Jedro

Funkcionalno zemljišče k stavbi je mogoče določiti le v primeru, če je lastnik stavbe tudi lastnik ali uporabnik dela zemljišča, ki naj bi se v postopku določilo kot funkcionalno zemljišče in če je za to podlaga v prostorskih ureditvenih pogojih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov, kot etažnih lastnikov stavbe ..., za določitev zemljišča parc. št. ... kot funkcionalnega zemljišča k objektu ..., stoječega na parc. št. ... . V obrazložitvi navaja, da tožniki niso lastniki in ne uporabniki parc. št. ..., ki naj bi se kot funkcionalno zemljišče določilo k stavbi ..., saj je to zemljišče v družbeni lastnini v uporabi občine ... Območje, kjer leži navedeno zemljišče ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini ... (Uradni list RS, št. 15/93). Zemljišče parc. št. ... leži v območju urejanja CO 1/4 ..., v funkcionalni enoti 1. Za to območje velja v skladu s citiranimi pogoji med merili in pogoji za opredelitev funkcionalnih zemljišč, da gre za veliko funkcionalno zemljišče kompleksne zazidave. Zemljišče parc. št. ..., kjer stoji objekt, ki naj bi se mu določilo funkcionalno zemljišče, pa je v funkcionalni enoti 2. V prej navedenem odloku je za to funkcionalno enoto med merili in pogoji za opredelitev funkcionalnih zemljišč določeno, da gre za individualne parcele s posamično zazidavo. Iz tega sledi, da zemljišče parc. št. ..., ni funkcionalno zemljišče stavbe .... Prvostopni organ je ravnal pravilno, ker je zahtevek zavrnil. Tožena stranka še navaja, da bi moral sicer prvostopni organ iz razloga, ker tožniki niso ne lastniki ne uporabniki parc. št. ..., ki naj bi se kot funkcionalno določilo k stavbi ..., vlogo zavreči, ker je niso vložile upravičene stranke. Ker pa to v tem primeru na samo odločitev ne vpliva, je prvostopna odloča zakonita.

Tožniki v tožbi izpodbijajo navedeno odločbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilnega sklepa o dejanskem stanju. Tako parc. št. ... (hiša, dvorišče) kot tudi parc. št. ... (vrt) sta z nacionalizacijo postali družbena lastnina z uporabnikom občine ... in sta obe vpisani v zemljiškoknjižni vložek .... Stanovalci so stanovanja odkupili od občine in s tem so postali tudi solastniki skupnih prostorov in pripadajočega zemljišča. Stanovalci hiše so ves čas uporabljali za svoje potrebe tudi parc. št. ..., saj so si tam uredili vrtove in prostore za parkiranje avtomobilov. Tožena stranka tudi nepravilno tolmači 46. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ko izenačuje odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v občini Ljubljana Center z določbo navedenega 46. člena ZUN, ki predpisuje, da mora biti sprejet prostorski izvedbeni načrt za zemljišče, sicer se določi funkcionalno zemljišče na zahtevo lastnika oziroma uporabnika. Tožena stranka napačno zaključuje, da parc. št. ... ni funkcionalno zemljišče k spornemu objektu, kljub izvedeniškemu mnenju in dejanskemu stanju, ki dokazujeta obratno. Smiselno predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da samo ugotovi, da je parc. št. ... funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši ...

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, funkcionalno zemljišče določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ, na zahtevo lastnika oziroma uporabnika, na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (3. odstavek 46. člena ZUN). Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da je mogoče določiti funkcionalno zemljišče k stavbi le v primeru, če je lastnik stavbe tudi lastnik ali uporabnik tistega dela zemljišča, ki naj bi se opredelilo kot funkcionalno zemljišče in če je za to podlaga v prostorskih ureditvenih pogojih, kar pomeni, da lahko le lastnik oziroma uporabnik zemljišča zahteva izvedbo takega postopka. Iz listin zbranih v upravnih spisih izhaja, tako kot to tudi pravilno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da stoji stavba na ..., h kateri naj bi na podlagi zahtevka tožnikov upravni organ določil funkcionalno zemljišče, na parc. št. ...; parc. št. ... pa je samostojna parcela, ki meji na zemljišče, na katerem stoji zgradba. Ni sporno, da je uporabnik parcele, za katero tožniki zahtevajo, da se določi kot funkcionalno zemljišče k stavbi ..., občina ... Če tudi držijo trditve tožnikov, da so etažni lastniki stavbe, da sporna parcela služi za redno rabo navedene stavbe, saj so si tam tožniki uredili vrtove in prostore za parkiranje, da je ta enako kot parc. št. ..., na kateri stoji objekt, vpisana v vlož. št. ..., in da naj bi obe tudi bili družbena lastnina v uporabi občine ..., te okoliščine iz že prej navedenih razlogov na rešitev stvari ne morejo vplivati. Tožena stranka je tudi pravilno opozorila na napake v izreku prvostopne odločbe. Čeprav te napake ni odpravila, kot bi morala (242. člen ZUP), sodišče v tem ne vidi bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katere bi moralo tožbi ugoditi. Zavrnitev odločbe ima namreč v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Ker je tožba neutemeljena jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).