Jedro

Ker je med storitvijo prvega in zadnjega prekrška, ki jih je sodišče upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa, preteklo več kot dve leti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialne določbe ZP-1, ko je z izpodbijanim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče in da storilec ni dolžan plačati sodne takse v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 13. 1. 2021, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1), sodišču pa očitajo tudi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter postopek ustavi ali podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Tretji odstavek 22. člena ZP-1 določa, da sodišče vozniku, ki v obdobju dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. V skladu s prvim odstavkom 202.č člena ZP-1 izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Pri odločanju o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe ali sodbe o prekrških, vendar je odločilna okoliščina pri presoji, ali je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk v obdobju dveh let, čas storitve prekrška.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel storilec na dan 29. 1. 2021, ko je bilo izdano obvestilo Ministrstva za pravosodje, v skupni evidenci kazenskih točk vpisanih 20 kazenskih točk, in sicer so mu bile 3 kazenske točke izrečene za prekršek storjen 12. 1. 2019 s plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 30. 1. 2019, ki je postal pravnomočen 13. 2. 2019, 9 kazenskih točk z odločbo o prekršku Postaje prometne policije Celje z dne 16. 4. 2019, ki je postala pravnomočna 27. 4. 2019, za prekršek storjen 4. 3. 2019 z motornim vozilom B kategorije, 3 kazenske točke za plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 26. 11. 2020, ki je postal pravnomočen 10. 12. 2020, za prekršek storjen 26. 11. 2020, ter 5 kazenskih točk s plačilnim nalogom Policijske postaje S. K. z dne 13. 1. 2021, ki je postal pravnomočen 22. 1. 2021, za prekršek storjen 13. 1. 2021, pri čemer je vse prekrške storil z motornim vozilom B kategorije.

6. Iz povzetih ugotovitev tako jasno in nedvoumno izhaja, da je med storitvijo prvega in zadnjega prekrška, ki jih je sodišče upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa, preteklo več kot dve leti. Zagovorniki tako sodišču prve stopnje ob sklicevanju na sklepe Višjega sodišča v Celju EPVDp 11/2012 z dne 27. 2. 2012, EPVDp 16/2012 z dne 7. 2. 2012, Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 284/2011 z dne 9. 11. 2011 ter sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 77/2012 in IV Ips 36/2011 in IV Ips 21/2004, utemeljeno očitajo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialne določbe ZP-1, ko je z izpodbijanim sklepom storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel veljavno vozniško dovoljenje na dan 13. 1. 2021. 7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (osmi odstavek 163. člena ZP-1). Pri tem se glede na sprejeto odločitev v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo.

8. Ker so zagovorniki s pritožbo uspeli, pritožbeno sodišče ni določilo obveznosti plačila sodne takse (drugi odstavek 147. člena ZP-1).