Jedro

Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da želi tožnik dejansko sprožiti upravni postopek za ureditev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu celo pojasnila, kako lahko tak postopek sproži in kaj lahko v zvezi s tem storijo njegovi družinski člani. Ta ugotovitev, torej, da namerava tožnik sprožiti upravni postopek, je bila edini razlog za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne pa dejstvo, da je tujec in da na območju Slovenije nima bivališča, tako kot sedaj navaja v svoji tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za upravni postopek zaradi urejanja pridobitve dovoljenja za stalno, oziroma začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožnik je v prošnji pojasnil, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni ter da bo po prestani kazni izgnan iz Republike Slovenije. Ker ima v Republiki Sloveniji ustvarjeno življenje in družino, si želi urediti dovoljenje za stalno, oziroma začasno prebivanje, tako da ne bi prišlo do razdružitve družine.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, da je pri svoji odločitvi izhajala iz 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva, kot tudi izhajala iz 7. člena tega zakona, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami, ki so pristojne za izvensodne poravnave sporov, kot tudi pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnikov namen, da pred upravno enoto sproži upravni postopek za ureditev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve z družino, kar pa ne predstavlja sodnega varstva in je zato njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. V nadaljevanju sklepa je tožniku še pojasnila, na kakšen način lahko sproži upravni postopek, kot tudi, kaj lahko storijo njegovi družinski člani.

3. Tožnik se s prejeto odločitvijo ne strinja in navaja, da je bila kršena ustavna enakost v izpeljavi uradnih postopkov pred uradnimi organi ter da se z izpodbijano odločitvijo opravičuje razlikovanje na osnovi dualne razlage obstoječe zakonodaje. V nadaljevanju opisuje, kako je skupaj s starši kot begunec prišel v Republiko Slovenijo, razloge, zaradi katerih se je vračal v BIH in nato znova v Slovenijo, kot tudi razloge, zaradi katerih si ni mogel urediti bivališča v Republiki Sloveniji. Ker je zapadel v probleme, je končal na sodišču. Bil je obsojen, s sodbo pa je določeno, da ga bodo po prestani kazni izgnali v kraj njegovega bivališča v BIH, četudi bivališča tam nima in ga je med vojno prisilno zapustil. Na BIH ga ne veže ničesar več. Zaradi družinskih obveznosti v izvenzakonski skupnosti in starševstva trem otrokom se želi poročiti, urediti prijavo bivališča in prevzeti skrb za družino. Njegovi starši so slovenski državljani, enako njegova partnerica in otroci. Meni, da zato ni ovir, da bi pridobil dovoljenje za bivanje. Ovira ga le sodna odločitev o izgonu. Prav glede te odločitve je želel sprožiti sodni postopek, oziroma razčistiti, kako je prišel v Slovenijo. Njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč je bila zavrnjena, ker je tujec in ker nima bivališča v Sloveniji, kar pa ni res. Najprej je bil namreč v Sloveniji prijavljen skupaj s starši kot mladoletnik, sedaj pa ga je prijavil Zavod za prestajanje kazni zapora Koper. Prav tako ni točna ugotovitev, da želi sprožiti upravni postopek. Pri Ministrstvu za notranje zadeve se namreč vodi postopek za naturalizacijo, v danem primeru pa gre za postopek pri sodišču, da dokaže, da je bil izgon odrejen nezakonito. Gre torej za postopek, ki ga bo sprožil kot sodni postopek. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in da se mu omogoči dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

7. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva (1. člen ZBPP). To pomeni, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli le za vse oblike sodnega varstva pred sodišči (7. člen ZBPP), ne pa tudi za uveljavljanje pravic v upravnih postopkih. Enako se je do tega vprašanja sodišče že večkrat opredelilo (primeroma v sodbah opr. št. I U 1469/2011 z dne 19. 9. 2011, opr. št. III U 53/2013 z dne 8. 3. 2013, opr. št. I U 1882/2013 z dne 23. 12. 2013, opr. št. I U 416/2015 z dne 23. 3. 2015).

8. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila le zato, ker je tujec in ker nima bivališča na območju Republike Slovenije, kar pa ne drži. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka tožnika po tem, ko je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pozvala, naj se izjasni kakšen je namen njegove prošnje. Tožnik je takrat navedel, da si želi v Republiki Sloveniji urediti stalno, oziroma začasno bivališče, tako da ne bi prišlo do razdružitve z njegovo družino, ki biva v Sloveniji. Sodišče zato ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da želi tožnik dejansko sprožiti upravni postopek za ureditev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu celo pojasnila, kako lahko tak postopek sproži in kaj lahko v zvezi s tem storijo njegovi družinski člani. Ta ugotovitev, torej, da namerava tožnik sprožiti upravni postopek, je bila edini razlog za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne pa dejstvo, da je tujec in da na območju Slovenije nima bivališča, tako kot sedaj navaja v svoji tožbi. Tožnik v tožbi sicer tudi navaja, da ne želi upravnega postopka, pač pa sodni postopek, s katerim bi izpodbijal odločitev sodišča, ki mu je, kot zatrjuje, poleg zaporne kazni, izreklo še stransko sankcijo izgona iz Republike Slovenije in bo izvršena po prestani zaporni kazni. Sodišče temu ni sledilo. Četudi tožnik navaja, da želi sodni postopek, je namreč iz vsebine njegove tožbe razvidno enako kot iz njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, torej, da si želi urediti stalno ali začasno bivališče na območju Republike Slovenije in v izrečeni sankciji izgona vidi le oviro za dosego tega cilja. Tožnik tega, kakšen postopek bi sprožil pri sodišču, v tožbi ne pojasnjuje, pač pa le obširno opisuje kako je prišel v Slovenijo in da želi, da se tu nastani ter poskrbi za svojo družino. Vsebina njegove tožbe torej le potrjuje to, kar je ugotovila že tožena stranka, torej, da želi tožnik pridobiti dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje na območju Republike Slovenije, kar pa se ureja v upravnem postopku. Tožena stranka je torej, po oceni sodišča, utemeljeno ugotovila, da s tem ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po ZBPP, to je, da se prošnja prosilca za brezplačno pravno pomoč nanaša na katero od oblik sodnega varstva pred pristojnim domačim ali mednarodnim sodiščem.

9. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.