Jedro

Z Uredbo je sicer praviloma olajšan postopek pri zagotavljanju sodnega varstva in izvršitvi tujih sodnih odločb (primerjaj z določili njenega člena 33), vendar so tudi v njej določeni primeri, ko se sodba ne prizna. Ker predlagatelj terja priznanje zamudne sodbe tujega sodišča, ki po ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa nasprotnemu udeležencu ni bila vročena, in ker nasprotni udeleženec trdi, da ni imel možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila tuja sodna odločba izdana, so v obravnavanem primeru odločilnega pomena dejstva, ki omogočajo preizkus v smeri (ne)obstoja ovire za priznanje tuje sodbe iz člena 34, točka 2, Uredbe. Po tem določilu Uredbe se namreč sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če tožencu ni bila vročena listina o začetku postopka ali enakovredna listina pravočasno in na tak način, da bi ta lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe, čeprav je imel to možnost.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov (ugovorni) postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24.8.2004 priznalo veljavnost zamudne sodbe avstrijskega Deželnega sodišča za civilnopravne zadeve Graz z dne 17.1.2004, opr. št. 18 Cg 18/04 y 28-01-2004 (s katero je bilo nasprotnemu udeležencu oziroma tedanjemu tožencu naloženo plačilo zneska 79.799,52 EUR s pripadki) in ugotovilo, da ni ovir za izvršljivost te sodbe v Republiki Sloveniji. Tako je odločilo sklicujoč se na opravljen preizkus v smeri pogojev za priznanje tuje sodne odločbe iz 94. do 107. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99). Z dopolnilnim sklepom z dne 8.9.2004 je nato odločilo še o predlagateljevih stroških delibacijskega postopka in nasprotnemu udeležencu iz tega naslova naložilo plačilo 90.324 SIT.

Ugovor nasprotnega udeleženca je senat sodišča prve stopnje s sklepom z dne 8.6.2005 zavrnil, saj je pritrdil ugotovitvi o neobstoju ovir za priznanje tuje sodne odločbe po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, s sklepom predsednice senata z dne 22.6.2005 pa je bilo nasprotnemu udeležencu naloženo še plačilo nadaljnjih predlagateljevih stroškov postopka v znesku 138.396 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Nasprotni udeleženec se je pritožil tako zoper sklep senata sodišča prve stopnje z dne 8.6.2005, kot tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 22.6.2005. V obširni pritožbi zoper sklep z dne 8.6.2005 (dopolnjeni z dvema pravočasno vloženima dodatkoma k pritožbi), ki je opremljena z dvanajstimi prilogami kot listinskimi dokazi, se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Izpodbijano odločitev o ugovoru graja v dejanskem in materialnopravnem pogledu, predvsem pa se v pritožbi podrobno ukvarja s kršitvami procesnopravne narave, zaradi katerih je sodišče po prepričanju pritožnika nedopustno poseglo tudi v ustavno varovane pravice nasprotnega udeleženca kot stranke v sodnem postopku. Tudi sklep o stroških postopka z dne 22.6.2005 izpodbija po njegovih navedbah iz vseh zakonsko previdenih pritožbenih razlogov in predlaga spremembo obeh sklepov sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve predloga za priznanje sporne sodne odločbe avstrijskega sodišča in temu ustrezne odločitve o stroških postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je bil predlog za priznanje tuje sodne odločbe vložen 14.6.2004 in je Okrožno sodišče v Murski Soboti o njem odločilo 24.8.2004, o ugovoru nasprotnega udeleženca pa 8.6.2005. Sodišče prve stopnje je uporabilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), čeprav je Republika Slovenija po 1.5.2004 postala članica Evropske unije in jo veže Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah (OJ L 12, 16.1.2001, str. 1), ki je bila dopolnjena z uredbo št. 1496/2002 z dne 21.8.2002 (OJ L 225, 22.8.2002, str. 13) in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic (OJ L 236, 23.9.2003, str. 33). Glede na to, da Uredba velja od 1.3.2002 (člen 76) in da gre v obravnavanem primeru za razmerja, ki učinkujejo tudi po vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo, deloma pa tudi za procesna pravila, je treba v tem postopku v skladu s členom 76, točko 2, neposredno uporabiti njena določila.

Z Uredbo je sicer praviloma olajšan postopek pri zagotavljanju sodnega varstva in izvršitvi tujih sodnih odločb (primerjaj z določili njenega člena 33), vendar so tudi v njej določeni primeri, ko se sodba ne prizna. Ker predlagatelj terja priznanje zamudne sodbe tujega sodišča, ki po ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa nasprotnemu udeležencu ni bila vročena, in ker nasprotni udeleženec trdi, da ni imel možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila tuja sodna odločba izdana, so v obravnavanem primeru odločilnega pomena dejstva, ki omogočajo preizkus v smeri (ne)obstoja ovire za priznanje tuje sodbe iz člena 34, točka 2, Uredbe. Po tem določilu Uredbe se namreč sodba ne prizna, če je bila izdana v odsotnosti, če tožencu ni bila vročena listina o začetku postopka ali enakovredna listina pravočasno in na tak način, da bi ta lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe, čeprav je imel to možnost. V zvezi s preizkusom v pravkar nakazani smeri je treba analizirati del razlogov iz izpodbijanega sklepa, po katerih zamudna sodba avstrijskega sodišča nasprotnemu udeležencu sicer ni bila osebno vročena, vendar pa je bila vročitev veljavno opravljena z vložitvijo zamudne sodbe v hrambo pri avstrijskem sodišču za dobo štirih tednov, po preteku katere je sodba postala pravnomočna in izvršljiva, saj je bil nasprotni udeleženec na tak način vročitve opozorjen že s sklepom avstrijskega sodišča z dne 8.4.2003 (v katerem je bil tudi pozvan k postavitvi pooblaščenca za vročanje pisanj) in ki mu je bil, skupaj s tožbo z dne 3.4.2003, vročen po diplomatski poti preko Okrožnega sodišča v Novi Gorici - kar izhaja iz njegovega podpisa na vročilnici z žigom pošte G. in datumom 17.9.2003. V zvezi s pravkar povzetimi razlogi iz izpodbijanega sklepa sta pomembni še dve dejstvi in sicer, da tožba z dne 3.4.2003 in sklep avstrijskega sodišča z dne 8.4.2003 (kot pisanji, na podlagi katerih naj bi bil toženec - nasprotni udeleženec seznanjen z začetkom postopka in s pravili postopka nadaljnjega vročanja) ob vročitvi nista bila prevedena v slovenski jezik, ter da nasprotni udeleženec ob vročitvi teh pisanj po pošti 17.9.2003 ni bil deležen nikakršnih opozoril oziroma pouka.

