Jedro

Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja.

Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 25. 5. 2023 ter iste št. zadeve in dosjeja z dne 23. 12. 2022, da je pri tožnici podana 100 % telesna okvara (v nadaljevanju TO), da ima tožnica pravico do invalidnine za TO, da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri invalidnine za TO, do katere je tožnica upravičena. Hkrati je odločilo, da se stroški zastopanja tožnice po odvetnici krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Nesporno ima tožnica prirojeno okrajšavo desne roke. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. V ta namen je predlagala tudi izvedenca medicinske stroke. Njena TO okvara na desni roki se je poslabšala, do TO je prišlo tudi na levi roki; parnemu organu desne roke, zaradi česar ima pravico do invalidnine za TO obeh organov in TO spodnjih okončin. Zaradi prirojene okrajšave desne roke je ves čas obremenjevala levo roko in opravljala vsa opravila, zato je slednja postala bistveno poškodovana. Tožnica trpi bolečine v ramenu leve roke, kronične bolečine v hrbtenici in spodnjih okončinah. Gibanje je omejeno, hoja šepajoča, obiskuje zdravnike in terapije. Datum 16. 1. 1997, na katerega sodišče opira svojo odločitev, je po mnenju tožnice nepomemben, ker ima tožnica tudi pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je pa uživalka starostne pokojnine, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni postavilo potrebnega izvedenca, ki bi lahko ugotovil, ali je pri tožnici prišlo do TO tudi na parnem organu in na spodnjih okončinah, s čimer bi pridobila pravico do izplačila invalidnine za TO.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da je bistveno, da tožnica po 16. 1. 1997 ni bila več vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravilno je sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-1, da zavarovanec ne pridobi pravice do invalidnine za TO, ki jo je imel pred vključitvijo v zavarovanje. Če se takšna TO poslabša med trajanjem zavarovanja, pa se odmeri invalidnina samo za TO, ki jo predstavlja poslabšanje. Pravilno je bila upoštevana tudi določba četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, vendar je tudi v tem primeru potreben pogoj obstoja obveznega zavarovanja1. Tožnica ne izpolnjuje že prvega od kumulativno določenih pogojev iz tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet predsodnega upravnega postopka in posledično sodnega postopka je priznanje pravice do invalidnine za 100 % TO.

7. Neutemeljen mora ostati osrednji pritožbeni očitek, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker v spor ni pritegnilo sodnega izvedenca medicinske stroke2. Ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj mora imeti po mnenju ESČP stranka razumno možnost, da prestavi svojo zadevo na način, ki je ne postavlja v bistveno slabši položaj od nasprotne stranke, kar je bilo tožnici omogočeno.3

8. Sodišče ni zagrešilo nedopustne zavrnitve dokaznega predloga, ki bi lahko bila kršitev ustavne pravice oziroma načela kontradiktornosti. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov sodišče zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev tudi izvede. Če sodišče oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati, dokaznim predlogom ni dolžno slediti. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 11. točki obrazložitve, saj upoštevajoč okoliščine povzete v 8. in 9. točki pritegnitev sodnega izvedenca ne bi mogla vplivati na odločitev. Pritožničino vztrajanje, da je izvedovanje potrebno, tako ne more biti uspešno.4

9. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da dejstvo, da tožnica po 16. 1. 1997 ni bila več vključena v invalidsko in pokojninsko zavarovanje ni pravno pomembno, saj pri njej obstaja 70 % TO, ki je posledica bolezni iz otroške dobe. Pravno odločilne so ugotovitve, ki jih je sodišče povzelo v 6. in 7. točki obrazložitve, da izvedenski organi toženca v letih 2016, 2017, 2018 niso ugotovili drugih TO, kot so bile ugotovljene v otroški dobi. Tudi v izpodbijanih odločbah, ki so predmet tega socialnega spora z dne 25. 5. 2023 in 23. 12. 2022 je bila skladna ugotovitev, da gre pri tožnici za TO kot posledico bolezni iz otroštva, ki je ostala nespremenjena.5

10. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno tolmačilo 3. odstavek 144. člena ZPIZ-1, saj je sodišče v 8. točki poudarilo, da mora tožnica poleg določene stopnje telesne okvare hkrati izpolnjevati nadaljnja pogoja6. Slednje je ovrženo s pravilnim dokaznim zaključkom v 9. točki obrazložitve sodišča, saj zatrjevane nove spremembe zdravstvenega stanja, nastale v času tožničine vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niso dokazane. Drugih TO ni ugotovila niti invalidska komisija I. stopnje dne 6. 11. 1997, kar je še v letu, ko je tožnici prenehalo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na kar je sodišče pravilno opozorilo v 9. točki obrazložitve.

11. Ni mogoče izpodbiti, da gre pri tožnici za okvaro, ki je posledica bolezni iz otroštva, zaradi česar tožnica ni pridobila pravice do invalidnine za TO, ki jo je imela pred vključitvijo v zavarovanje. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni podana izjema iz četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, ki bi lahko tožnici omogočila priznanje TO iz tega naslova7, ker ni izpolnjen pogoj obstoja obveznega zavarovanja.8

12. Tožnica torej ne izpolnjuje prvega od kumulativno določenih pogojev po določbi tretjega in četrtega odstavka 144. člena ZPIZ-1, saj do zatrjevanega poslabšanja že ugotovljene TO iz otroške dobe ni prišlo med zavarovanjem, niti ni prišlo do okvare drugega parnega organa med zavarovanjem. Ključno je, da tožnica ni izpolnjevala pogojev vključenosti v zavarovanje, kar je pravilno pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve. Pravica do invalidnine za TO, ki je nastala pred zavarovanjem, ne more biti priznana, saj je tretji odstavek 144. člena ZPIZ-1 jasen.

13. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, sama nosi svoje stroške postopka.

1 Do okvare pride med zavarovanjem, s tem da mora znašati TO enega takega parnega organa vsaj 30 %. 2 Po vsebini gre smiselno za očitek nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožnica meni, da sodišče brez imenovanega izvedenca ni moglo ugotoviti relevantnega dejanskega stanja, ki bi lahko ugotovil, ali je pri tožnici dejansko prišlo do TO tudi na parnem organu in na spodnjih okončinah. 3 Vsaki stranki je bilo omogočeno, da navaja dejstva, dokaze, pravna naziranja, da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. 4 Upoštevajoč obrazložitev pritožbenega očitka glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre dejansko za pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza z drugim sodnim izvedencem in ne za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena, saj je sodišče zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo. Spoštovana je bila pravica tožnice do sodelovanja v postopku, ki jo krije 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. 5 Težave s hrbtenico (ishialgija) in težave z levo ramo pa niso navedene v seznamu TO kot upoštevne poškodovanosti, ki bi lahko pri tožnici pogojevale priznano invalidnino. 6 Da je TO nastala med zavarovanjem (oziroma uživanjem pokojnine) ter da izpolnjuje pogoj dopolnjene pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je TO posledica poškodbe izven dela ali bolezni. 7 Na rokah kot parni organ. 8 Do vsaj 30 % okvare enega organa mora priti med zavarovanjem.