Jedro

Višina nadomestila za nego in varstvo otroka je bila po Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS omejena na 2,5-kratnik vrednosti povprečne plače v RS, veljavne na dan 31. 12. 2006, z uskladitvami. Zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji odmeri višje nadomestilo, to je nadomestilo v višini 100 % ugotovljene osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba RS Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 6. 8. 2012 ter odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 5. 2012 v delu, v katerem je določeno nadomestilo za nego in varstvo otroka, do katerega je upravičena tožeča stranka in sicer na dan odločanja 3.578,55 EUR bruto mesečno ter, da je tožeča stranka za čas izrabe dopusta za nego in varstvo otroka, do katerega je upravičena na podlagi odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 5. 2012, upravičena do nadomestila za nego in varstvo otroka v višini 7.216,93 EUR bruto mesečno na dan 1. 5. 2012 in se ji povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določbo 43. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP), ki v času izdaje prvostopne odločbe ni veljala več. Ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da razveljavitev 43. člena ZSDP še ne pomeni, da sama višine nadomestila ni več omejene, pač pa je treba pri tem uporabiti določbo 2. člena Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 114/2009 in naslednji, v nadaljevanju ZUTPG) in da je pri odmeri nadomestila potrebno upoštevati višino, veljavno na dan 31. 12. 2006 in omejitev iz plačila, kot je bila tedaj določena v 43. členu ZSDP. Meni, da je takšno stališče materialnopravno zmotno in brez vsakršne podlage. ZUTPG je začel veljati 1. 1. 2007, z njegovo uveljavitvijo pa je prenehala veljati tudi določba 43. člena ZSDP. Ker v trenutku uveljavitve ZUTPG določba 43. člena ZSDP ni več veljala, za odmero nadomestila za nego in varstvo otroka, ni več dopustno uporabiti 2. člena ZLTPG (pravilno ZUTPG), saj od uveljavitve tega zakona dalje višina nadomestila ni bila več določena v razmerju do povprečne, zajamčene ali minimalne plače v Republiki Sloveniji. Razen tega se 2. člen na nadomestilo za nego in varstvo otroka sploh ne nanaša, zaradi česar bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati izključno določbo prvega odstavka 44. člena ZSDP in ugoditi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 6. 8. 2012 ter prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 1. 5. 2012, sporna pa je višina nadomestila za nego in varstvo otroka, ker je toženka in pred tem Center za socialno delo, omejil izplačilo tega nadomestila na višino 2 in pol kratnika povprečne mesečne plače tako, kot je bilo določeno v 43. členu ZSVDP.

V 43. členu ZSVDP je bilo določeno, da izplačilo starševskega nadomestila, razen porodniškega nadomestila, ne more biti višje od dva in pol kratnika povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji na podlagi znanih uradnih podatkov o mesečnih plačah. Vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na citirano določbo, ne glede na to, da je štelo takšno odločitev in nadomestilo, odmerjeno v višini dva in pol kratnika povprečne mesečne plače, za pravilno.

Glede višine nadomestila je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno uporabiti določbo 2. člena ZUTPG, ki določa, da v primeru, ko so višine posameznega transferja določene v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v RS, se kot višine upoštevajo vrednosti, veljavne na dan 31. 12. 2006, ki jih objavi minister oziroma ministrica, pristojen za socialne zadeve.

Glede na to določbo, se povprečna mesečna plača računa na vrednost, veljavno na dan 31. 12. 2006 ter usklajuje skladno s sklepi pristojnega ministra.

Takšno stališče je v zvezi z omejevanjem višine nadomestila po ZUTPG v zadevi VIII Ips 3/2013 zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je utemeljevalo svoje stališče dodatno še z 8. členom prehodnih in končnih določb ZUTPG, ki v celoti razveljavlja nekatere določbe določenih zakonov in z 9. členom, ki le delno razveljavlja nekatere določbe in sicer v delu, ki se nanaša na višino transferja, določeno v razmerju do minimalne plače, zajamčene plače ali povprečne plače v Republiki Sloveniji. Iz vsebine poročevalca Državnega zbora pa je povzelo, da vseh določb predpisov, ki urejajo posamezne transferje ni mogoče razveljaviti, saj vsebujejo tudi druge vsebine, pomembne za določitev višine posameznega transferja in da je eden od teh vsebin tudi določitev maksimuma zneska starševskega nadomestila v višini dva in pol kratnika povprečne mesečne plače in minimum v višini 55 % minimalne plače. Sodišče prve stopnje in pred tem toženka, je pri določitvi nadomestila za nego in varstvo otroka pravilno izhajalo iz določbe 2. člena ZUTPG in kot merilo upoštevalo povprečno plačo, omejeno na vrednost, določeno na dan 31. 12. 2006, to pa pomeni, da je pravilno določilo višino nadomestila za nego in varstvo otroka in ga omejilo na dva in pol kratnik vrednosti povprečne plače v Republiki Sloveniji in ne na podlagi prvega odstavka 44. člena ZSDP, kot uveljavlja pritožba.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.