Jedro

Določbo 30. člena ZMZPP je treba razlagati v smislu, naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez.

Ker toženec ni pravočasno navedel dejstev, ki bi narekovala presojo o obstoju predpostavk za znižanje odškodnine glede na njegovo premoženjsko stanje, sodišče o morebitnem znižanju odškodnine ni bilo dolžno odločiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 22.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi in tožencu naložilo plačilo dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine znižalo na 21.000.000 SIT ter ustrezno spremenilo obrestni in stroškovni del odločitve. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnici je naložilo plačilo sorazmernega dela toženčevih stroškov pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene trditve, da bi moralo biti uporabljeno pravo Republike Hrvaške. Ker je bil čoln registriran v Sloveniji, pravdni stranki pa sta slovenska državljana, je bilo na podlagi 30. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) pravilno uporabljeno domače pravo. Zavrnilo je procesnopravne in materialnopravne očitke, naslovljene na zavrnitev toženčevega ugovora o soprispevku tožnice k nastali škodi. Zavzelo je stališče, da bi toženčevo premoženjsko stanje lahko vplivalo na odločitev o višini odškodnine le, če bi pravočasno postavil tak ugovor, a ga ni, in da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka za 1.000.000 SIT.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodišče ni obrazložilo sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, za tako spremembo pa niso bili podani objektivni razlogi. Ker je za odločitev o tem, katero pravo se uporabi, odločilen kraj nastanka škode, je bilo napačno uporabljeno domače pravo. Razlogov o tem v sodbi sodišča prve stopnje ni, sodba sodišča druge stopnje pa se neutemeljeno sklicuje na evropske predpise, saj obstaja le možnost njihove uporabe, poleg tega pa je tudi po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ("Rim II"), primarno določena uporaba prava po škodnem dejanju. Pri odmeri odškodnine ni bilo upoštevano načelo individualizacije odškodnine, ki vključuje upoštevanje toženčevih zmožnosti. Primerjava s primeri, v katerih je bila tožena institucija z neomejenim fondom (država, zavarovalnica itd.), zato ni ustrezna. Določba 191. člena ZOR pomeni le konkretizacijo drugega odstavka 200. člena ZOR. Poleg tega so sodišča dolžna soditi po ustavi in zakonih in zato ni treba, da bi toženec izrecno uveljavil ugovor oziroma se skliceval na določen predpis. Preizkus izpodbijanih sodb onemogoča nejasnost glede ugotovitve, ali je tožnica padla ali je skočila s čolna. Toženec se nazadnje še sklicuje na vse dotedanje navedbe in dokazne predloge, predvsem pa na pritožbene navedbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizijsko sodišče preizkusi revizijo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP), je revidentovo sklicevanje na dosedanje navedbe in dokazne predloge neupoštevno.

7. Očitki o kršitvah določb ZPP niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločitev o dovolitvi spremembe tožbe oprlo na določbo 185. člena ZPP, po kateri lahko sodišče kljub toženčevemu nasprotovanju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče druge stopnje je toženčev očitek, da spremembe tožbe niso narekovale med pravdo spremenjene okoliščine, zavrnilo s stališčem, da je višina zahtevka v dispoziciji tožnika. Revizijski očitek je vsebinsko enak pritožbenemu. Nanj je že bilo ustrezno odgovorjeno v izpodbijani sodbi. Ker revident niti ne nasprotuje temu, da je bila izpolnjena zakonska predpostavka za dovolitev spremembe, je očitno neutemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek o nejasnih razlogih sodbe glede okoliščine, ali je tožnica padla v vodo ali pa je vanjo skočila. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z ugotovitvami prvostopenjske sodbe, da je tožnica potem, ko je toženec padel v vodo in je gliser ostal brez kontrole, vstala, v tem pa jo je zaradi sredobežne sile kot posledice krožnega gibanja čolna potisnilo z gliserja in je padla v vodo. Tožničino ravnanje je opredelilo kot reagiranje v dani situaciji in mu kot takemu ni pripisalo pravno upoštevnega prispevka k nastali škodi. Povzetek izpovedbe priče M. T., na katerega revident opira sklep o nejasnih razlogih, pa je nepravilen. Priča je namreč izpovedala, da je iz čolna skočila ona – in ne tožnica. V kontekstu širše obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje je jasno, da ta ugotovitev predstavlja stališče pritožbenega sodišča o skladnosti ključnih ugotovitev o dogajanju z izpovedbami tistih prič, ki so s kopnega videle, da sta dve ženski s čolna skočili, v vodi pa so potem, ko je čoln ostal brez nadzora, bile tri.

9. Neutemeljen je nadalje očitek o odsotnosti razlogov glede uporabe domačega prava. Ker se to vprašanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pokazalo kot sporno, je izostanek posebne obrazložitve te odločitve opravičljiv. Neutemeljeno pa je tudi revizijsko stališče, da bi bilo za odločitev v obravnavani zadevi treba uporabiti pravo Republike Hrvaške. Pomorski zakonik (v nadaljevanju PZ), ki je v času škodnega dogodka že veljal, je določal odgovornost ladjarja za škodo, ki nastane potnikom (382. do 394. člen), te določbe pa v skladu s 394. členom zakona veljajo tudi za lastnika čolna. V skladu s kolizijskimi določbami, ki jih vsebuje PZ, se pravne posledice dogodkov na ladji, za katere je treba uporabiti pravo kraja, kjer je nastal dogodek, presojajo po pravu države, katere pripadnost ima ladja (3. točka 961. člena PZ). Po besedilu se določba res nanaša le na ladje, določbe PZ, ki se nanašajo na ladje, pa za čolne veljajo le, če je tako izrecno določeno (prvi odstavek 140. člena PZ). Glede na to, da za odgovornost lastnika čolna za škodo, ki nastane potnikom, veljajo enaka pravila kot za odgovornost ladjarja, pa ni videti razlogov, ki bi narekovali drugačno stališče glede merodajnega prava. Povzročitev škode potnikom na čolnu je tak dogodek, za katerega se po splošnih kolizijskih pravilih uporablja pravo kraja, kjer je prišlo do dogodka. Da je bil toženčev čoln registriran v Sloveniji, pa revident sam navaja kot nesporno dejstvo.

