Jedro

Tožnikove krivde za očitano dejanje ni mogoče ugotoviti. Vprašljiva je že seznanitev tožnika z njegovimi delovnimi obveznostmi, poleg tega pa v postopku ni bilo potrjeno, da svojih delovnih nalog ne bi opravljal v skladu s standardi stroke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je (odločba o) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.3.2003 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, ga prijaviti v socialno zavarovanje in mu dobo vpisati v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s svojim dokaznim zaključkom, da tožnik ni bil seznanjen s svojimi delovnimi zadolžitvami. Strogo formalen je tudi zaključek, da že dejstvo, da tožena stranka ni imela sprejetega akta o sistemizaciji delovnih mest, kaže na pravilnost zaključka sodišča. Opozarja na določbe pogodbe o zaposlitvi, kjer tožnik sprejema obveznost, da bo svoje naloge opravljal v skladu s predvidenim opisom opravil in nalog. Poleg tega tožnik ni bil začetnik. Zaključek sodišča je v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca. Ker se je tožnik zaposlil pri toženi stranki kot odgovorna oseba, bi bilo od njega pričakovati višjo stopnjo skrbnosti, kot od ostalih delavcev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Ker revizija niti formalno niti vsebinsko ni jasno opredelila bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo očita sodišču, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih povzema tudi izpodbijana sodba, izhaja, da tožnik ni bil seznanjen s službenimi zadolžitvami, ki so ga bremenile na delovnem mestu. Zato je težko govoriti o tem, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da naj bi iz hude malomarnosti ali naklepno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, za katere ni jasno, če sploh obstajajo. Tak zaključek, ki je vsebinsko pravilen, sledi tudi, če upoštevamo samo določbo tretjega člena pogodbe o zaposlitvi, med tožnikom in toženo stranko, kjer je določeno, da se delavec zaveže, da bo delovne obveznosti opravljal v skladu z za to delovno mesto predvidenim opisom del in nalog, njegovo delovno mesto pa ni opredeljeno, niti ni njegovega opisa. Njegove odgovornosti oziroma malomarnega ali naklepnega kršenja pogodbenih določil ni ugotoviti niti, če upoštevamo nesprejeta in zato neveljavna določila akta o sistemizaciji delovnih mest. Ta akt namreč predvideva, da je tožnik odgovoren za strokovno in vestno vodenje DE in skrb za zakonitost dela, česar se mu v tem postopku ne očita. Za strokovno opravljanje delovnih nalog, kamor sodi tudi vprašanje strokovnosti opravljenih popravil, naj bi po ne sprejetem aktu tožene stranke odgovarjal skupinovodja mehanične delavnice.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v 110. členu ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da je iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti, ker 13.1.2003 ob pregledu vozila ni ugotovil napake, čeprav bi moral vedeti, da ugotovljena napaka lahko povzroči večjo napako v motorju, pri čemer je ob odhodu vozila iz delavnice prišlo do poškodbe motorja.

Poleg tega, da je v spornem primeru vprašljiva že seznanitev tožnika z njegovimi delovnimi obveznostmi (kar izrecno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi), v postopku ni bilo potrjeno, da tožnik svojih delovnih nalog ne bi opravljal v skladu s standardi stroke. Ni mogoče ugibati, do česa bi lahko prišlo ob nadaljnji uporabi sicer ne povsem ustrezno popravljenega avtomobila, pri čemer seveda posledic ni mogoče kar brez navedbe ustreznih dejstev in izvedbe potrebnih dokazov v celoti pripisati tožniku, dejstvo, ki je razvidno iz izvedenih dokazov (in je večkrat ponovljeno) pa je, da je do okvare popravljanega avtomobila prišlo zaradi nerednega servisiranja in ne zaradi postopkov tožnika v zvezi s servisiranjem avtomobila 13.1.2003. Tako tudi ne glede na to, da ima sicer tožena stranka prav, da lahko od odgovornih delavcev zahteva tudi višjo stopnjo skrbnosti, kot od ostalih delavcev, ni mogoče ugotoviti tožnikove krivde za očitano dejanje.

Ker glede na pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da v spornem primeru ne gre za takšno kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče ugotoviti, da je tožnik iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti (ni ugotovljene krivde), je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.