Jedro

Eden izmed elementov podlage za odškodninsko odgovornost je prav vzročna zveza in če ta ni podana, tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato tožena stranka ne odgovarja ne za izgubljeni tožnikov dohodek, ne za nadaljnjo njegovo škodo - dolg zaradi neplačanih dajatev v zvezi z neodjavljeno obrtno dejavnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3,528.440,00 SIT, za kolikor se je tožniku nabralo dolga pri davčni upravi, in za tolarsko vrednost 830 DEM na mesec za čas od 1.4.1992 do 30.9.1994, za kolikor je izgubil zaslužka kot taksist. Ugotovilo je namreč, da ni izkazal vzročne zveze med škodo in dejstvom, da mu je bil kot ukraden odvzet avtomobil Golf, ki mu ga je izročil toženec po menjalni pogodbi. Tudi ni nič ukrenil, da do škode ne bi prišlo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo. Pritrdilo je stališču prvega sodišča, da bi moral tožnik odjaviti obrt, če je ni več opravljal, tako pa so mu zaradi neplačanih dajatev močno naraščale obresti, ki pomenijo pretežen del tolarskega zahtevka. Tožnik si je že prej izposojal avtomobile za opravljanje službe taksista in odvzem Golfa ni posledica njegove nezaposlitve.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal ustrezno spremembo sodbe. Očita ji napačno razlago vzročne zveze. Vozilo je kupil od toženca samo zato, da bi opravljal taksi službo. Ker mu je bilo odvzeto tega ni mogel. Nihče ga ne more siliti, da bi opravljal taksi službo z najetimi vozili. Zmanjšanje škode, za katero odgovarja toženec, tožniku ne more iti v škodo. Čudno je razmišljanje, da bi moral tožnik odjaviti dejavnost in ne dopustiti naraščanja dolga za prispevke in obresti. Prispevki in davki so del dohodka in če je toženec odgovoren za škodo, jih mora plačati skupaj z obrestmi. Z odjavo dejavnosti bi tožnik izgubil pokojninska leta in druge pravice iz socialnega zavarovanja. Toženec je ravnal nepošteno. Če bi plačal takoj in ne šele v izvršbi, škode ne bi bilo.

Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da se ta pretežno nanaša na dejanske ugotovitve; da bi moral tožnik najmanj obvestiti davčni organ, da ne opravlja več dejavnosti, in ta ga ne bi obremenil za dajatve; da se obresti ne bi natekale, če bi tožnik poravnal obveznosti; da je bilo tožencu onemogočeno dokazovanje odločilnih dejstev, ker je bil Golf registriran v Republiki Srbski.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob dejanskih, v revizijskem postopku neizpodbojnih ugotovitvah, da je tožnik po menjalni pogodbi s tožencem prevzel od njega avtomobil tuje registracije z območja, kjer so potekale sovražnosti ob razpadu Jugoslavije, kar je pomenilo, da avto zlepa ne bo registriran pri nas, ter da je tožnik že pred tem opravljal dejavnost taksista z izposojenimi avtomobili, in to tudi v času, ko je bil lastnik avtomobila, ki ga je kupil od brata - je pravilno sklepanje sodišč, da oblastveni odvzem avtomobila tožniku ni povzročil, da le-ta ni mogel več opravljati službe taksista. Ugotovili sta torej, da ne obstaja vzročna zveza med dejstvom, za katerega sicer toženec odgovarja (dal mu je ukraden avto, za to dejstvo pa je vedel) in zatrjevano posledico - nemožnost opravljati obrtno dejavnost in s tem povezano škodo. Zakon sicer ne opredeljuje pojma vzročne zveze, vendar sta pravna teorija in sodna praksa izoblikovali stališča o njej. Eno med njimi je tudi to, da kot vzrok šteje le tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do neke posledice.

Prenešeno na obravnavani primer bi moral prav odvzem avtomobila preprečiti tožniku delo. Za to pa ni šlo, saj tožnik z njim še dolgo ne bi mogel delati, ker ga ne bi mogel registrirati, tako ali tako pa je že poprej opravljal delo s sposojenimi avtomobili (čeprav je imel svoj lastni avto). Nič ga torej ni oviralo, da ne bi dela opravljal še naprej. Ni izkazal, da z izposojenimi avtomobili ne bi mogel več delati. Ko torej ni izkazal, da bi bil lahko taksist le, če bi imel obravnavani avto, tudi ni izkazal vzročne zveze. Dokaz o tem pa je na njegovi strani (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter prvi odstavek 186. člena in 219. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977).

Eden izmed elementov podlage za odškodninsko odgovornost je prav vzročna zveza in če ta ni podana, tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato tožena stranka ne odgovarja ne za izgubljeni tožnikov dohodek, ne za nadaljnjo njegovo škodo - dolg zaradi neplačanih dajatev v zvezi z neodjavljeno obrtno dejavnostjo. Tako se pokaže, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ob takšnem sklepanju o tej zadevi je videti kot pravno nepomembna trditev, da tožnika ne more nihče siliti, da bi opravljal službo taksista z najetimi vozili. Tega nihče ne terja, ostaja pa dejstvo, da jo je opravljal pred pridobitvijo obravnavanega avtomobila, kakor tudi po njegovem odvzemu, dokler ni izstopil iz društva. Odvečne so tudi trditve o tem, ali bi res moral poskrbeti, da škoda ne bi nastajala oziroma se večala v zvezi z neplačanimi dajatvami za neodjavljeno dejavnost. Ko ni vzročne zveze med škodnim dejstvom in neopravljanjem dela, tudi ni takšne zveze z nadaljnjo škodo.

Uveljavljani revizijski razlog potemtakem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Navedbe iz odgovora na revizijo k rešitvi tega spora niso v ničemer pripomogle, zato stroškov v zvezi z njim ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov za pravdo. Zato mora te stroške trpeti tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).