Jedro

Stanovanjsko pravico je bilo mogoče v preteklosti in danes pridobiti samo na stanovanjskih prostorih, medtem ko je šlo v spornem primeru za adaptacijo upravne zgradbe. Zato tožena stranka tudi ni mogla izkazati sklenitve stanovanjske pogodbe, samo bivanje v prostorih, ki niso bili stanovanjski prostori, pa ni moglo privesti do stanovanjskega razmerja, četudi je bilo dolgotrajno in je tožeča stranka zanj vedela in ga za določeno obdobje celo odobravala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo, da morata toženca izprazniti hišo na parceli št. 158/1 (vložek št. 190 k.o...) in jo prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 30 dneh. Pod 2. jima je naložilo plačilo 4.320.000 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.05.1999 po obrestni meri 8 % od zneska 3.600.000 SIT in po obrestni meri, ki je določena v zakonu, od zneska 720.000 SIT. Pod 3. je odločilo o pravdnih stroških, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače pa je zavrnilo. S tako sodbo se toženca nista strinjala, zato sta se pritožila, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, sta toženca pravočasno vložila revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje. Ne strinjata se z odločitvijo prvega sodišča, da ne bo prekinilo postopka in da bo samo reševalo predhodno vprašanje. Če pa se je tako odločilo, revizija meni, da bi moralo izvesti vse dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v lastninskem sporu. Toda sodišče ni pregledalo niti spisa, niti ni izvajalo predlaganih dokazov. Zato ni pravilno ugotovilo dejstev o tem, da se je sporni objekt spremenil v stanovanjski del, poslovni del pa se je preselil v sosednji objekt, s katerim tožeča stranka še danes razpolaga. Ker sodišče ni opravilo ogleda in izvedlo drugih dokazov, mu revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pokojni dr. V. S., ki je dozidal in nadzidal poslovni objekt za potrebe svoje družine, je postal imetnik stanovanjske pravice, po njegovi smrti pa je ta pravica prešla na toženo stranko. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona je nanju prešla tudi pravica do odkupa, ki se obravnava v lastninski pravdi in v kateri je vprašljiv samo delež vlaganj napram vrednosti objekta. Ker so toženci in pred njima pravni prednik v sporni zgradbi stanovali najmanj 30 let, so pridobili stanovanjsko pravico, vse s soglasjem in odobritvijo tožeče stranke. Sodišče, ki je objekt štelo za poslovnega, je zato prekršilo materialno pravo. Toženca sta v pritožbi tudi predložila izjavo tožeče stranke z dne 26.09.1993. Tožeča stranka je torej vedela za investicijo tožene stranke in zato tudi ni zahtevala plačila najemnine ali uporabnine. Na koncu revizija še navaja, da je bila lastninska tožba vložena leta 1995 in se razprava ne premakne z mrtve točke, medtem ko je v izpraznitveni zadevi isto sodišče obravnavalo zahtevek in prejudiciralo odločitev o temeljnem lastninskem vprašanju. Zato meni, da "takšnih flagrantnih kršitev postopka ... ni zaslediti v nobenem precedensu".

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče v zadevi odločalo po pravilih ZPP 1977. Tako je ravnalo zato, ker je treba po prvem odstavku 498. člena ZPP nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne pojasni niti opisno, niti z navedbo predpisa in člena, za katero kršitev naj bi šlo. Samo dejstvo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v tej pravdi in v pravdi, v kateri gre za lastninski spor, ni bistvena kršitev postopka, saj je po 300. členu ZPP 1977 sodišče tisto, ki odloča, katere dokaze bo izvedlo in kateri dokazi niso pomembni za odločitev. Sam ogled zgradbe ob obsežnem slikovnem in pisnem materialu v spisu za odločitev v zadevi ni bil potreben, saj je sodišče verjelo toženi stranki, da je njen pravdni prednik izvedel adaptacijo zgradbe tako, da jo je prilagodil za bivanje. Ker tožena stranka ne navaja drugih bistvenih kršitev postopka in ker ni kršitve v zvezi s procesno sposobnostjo pravdnih strank (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977) na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), revizijski očitek o bistveni kršitvi določb Zakona o pravdnem postopku ni utemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno sta ugotovili, da pravni prednik tožencev z adaptacijo poslovne zgradbe (ki je danes del naravne znamenitosti), ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. To je bilo mogoče v preteklosti in danes pridobiti samo na stanovanjskih prostorih, medtem ko je šlo v spornem primeru za adaptacijo upravne zgradbe .... Zato tožena stranka tudi ni mogla izkazati sklenitve stanovanjske pogodbe, samo bivanje v prostorih, ki niso bili stanovanjski prostori, pa ni moglo privesti do stanovanjskega razmerja, četudi je bilo dolgotrajno in je tožeča stranka zanj vedela in ga za določeno obdobje celo odobravala.

V zvezi z mnenjem tožene stranke, češ da bi moralo sodišče prej odločiti v pravdi, v kateri je bila tožba vložena v letu 1995, kot v tej pravdi, pa je treba pojasniti, da je tek posameznega pravdnega postopka odvisen od mnogih okoliščin, ki so predvsem na strani pravdnih strank in njihove aktivnosti, pa tudi sodišča. Noben predpis ne določa, da bi se morale pravde v razmerjih med istimi pravdnimi strankami končati po vrstnem redu vloženih tožb; nasprotno pa je predpis, ki določa, da se šteje za nujnega spor, v katerem lastnik stanovanja vloži tožbo na izpraznitev stanovanja (58. člen Stanovanjskega zakona, SZ, Uradni list RS, št. 18/91-1/2000). Tožeča stranka v pravdi sicer ne zatrjuje stanovanjskega razmerja, vendar se nanj sklicuje tožena stranka.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.