10. Odločitev o uporabi slovenskega prava je pravilna tudi ob uporabi določb ZMZPP. Pravilo lex loci delicti comissi vel laesionis, ki ga kot edino pravilno izpostavlja revident, je klasična navezna okoliščina v odškodninskem pravu, vendar pa se že dalj časa kaže trend k uporabi pravila o najtesnejši vezi (kar je upošteval tudi ZMZPP) in celo k avtonomiji strank.(1) V tem smislu je treba razumeti sklicevanje pritožbenega sodišča na Uredbo "Rim 2", ki sicer ob času škodnega dogodka še ni veljala in zato v obravnavani zadevi ni uporabljiva (31. člen).(2) Določbe 30. člena ZMZPP(3) tako ni mogoče več razumeti v smislu, da je odstop od načela lex loci delicti commissi vel laesionis dovoljen le izjemoma, ampak jo je treba razlagati v smislu, naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Državljanstvo obeh strank in domicil čolna, nenazadnje pa tudi neobstoj toženčevega ugovora uporabi domačega prava, utemeljujejo sklep, da kraju dogodka v obravnavanem primeru ni mogoče dati odločilne teže in da je odločitev o uporabi domačega prava pravilna.

11. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z neupoštevanjem revidentovega premoženjskega stanja pri odmeri odškodnine. Gre za materialnopravni ugovor, ki bi ga moral uveljavljati toženec. Toženec se sicer res ni bil dolžan sklicevati na ustrezno pravno pravilo, vendar pa je bil – če je želel doseči njegovo uporabo – dolžan navesti ustrezna dejstva, ki bi sodišču omogočila presojo, ali so bile izpolnjene predpostavke za znižanje odškodnine iz 191. člena ZOR (212. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tega ni storil pravočasno, revident pa tem ugotovitvam ne nasprotuje. Odgovor izpodbijane sodbe je torej pravilen.

12. Revident tudi zmotno razlaga drugi odstavek 200. člena ZOR. Upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine preprečuje, da bi bila odškodnina večja od povzročene škode, ne daje pa podlage za zmanjšanje odškodnine. Zmotno je tudi njegovo razumevanje načela individualizacije odškodnine, ki po ustaljenem stališču sodne prakse skupaj z načelom objektivne pogojenosti odškodnine predstavlja vodilo sodišču pri določitvi pravičnega zadoščenja.(4) V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

13. Preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine po uradni dolžnosti – revident namreč ne trdi, da pri odmeri odškodnine ne bi bili ustrezno upoštevani prej navedeni vodili – pokaže, da je odločitev tudi v tem pogledu pravilna.

14. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka je vključena v odločitev o zavrnitvi revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Več Polajnar Pavčnik, Novejši razvoj evropskega kolizijskega prava, Podjetje in delo, 7/2008: "Teorija opozarja, da je treba upoštevati socialno razmerje med strankama, kadar to izvira iz okolja, drugačnega od geografskega okolja delikta. ... Navezna okoliščina lex loci delicti comissi je kot izhodišče nedvomno primerna, saj ustreza splošnim življenjskim situacijam. Res pa je tudi, da sodobni čas z razvojem tehnologije, vseh vrst komunikacij in drugimi spremembami včasih upravičenost te navezne okoliščine zanika - vez odškodninskega razmerja s krajem povzročitve je pogosto povsem naključna. .... Ideja je padla na plodna tla tudi v Sloveniji, kjer je izključitvena klavzula še posebej ponovljena pri odškodninskem statutu (drugi odstavek 30. člena). .... V pravnih ureditvah kot navezne okoliščine za deliktni statut nastopajo tudi lex fori in bolj ali manj omejena pravica do izbire (avtonomija)." Op. št. (2): Revidentove navedbe, da tudi navedena Uredba kot izhodiščno navezno okoliščino določa kraj nastanka škode, in da je uporaba prava običajnega prebivališča odgovorne in oškodovane osebe, kadar imata prebivališči v eni državi določena le kot možnost, so napačne. Uredba kot izhodišče določa pravilo lex loci damni in ga dopolnjuje z dvema dodatnima kriterijema (prim. 4. člen Uredbe), uporaba prava običajnega prebivališča pa je določena kot izjema od izhodiščnega pravila.

Op. št. (3): Določba se glasi: (1) Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. (2) Če pravo, določeno po prvem odstavku tega člena nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo.

Op. št. (4): Prim. sodbe II Ips 316/2006 z dne 29. 1. 2009, II Ips 794/2006 z dne 12. 2. 2009 in II Ips 1145/2008 z dne 28. 1. 2010 in številne druge.