Jedro

SPZ za nastanek služnosti stanovanja predvideva sklenitev pisnega pravnega posla (zavezovalni pravni posel) in vpis služnosti v zemljiško knjigo (razpolagalni pravni posel). Vendar pa je v skladu s teorijo o realizaciji pravnega posla priznan pravni učinek tistim pogodbam (zavezovalnim pravnim poslom), ki so bile sklenjene ustno ter bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Takšne pogodbe lahko konvalidirajo, razen če je zanje predpisana strožja obličnost, npr. sklenitev pogodbe v notarskem zapisu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 605,00 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in materialnega prava po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka ter v bistvenem navaja, da je sodišče napačno presodilo izpovedbe prič, ki naj bi potrdile, da je bil med prvotoženo stranko in pokojnim S. S. sklenjen izrecni ustni dogovor o tem, da se v korist prvototoženke na sporni nepremičnini ustanovi osebna služnost. Meni, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi priče M. M., ki je potrdil zgolj, da je pokojni S. S. želel, da stanovanje v last dobi tožnica, ne pa, da v stanovanju prebiva prvotoženka. Dodaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) za ustanovitev služnosti zahteva sklenitev pisne pogodbe in vpis služnosti v zemljiško knjigo. Po ustaljeni sodni praksi nadalje pogodbe, za katere se zahteva stroga obličnost, ne konvalidirajo.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožnica v pritožbi izrecno graja le ugotovljeno dejansko stanje in materialno pravo, ki se nanaša na prvo toženo stranko, zato je sodišče odločitev sodišča zoper drugo toženo stranko presojalo le v okviru uradnega preizkusa sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito.

(6) V skladu s 93. členom SPZ se lahko neposredni posestnik upre izročitvi stvari njenemu lastniku, če je upravičen do posesti. V konkretnem primeru se je tako prvo tožena stranka proti zahtevku za izselitev stanovanja branila z ugovorom, da ima za bivanje v stanovanju ustrezen pravni naslov, in sicer osebno služnost stanovanja. Gre za služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del, za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (1. odst. 247. člena SPZ).

(7) Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tako sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila med prvo toženo stranko in pokojnim S. S. sklenjena ustna pogodba, s katero je bilo prvo toženi stranki dopuščeno, da v spornem stanovanju nemoteno prebiva do svoje smrti. Sodišče je namreč navedeno ugotovilo na podlagi izpovedb prič A. G., D. B. ter M. M., ki so vse skladno izpovedale, da je bil takšen usten dogovor sklenjen. Pritožba sicer izpostavlja posamezne navedbe priče M., ki naj bi dokazovale nasprotno, vendar so tovrstni pritožbeni očitki vzeti iz konteksta. Izpovedbo priče je namreč potrebno presojati kot celoto, ob tem pa tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25. 8. 2010 (list. št. 47) izhaja, da je priča M. svoje pričanje zaključila z besedami, da je pokojni S. S. želel, da prvo tožena stranka v stanovanju prebiva do svoje smrti.

(8) Drži pritožbeni očitek, da SPZ za nastanek služnosti stanovanja predvideva sklenitev pisnega pravnega posla (zavezovalni pravni posel) in vpis služnosti v zemljiško knjigo (razpolagalni pravni posel). Vendar pa je v skladu s teorijo o realizaciji pravnega posla (58. člen Obligacijskega zakonika) priznan pravni učinek tistim pogodbam (zavezovalnim pravnim poslom), ki so bile sklenjene ustno ter bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Takšne pogodbe lahko konvalidirajo, razen če je zanje predpisana strožja obličnost, npr. sklenitev pogodbe v notarskem zapisu (primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 172/2006 z dne 2. 10. 2008), ki pa za konkretno pogodbo ni predpisana. Glede na to, da je bilo na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da je prvo toženka stanovanje uporabljala, tožnica pa ji je sprva takšno uporabo tudi dovolila ter njeno osebno služnost priznala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil med prvo toženko in zapustnikom S. S. sklenjen zavezovalni pravni posel o ustanovitvi osebne služnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka kot dedinja po pokojnem S. S. vstopila v pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja kot pogodbena stranka in jo pogodba zato v celoti veže. Dejstvo, da stvarna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ne vpliva na odločitev v konkretnem primeru, saj zemljiškoknjižno stanje nepremičnine ni urejeno (tožnica ni vpisana kot lastnica), zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo služnosti pa je v domeni prvo toženke in ne tožnice. Imetnik služnosti je namreč tisti, ki od lastnika stvari zahteva, da mu dovoli vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 234. člena SPZ).

(9) Po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(10) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.