Jedro

Storilec sodišču tudi očita, da je na obravnavi zaman poskušal predočiti videoposnetek incidenta kot dokaz, kjer je jasno videti in slišati policista B. B., na kakšen način mu je kot storilcu želel predočiti kazen oziroma kako mu je z grožnjo s sodiščem odvzel pravico do razjasnitve obtožbe. Tudi ta smiselno zatrjevana kršitev pravice storilca do poštenega postopka in možnosti izvedbe dokazov v svojo korist, v spisovnem gradivu ni izkazana, saj niti iz zahteve za sodno varstvo, niti iz zapisnikov o zaslišanju storilca in prič ne izhaja, da bi storilec predlagal pregled videoposnetka, ki naj bi nastal v obravnavanem dogodku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi ob upoštevanju načela materialne resnice sodišče ni bilo dolžno izvesti tega dokaza

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 (šestdeset 00/100) EUR v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Celje z dne 4. 11. 2020 kot neutemeljeno in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 40,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi oziroma jo odpravi ter upošteva pričanje vseh prič.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je s plačilnim nalogom Policijske postaje Celje z dne 4. 11. 2020 storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 4. 11. 2020 ob 10.50 uri vozil tovorno vozilo v naselju ... po ... cesti iz smeri ... ulice v smeri proti ... cesti in med vožnjo uporabljal mobilni telefon. Izrečena mu je bila globa v višini 120,00 EUR.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da med vožnjo ni uporabljal nikakršne opreme, ki bi zmanjševala slušno ali vidno zaznavanje, temveč je v roku držal termo kozarec, kar je policistoma tudi povedal, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priče policista B. B., policistko C. C. in storilčevega brata D. D., ki je bil navzoč ob storitvi prekrška kot sovoznik v vozilu, ki ga je vozil storilec. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da je sicer storilčevo izjavo, da v rokah ni držal telefona, potrdil storilčev brat, vendar njegovi izpovedi sodišče ni sledilo, saj je ocenilo, da je nenavadno, da se priča ni spomnila, ali je storilec v rokah namesto telefona držal termovko, čeprav naj bi se spomnila, da v rokah ni držal telefona, zaradi česar je sodišče prve stopnje podvomilo v verodostojnost te priče in je verjelo prepričljivi izpovedbi policista B. B., ki je izpovedal, da lahko z gotovostjo potrdi, da je storilec med vožnjo v desni roki držal mobilni telefon, saj se je ta priča natančno spomnila v kakšnem položaju je storilec držal aparat in razložila, kako se lahko iz službenega vozila točno vidi v tovorno vozilo, ki je višje, v izpovedbo policista B. B. pa sodišče ni podvomilo niti zaradi izpovedbe policistke C. C., saj je le-ta povedala, da se ne spomni dogodka in da zato ne more reči, če je storilec takrat uporabljal telefon. Ker v skladu z določbami drugega odstavka 66. člena ZP-1 sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče po presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe vezano na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje. To pa pomeni tudi, da storilec v pritožbenem postopku ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je policist B. B. nagovoril svojo sodelavko policistko C. C. v lažno predočitev storjenega prekrška storilcu, saj slednja ni videla, da naj bi storilec v rokah imel mobilni telefon; da je sodišče napačno interpretiralo izpoved zaslišanja priče C. C.; da je zmotno ocenilo izpovedbo priče D. D. glede tega, kaj na bi storilec med vožnjo držal v rokah; da naj bi sodišče zmotno ugotavljalo, da se izjavi prič B. B. in C. C. razlikujeta od izjav storilca, saj se razlikujeta izjavi priče B. B. in njegove sodelavke C. C.; da video dokumentirane besede policista B. B., da je storilec držal v roku neko stvar, ne morejo biti dovolj dober razlog za izdajo plačilnega naloga; da bi policist moral storilcu dokazati zakaj oziroma s kakšnim namenom je imel telefon v rokah oziroma da je sploh imel telefon v roki; da je prepričljivo izpovedovanje policista mogoče pripisati dejstvu, da je kot priča na sodišču v podobnih postopkih v službene namene to že počel in je vešč pričanja ter da očitani prekršek storilcu s strani policista B. B. ni bil neizpodbitno dokazan, saj s temi navedbami uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Te pritožbene navedbe so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne.

