitev na način, kot je zahtevano z denarnim zahtevkom pod 2. točko. Namreč, če obseg skupnega premoženja in deleži na njem za vsakega od zakoncev niso ugotovljeni, potem zakonca ne moreta opraviti civilne delitve, ne v nepravdnem, pa tudi ne v pravdnem postopku. Za uspeh s predlogom za zavarovanje obeh vrst terjatev mora tožeča stranka izkazati verjetnost obstoja svoje terjatve po prvem odstavku 272. člena in prvem odstavku 270. člena ZIZ in vsaj eno od dodatnih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ za nedenarno terjatev oziroma iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ za denarno terjatev. Ker sodišče prve stopnje predloga ni obravnavalo na navedeni način in se o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe za nedenarni zahtevek ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep o tem nima razlogov in ga ni bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku najprej ¸jasno ugotovi, v kakšnem obsegu je tožeča stranka predlagala zavarovanje vtoževane terjatve ter o tem ponovno odloči. Ne gre spregledati, da obstoječa sodna praksa, ki jo je v pritožbi navedla tožeča stranka, zavzema stališče, da za uspešno zavarovanje terjatve, če so podani ostali pogoji, zadošča ugotovitveni zahtevek glede obsega skupnega premoženja in deležev pri njem.

6. Sodišče prve stopnje je verjetnost vtoževane terjatve, s katero tožeča stranka zahteva civilno delitev skupnega premoženja (2. točka zahtevka), zavrnilo iz razloga, ker soglasje toženca k takšni delitvi ni podano, oziroma sam ni podal takšnega predloga po 5. odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) v 118. členu določa, da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. do 130. člen ZNP; 60. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec s svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil...). V primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če lastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari.3 V tej fazi postopka še ni znano, ali toženec civilni delitvi premoženja nasprotuje, saj še ni vzpostavljen kontradiktorni postopek. Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku moralo izreči o verjetnosti vtoževane terjatve za civilno delitev skupnega premoženja na način, da bo moralo upoštevati dejstvo, da toženec takšni delitvi v tej fazi postopka ne nasprotuje, vendar se o tej okoliščini še ni mogel izreči. Poleg tega je tožeča stranka civilno delitev utemeljevala z naslednjimi razlogi: ker je fizična delitev premičnin in nepremičnin nemogoča, ker stvari, ki so del skupnega premoženja, uporablja izključno toženec ter ker je civilna delitev tudi v njegovem interesu. Sodišče se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti do zatrjevanih okoliščin, v kolikor jih bo štelo za relevantne.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da obstoji verjetnost vtoževane terjatve iz naslova vlaganj v posebno premoženje toženca (3. točka zahtevka), s pritožbo ni bila izpodbijana.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti dokazala nevarnosti, da bo njena terjatev otežena ali onemogočena, saj je spregledala načelo realne subrogacije, po katerem odsvojitve skupnega premoženja ni mogoče razumeti kot zmanjševanja premoženja, temveč kvečjemu kot unovčevanje le tega. Postavilo se je na trditev, da bi postalo izplačilo terjatve tožnice ogroženo, če bi toženec odsvajal vse premoženje, tudi svoje posebno. Pritrditi gre tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravne določbe o načelu realne subrogacije. Tožeča stranka je zatrjevala, da toženec, ne samo, da odsvaja skupno premoženje, ampak ga tudi zmanjšuje. Tako je prodal čoln za znesek 6.500,00 EUR, kupnine pa ni na njegovem tekočem računu. Torej je kupnino že zapravil. Tožeča stranka je kot dokaz predložila izpisek toženčevega tekočega bančnega računa (priloga A 3). Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev in dokazil tožeče stranke ni izreklo, kar bo moralo storiti v ponovljenem postopku.

9. Tožeča stranka je v predlogu zatrjevala tudi, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nikakršna škoda ter ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Če je sodišče prve stopnje predlog presojalo po 270. členu ZIZ in je ugotovilo, da je verjetnost vtoževane terjatve iz naslova vlaganj v posebno premoženje podana, nato pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni za verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bi moralo v nadaljevanju ugotavljati tudi pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, saj je ta pogoj tožeča stranka zatrjevala. V primeru, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo tudi pogoje za zavarovanje nedenarne terjatve, bo moralo predlog presojati po 272. členu ZIZ, ki določa zavarovanje nedenarne terjatve. Poleg verjetnega obstoja terjatve bo moralo presojati, ali so podani pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ, pri čemer tožeča stranka zatrjuje tako pogoj po prvi alineji drugega odstavka, to je, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, ter po tretji alineji tega odstavka, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pri tem bo treba upoštevati, da za verjeten obstoj nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ zadostuje objektivna nevarnost, medtem ko morata biti po drugem odstavku 270. člena ZIZ izkazani tako objektivna, kot subjektivna nevarnost.4 Glede standarda neznatne škode pritožbeno sodišče dodaja, da večinska sodna praksa temelji na oceni, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika nastanek škode, oziroma, da samo po sebi ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja pomemben element lastninske pravice, dokazno breme v zvezi z nastankom neznatne škode pa je na upniku (tožeči stranki).5

10. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Napotki za nadaljnje delo sodišču prve stopnje so vsebovani v 5., 6. 8. in 9. točki obrazložitve (tretji odstavek 360. člen ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj: sklep Ustavnega sodišča RS Up 321/96-3 z dne 15. 1. 1997. 2 Primerjaj sklepe VSL: I Cpg 636/2005, II Cpg 376/2000, II Cp 3774/2009 in I Cpg 216/2011. 3 Primerjaj: VS RS sklep II Ips 211/2014, ki ga sicer iz drugih razlogov citira tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. 4 Primerjaj: VSL sklep II Cp 1558/2016, VSL sklep I Cp 975/2017, VSL sklep I Cp 416/2017, VSL sklep I Cp 265/2017. 5 Primerjaj: sklepe VSL: II Cp 1886/2016, I Cp 2971/2012, I Cp 3401/2014, I Cp 3401/2014, I Cp 136/2014.