Jedro

Glavni delodajalec je tista oseba, pri kateri zavezanec v davčnem obdobju dosega pretežni del svojega dohodka iz delovnega razmerja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, št. DT 01-06689-1 z dne 29. 8. 2011 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 33.537,42 €, kar je 8.340,22 € več od plačane akontacije. Razliko je dolžan tožnik plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Dohodnina je bila odmerjena ob upoštevanju drugih dohodkov iz delovnega razmerja v znesku 111.992,91 € ter z njimi povezanih prispevkov v višini 24.750,43 € in akontacije v znesku 21.810,62 €.

Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-01-539/2011 z dne 27. 1. 2012. V obrazložitvi odločbe navaja, da je iz sodne poravnave, ki jo je dne 4. 11. 2009 sklenil tožnik z izplačevalcem A. d.d. razvidno, da je prejel odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v neto znesku 65.431,86 €. Po določbi 41. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) je osnova za dohodnino iz dohodka iz delovnega razmerja ta dohodek zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. Ti prispevki na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost znašajo 22,10 % bruto plače. Po 127. členu ZDoh-2 se akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve izračuna in plača od dohodka iz zaposlitve od davčne osnove iz 41. do 45. člena tega zakona. Akontacija dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja se izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove iz prvega odstavka in brez upoštevanja olajšav po tretjem odstavku tega člena, če delodajalec ni glavni delodajalec zaposlenega. Glavni delodajalec je po drugem odstavku 127. člena ZDoh-2 tisti delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Tožnik je bil pri izplačevalcu zaposlen do 2. 2. 2009, sodna poravnava, na podlagi katere je bila odškodnina izplačana, pa je bila sklenjena 4. 11. 2009. Glede na to, se po mnenju tožene stranke izplačevalec ne more šteti za glavnega delodajalca, zato se akontacija odvede po šestem odstavku 127. člena ZDoh-2. Pritožbeni organ je preveril tudi izračun prispevkov in akontacij dohodnine od odškodnine ter zaključil, da je ta pravilen, akontacija dohodnine pa se izračuna po 25 % stopnji.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil v zadevi nepravilno uporabljen ZDoh-2. Ob pravilni uporabi določb drugega in tretjega odstavka 127. člena ZDoh-2 bi moral biti tožniku obračunan prispevek za socialno varnost v znesku 31.296,48 € od bruto osnove v znesku 141.613,04 €. Prav tako bi morala biti obračunana akontacija dohodnine v znesku 44.884,70 € in sicer od osnove za obračun akontacije v znesku 110.062,28 €. Izplačevalec dohodka je nepravilno in premalo obračunal in plačal prispevke za socialno varnost ter prav tako nepravilno in premalo obračunal in plačal akontacijo dohodnine po določbah ZDoh-2 in dohodninske lestvice za leto 2009. Po mnenju tožnika je stališče tožene stranke, da izplačevalec ni glavni delodajalec tožnika, v nasprotju z drugim odstavkom 127. člena ZDoh-2. Tudi iz pojasnila Ministrstva za finance z dne 18. 7. 2011 nedvomno izhaja, da je glavni delodajalec tista oseba, pri kateri zavezanec v davčnem obdobju dosega pretežni del svojega dohodka iz delovnega razmerja. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Po njenem mnenju se za glavnega delodajalca ne more šteti nekdo, s katerim dohodninski zavezanec ni v delovnem razmerju. Besedilo drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 narekuje razumevanje glavnega delodajalca kot trenutnega delodajalca zavezanca. Po mnenju tožene stranke ni utemeljena interpretacija, da je glavni delodajalec pretekli delodajalec, ki zavezancu izplača enkratni znesek.

Pri svojih stališčih stranki vztrajata tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, tožena stranka pa je še navedla, da je bilo izplačilo, ki je sporno tudi v tem upravnem sporu, predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, izdana odločba pa je bila potrjena tudi v upravnem sporu s sodbo I U 1311/2011 z dne 22. 11. 2011. Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v upravnem sporu I U 1311/2011 presojalo zakonitost odločbe, s katero je bilo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora družbi izplačevalki naloženo plačilo prispevkov za socialno varnost, ki jih ob izplačilu odškodnin (med njimi tudi odškodnine, obravnavane v tem upravnem sporu), ni obračunala in plačala, in zavrnilo tožbo, s katero je družba izplačevalka naloženi obveznosti ugovarjala po temelju. V navedenem upravnem sporu višina davčnega odtegljaja (akontacija dohodnine po stopnji 25 %) ni bila sporna, zato sodišče tudi ni presojalo v davčnem postopku izračunanega bruto zneska odškodnine.

V predmetni zadevi je na prvem mestu spor o pravnem vprašanju – razlagi pojma glavni delodajalec. Po drugem odstavku 127. člena ZDoh-2 se akontacija dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja izračuna tako, da se za posamezni dohodek uporabijo stopnje dohodnine in lestvica iz 122. člena tega zakona preračunana na 1/12 leta, če je dohodek dosežen pri glavnem delodajalcu, ki ga zakon na tem mestu opredeli kot delodajalca, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Delodajalec je vsaka oseba, ki izplačuje dohodek iz zaposlitve (četrti odstavek 35. člena ZDoh-2).

V zvezi z opredelitvijo dohodka iz delovnega razmerja je treba opozoriti tudi na določbo prvega odstavka 35. člena ZDoh-2, po katerem se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju opredelitve delodajalca govori v prid stališču tožnika. V prid temu pa po presoji sodišča govorijo tudi dejanske okoliščine, ki jih v tožbi opisuje tožnik, in ki se v davčnem postopku glede na stališče tožene stranke o uporabi prava niso ugotavljale.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Pri tem naj upošteva mnenje sodišča izraženo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in položaj izplačevalca presodi še z upoštevanjem dejanskih okoliščin konkretnega primera.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 3. člena navedenega Pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.