Jedro

Ker gre za individualni delovni spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja po določbi 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 toženki sami krijeta svoje pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka – odločitev o pravdnih stroških).

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009, ki sta ga sklenili tožnica in prvotožena stranka, nima pravnega učinka, da nima pravnega učinka redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009 in da tožnici delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo z dnem 21. 8. 2011 temveč ji še traja, da je dolžna drugotožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2010 dalje do reintegracije, za obdobje od 21. 8. 2011 dalje do reintegracije pa ji plačati tudi nadomestilo plače po predhodnem odvodu predpisanih dajatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009, da tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo, temveč da ji še traja, da je prvotožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s poračunom in nadomestilom izplačila plače. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka izpodbijane sodbe) se pritožujeta toženi stranki zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odloči, da je tožnica dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške oziroma podredno, v kolikor bi sodišče štelo, da ravnanje tožnice ni predstavljalo zlorabe procesnih pravic, pa da je dolžna tožnica povrniti drugotoženi stranki stroške postopka, tožnica in prvotožena stranka pa sama krijeta svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da člen 154/2 ZPP ni prava pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnica s svojima zahtevkoma v celoti propadla. Drugotožena stranka ni bila več tožničin delodajalec, zato zanjo uporaba člena 41/5 ZDSS-1 ne pride v poštev. Tožnica je z vložitvijo tožbe zlorabljala svoje pravice, zato bi morala toženima strankama povrniti njune pravdne stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica pri drugotoženi stranki zaposlena za nedoločen čas do leta 2010, da je v tem letu drugotožena stranka na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) del podjetja prenesla na prvotoženo stranko, da je iz tega razloga prešla na delo k prvotoženi stranki tudi tožnica in da je prvotožena stranka tožnici dne 21. 6. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaradi katere je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo v avgustu 2011. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu kot primarno uveljavljala fiktivnost prenosa dela podjetja drugotožene stranke na prvotoženo stranko, posledično pa ugotovitev, da niti sklenjeni aneks med tožnico in prvotoženo stranko niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 6. 2011 nimata pravnega učinka, reintegracijo k drugotoženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri drugotoženi stranki. V podrednem zahtevku pa je tožnica uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo k prvotoženi stranki, od prvotožene stranke pa je zahtevala tudi priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen, posledično pa je odločilo tudi o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora.

Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, je razvidno, da se je sodišče pri tej odločitvi oprlo na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje na določbo člena 154/2 ZPP sklicevalo v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških, ki jih je priglasila tožnica, na določbo člena 41/5 ZDSS-1 pa glede odločitve o pravdnih stroških, ki sta jih priglasili toženi stranki. Toženi stranki sicer v pritožbi pravilno opozarjata, da pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora ne more biti določba 2. odstavka 154. člena ZPP, ki govori o delni zmagi stranke v pravdi (kot je bilo že ugotovljeno, je bila tožnica v tem individualnem delovnem sporu v celoti neuspešna). Sodišče prve stopnje bi se moralo v zvezi z odločanjem o pravdnih stroških tožnice sklicevati na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP. Ta sicer določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranko, ki v postopku ne uspe, bremenijo tudi pravdni stroški nasprotne stranke oziroma njenega intervenienta. Iz te določbe pa izhaja logični zaključek, da v primeru neuspeha v pravdi stranka sama nosi svoje stroške postopka. Napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP pa ni v ničemer vplivalo na pravilnost njegove odločitve, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških, ki sta jih v postopku pred sodiščem prve stopnje priglasili toženi stranki. Z ozirom na vsebino spornega predmeta in tožbena zahtevka, ki ju je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala, je potrebno ugotoviti, da se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 pa v tovrstnih sporih delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili podani vsi pogoji za uporabo določbe člena 41/5 ZDSS-1, saj tožnici ni mogoče očitati tega, da je z vložitvijo tožbe oziroma ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice. Vložitev predmetne tožbe kljub kasnejši ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila postopek prehoda tožnice od prvotožene k drugotoženi stranki in postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, nikakor ne pomeni zlorabe procesnih pravic s strani tožnice. Zlorabo procesne pravice pa ne pomeni niti v pritožbi zatrjevana (in z ničemer izkazana) grožnja tožnice o vložitvi kazenske ovadbe zoper odgovorne osebe toženih strank, saj to z vložitvijo tožbe oziroma s postopkom tega individualnega delovnega spora nima nikakršne zveze.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženih strank zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške. Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tudi tožnica, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel pri presoji utemeljenosti pritožbe toženih strank.