6. Storilec pa zatrjuje tudi, da naj bi sodišče zmotno povzemalo izpovedbe prič, da se pojavljajo neenakosti med zapisniki o zaslišanju prič ter med zapisano sodbo, kjer se evidentno razvija resnica. S temi navedbami storilec smiselno zatrjuje kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki 155. člena ZP-1, saj naj bi potrditvah storilca bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vendar pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da uveljavljena kršitev ni podana. Storilec v pritožbi zatrjuje, da je zaslišana policistka na vprašanje, ali je tistega dotičnega dne videla storilca, da v roki drži mobilni telefon, s 100 % gotovostjo zatrdila, da storilec telefona ni imel. To iz zapisnika o zaslišanju priče C. C. ne izhaja. Iz zapisnika na list. št. 22 je namreč razvidno, da je priča na vprašanje storilca, „ali je 100 %, da je obravnavanega dne storilec imel v rokah telefon“, povedala, da tega ne more trditi. Ker iz zapisnika ne izhaja, da bi storilec podal kakršnekoli pripombe na zapisano izjavo priče, pritožbeno sodišče šteje, da je priča izpovedala tako, kot izhaja iz zapisnika. Ob taki izpovedbi pa je zmotna interpretacija storilca, da je zaslišana priča s 100 % gotovostjo zatrdila, da storilec ni imel telefona. Priča je namreč trdila, da ne more s 100 % gotovostjo zatrditi, da je storilec držal v rokah mobilni telefon, kar je logična posledica dejstva, da se obravnavanega dogodka ni več dobro spominjala. Ob nadaljnjem primerjanju vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe ter vsebine zapisnikov o zaslišanju prič na list. št. 12-13 in 21 spisa pa se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da prihaja do neenakosti oziroma pravilno razlik med izjavami prič in zaključkom sodišča prve stopnje, da se izjavi zaslišanih prič B. B. in C. C. razlikujeta od izjav storilca in tako smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

7. Storilec sodišču tudi očita, da je na obravnavi zaman poskušal predočiti videoposnetek incidenta kot dokaz, kjer je jasno videti in slišati policista B. B., na kakšen način mu je kot storilcu želel predočiti kazen oziroma kako mu je z grožnjo s sodiščem odvzel pravico do razjasnitve obtožbe. Tudi ta smiselno zatrjevana kršitev pravice storilca do poštenega postopka in možnosti izvedbe dokazov v svojo korist, v spisovnem gradivu ni izkazana, saj niti iz zahteve za sodno varstvo, niti iz zapisnikov o zaslišanju storilca in prič ne izhaja, da bi storilec predlagal pregled videoposnetka, ki naj bi nastal v obravnavanem dogodku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi ob upoštevanju načela materialne resnice sodišče ni bilo dolžno izvesti tega dokaza, saj iz storilčevih navedb o vsebini tega dokaza ne izhaja, da bi bil relevanten za odločitev v predmetni zadevi. Storilec je namreč zatrjeval, da je na posnetku razvidno, da je takoj nasprotoval ugotovitvam policista, da naj bi med vožnjo držal mobilni telefon v desni roki pred seboj in kako ga je policist obravnaval, kar pa za odločitev o samem prekršku ni relevantno. S tem dokazom bi storilec lahko le dokazoval kako je potekal postopek in da je nasprotoval ugotovitvam policista, ne pa tudi, da dejansko v času, ko je policist osebno zaznal prekršek, v rokah ni držal mobilnega telefona. Ker je tako storilcu storitev očitanega prekrška dokaza z jasno in prepričljivo izpovedbo policista B. B., ki je prekršek osebno zaznal, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da policist B. B. storilcu ni dokazal, zakaj oziroma s kakšnim namenom je imel v uporabi telefon oziroma da je sploh imel v roku telefon in da zato ni osnove za izrek kazni.

8. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je storilcu dokazano, da je med vožnjo v rokah držal mobilni telefon in s tem izpolnil objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, mu je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno očitalo, da je pri tem ravnal z direktnim naklepom. Nedvomno se je storilec zavedal, da uporaba mobilnega telefona med vožnjo ni dovoljena in da njegovo ravnanje predstavlja prekršek, pa je kljub temu ravnal v nasprotju s tako prepovedjo in je to tudi hotel storiti. Ker je nadalje ugotovilo tudi, da je bila storilcu izrečena globa v predpisani višini, je pravilno in utemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper izpodbijani plačilni nalog in slednjega potrdilo.

9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 60,00 EUR, ki jih mora plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.