V 7. in 8. členu dvostranske Pogodbe o vzajemnem pravnem prometu (Ur. l. FLRJ, Mednarodne pogodbe št. 8/55 in Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 4/93 - v nadaljevanju: Pogodba) sta se Republika Slovenija in Republika Avstrija zavezali, da bosta vročali pisanja in nudili siceršnjo pravno pomoč v pravdnih in nepravdnih zadevah na podlagi zaprosil ustreznih ministrstev, pisanja, ki se vročajo, pa morajo biti sestavljena v jeziku zaprošenega sodišča ali pa jim mora biti priložen prevod v ta jezik (prvi odstavek 14. člena Pogodbe). Če pisanje ni sestavljeno v jeziku zaprošenega sodišča niti mu ni priložen prevod v ta jezik, opravi sodišče vročitev samo, če je naslovnik pripravljen sprejeti pisanje (drugi odstavek 14. člena Pogodbe). To pomeni, da se za tak primer zahteva aktivno voljno ravnanje naslovnika, ki se mora tudi manifestirati; pogoj za to pa je, da je naslovnik seznanjen o tem, da se mu vročajo neprevedena sodna pisanja v tujem jeziku, da je opozorjen na možnost odklonitve sprejema takih pisanj in da jih kljub temu sprejme. V tem smislu je treba razlagati tudi za tak primer predvidena pravila o vročanju iz 92. člena tedaj veljavnega Sodnega reda kot podzakonskega akta, upoštevna kot pravila o vročanju zaprošene države spričo kolizijske določbe procesnega prava 11. člena Pogodbe.

Na vprašanje (ne)izpolnitve pravkar opisanega pogoja kot enega izmed odločilnih za priznanje tuje sodne odločbe je sodišče prve stopnje v ugovornem postopku pozitivno odgovorilo z obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu, da iz sodne štampiljke Okrožnega sodišča v Novi Gorici na dopisu v prilogi B5 (identično tudi v prilogi C1) spisa izhaja, da je bil nasprotni udeleženec dne 14.7.2003 pod opr. št. Pom 99/2003 pozvan k dvigu tožbe z dne 3.4.2003 in sklepa avstrijskega sodišča z dne 8.4.2003 (kar je točno), ter "da se ga ob vročitvi opozori na to, da pisanj ni dolžan sprejeti, če le-ta niso prevedena v slovenski jezik" - kar pa ne drži, saj iz sodne štampiljke na tej listini izhaja (ob pozivu pooblaščencu, naj prinese pooblastilo) le zapis "opozori, da ni priloženega prevoda v sl. jezik". To pomeni, da je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine in med samo to listino in kar je imelo za posledico po uradni dolžnosti upoštevno ter v pritožbi tudi izrecno uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in s 111. členom ZMZPP. Ker je ugotovitev v izpodbijanem sklepu o opozorilu nasprotnega udeleženca na možnost odklonitve sprejema sodnih pisanj, ki niso prevedena v slovenski jezik, obremenjena z opisano procesno kršitvijo, velja enako tudi za iz take ugotovitve izpeljano nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, po katerem naj bi podpis na vročilnici z datumom 17.9.2003 omogočal sklepanje, da je nasprotni udeleženec taka pisanja "kljub temu sprejel", medtem ko drugih ugotovitev, ki bi omogočale preizkus skladnosti vročanja s pravili o vročanju iz Pogodbe in iz 92. člena tedaj veljavnega Sodnega reda, ni v razlogih izpodbijanega sklepa - s tem pa tudi ne pogojev za preizkus v smeri (ne)obstoja ovir za priznanje tuje sodne odločbe iz člena 34, točka 2, Uredbe. Zato je že iz teh razlogov bilo treba izpodbijani sklep z dne 8.6.2005 na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP) razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov (ugovorni) postopek - ne da bi bilo treba odgovarjati na druge pritožbene trditve.

Razveljavitev prvostopenjskega sklepa z dne 22.6.2005, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, saj je odločanje o stroških postopka pridržano za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti ugotovljeno procesnopravno kršitev in se ob ponovnem odločanju o ugovoru omejiti na preizkus pogojev za priznanje tuje sodne odločbe iz že uvodoma citirane Uredbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in s 111. členom ZMZPP.