Jedro

Ne glede na to, da so toženke s pritožbo delno uspele, stroške, ki so jim nastali z ugovorom in pritožbo, nosijo same. Gre namreč za postopek, ki teče med taksno zavezanko in državnim organom (sodiščem), nasprotna stranka v postopku odločanja niti ni udeležena. Zato uspeh pritožnic s pritožbo v tem postopku ne pomeni tudi neuspeha nasprotne stranke, kot to velja v pravdnem postopku. Zato v postopku odločanja po določbah ZST-1 smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka ni možna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 27. 3. 2014 delno ugodi tako, da se navedeni plačilni nalog razveljavi v delu, ki presega znesek 210,00 EUR, v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek z dne 27. 3. 2014. 2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga razveljavitev plačilnega naloga in ustavitev postopka za odmero sodne takse. Navaja, da je bila tožba vložena zoper tri tožene stranke s tremi različnimi zahtevki, tožnik pa je navedel le eno vrednost spora, to je 8.000,00 EUR. Ker so toženke navadni sosporniki, bi ga sodišče moralo pozvati, da vrednost spora označi po posameznih zahtevkih. Ker tega ni storilo, ni jasno, kolikšna je vrednost spora za zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo in zoper katerega so toženke vložile pritožbo. To vsekakor ni vrednost 8.000,00 EUR, zato je taksa nepravilno odmerjena. Po ZST-1 se za pritožbo odmeri taksa po vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Če ta ni določen, se takse ne da odmeriti. Priglaša stroške ugovora in pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, kljub drugačnemu pravnemu pouku, dovoljena. Takšna je tudi večinska sodna praksa vse od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A), ki je začel veljati 1. 1. 2011.(1)

5. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v 5. odstavku 18. člena določa, da se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela, če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija. V konkretnem primeru pritožnice upravičeno opozarjajo, da je bila njihova pritožba vložena le zoper ugodilni del sodbe. Podlaga za odmero sodne takse za pritožbeni postopek je zato lahko zgolj vrednost izpodbijanega dela sodbe in ne vrednost, ki jo je tožnik ob razširitvi tožbe navedel kot vrednost obeh podredno postavljenih zahtevkov, to je 8.000,00 EUR.

6. Kakšna je vrednost izpodbijanega dela sodbe, iz oznake vrednosti spora v tožbi oziroma njeni razširitvi, ni mogoče ugotoviti, saj je tožnik za vse zahtevke navedel zgolj skupno vrednost, sodišče prve stopnje pa tožnika tudi ni pozvalo, da to pomanjkljivost odpravi, čeprav so pritožnice na to opozorile, niti tega ni samo korigiralo ob smiselni uporabi 44. člena ZPP. Vendar pa to ne pomeni, da te vrednosti (za namen odmere takse) ni mogoče določiti.

7. ZST-1 v členih 19 do 32 določa, kako se vrednost predmeta postopka določi. Te določbe najprej napotujejo na upoštevanje določb ZPP, razen v posebej določenih primerih (2. odstavek 19. člena). Določila ZPP v konkretnem primeru ne dajejo odgovora na vprašanje, kakšna je vrednost izpodbijanega dela odločitve, ki vsebuje nedenarni zahtevek: v tožbi oziroma njeni razširitvi ta vrednost ni bila opredeljena, odprava te pomanjkljivosti v smislu določb ZPP pa ni več mogoča. Te vrednosti ni mogoče ugotoviti niti na podlagi določb 20. do 29. člena ZST-1, saj se le-te nanašajo na druge vrste sporov oziroma postopkov. Vrednost tega zahtevka je zato treba določiti na podlagi 30. člena ZST-1, torej po prostem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank.

8. Tožnik je podredno postavil dva zahtevka, prvega (zoper prvo toženko) na ugotovitev lastninske pravice tožnika na nepremičnini ..., k. o. X, drugega (zoper drugo in tretjo toženko) pa na izstavitev izbrisne pobotnice, s katero bosta toženki dovolili odtujitev in obremenitev te parcele v korist tožnika. Oba zahtevka skupaj je tožnik označil z vrednostjo 8.000,00 EUR. Glede na to, da je bil postopek za oba zahtevka voden skupaj in z nobenim ni nastalo več stroškov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zaradi odmere takse za pritožbeni postopek, oba zahtevka vrednotita enako, torej vsak v višini 4.000,00 EUR.

9. Upoštevajoč to vrednost, pa znaša taksa za pritožbeni postopek, upoštevajoč tar. št. 1121 ZST-1, 210,00 EUR (70 EUR x količnik 3).

10. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 5. odstavka 18. člena ZST-1, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno zaključilo, da se taksa za pritožbeni postopek odmeri od skupne vrednosti spora, torej vrednosti 8.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izpodbijani plačilni nalog razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 135,00 EUR (355. člen v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V preostalem delu (glede plačila 210,00 EUR) je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora potrdilo.

11. Ne glede na to, da so toženke s pritožbo delno uspele, stroške, ki so jim nastali z ugovorom in pritožbo, nosijo same. Gre namreč za postopek, ki teče med med taksno zavezanko in državnim organom (sodiščem), nasprotna stranka v postopku odločanja niti ni udeležena. Zato uspeh pritožnic s pritožbo v tem postopku ne pomeni tudi neuspeha nasprotne stranke, kot to velja v pravdnem postopku. Zato v postopku odločanja po določbah ZST-1 smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka ni možna.(2)

(1) Primerjaj na primer odločbe: VSL I Ip 4795/2011 z dne 18. 1. 2012, VSL I Ip 3366/2011 z dne 23. 9. 2011, VSL I Cpg 558/2012 z dne 31. 5. 2012, VSL II Cp 2515/2013 z dne 1. 10. 2013, VSL II Cp 3149/2013 z dne 29. 11. 2013, VSL II Cp 806/2014 z dne 19. 5. 2014 in druge.

(2) Tako je pritožbeno sodišče odločilo tudi v zadevi I Cpg 1045/2012.