Jedro

Izkoriščanja gozdov na podlagi sprejetih gozdnogospodarskih načrtov ni mogoče šteti za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

Tožena stranka s tem, ko je po uveljavitvi ZDen na spornih parcelah sekala les, res ni nedopustno razpolagala z nepremičninami oziroma s premoženjem v smislu 88. člena ZDen. Vendar je bila tožeča stranka zato, ker v obdobju po uveljavitvi ZDen ni mogla sama uporabljati in upravljati s spornimi gozdnimi parcelami, oškodovana za korist, ki jo je pridobila tožena stranka s tem, ko je prodala gozdno-lesne sortimente, ki jih je pridobila s sečnjo na spornih parcelah po uveljavitvi ZDen (2.odst. 72. člena ZDen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in splošne zadeve je z odločbo o denacionalizaciji št... z dne 11.1.1993 pokojnemu R. V. vrnil tudi osem gozdnih parcel v skupni izmeri 97.630 m2, vpisanih pod vl. št... k.o... Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka v letu 1992 na teh gozdnih parcelah posekala 209 m3 lesa. Tožniki so zakoniti dediči upravičenca do denacionalizacije. Od sodišča prve stopnje so zahtevali, naj razsodi, da jim je tožena stranka dolžna plačati 626.891,00 SIT, ker je kljub temu, da je bilo z Zakonom o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27-1093/91, v nadaljevanju ZDen) prepovedano kakršnokoli razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, posekala 209 m3 iglavcev in s tem oškodovala kasneje denacionalizirano premoženje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo je le tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 1.1.1993 do 23.3.1993. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in dosojeni znesek znižalo za znesek, ki bi ga morala tudi tožeča stranka, če bi sama posekala les, na podlagi Zakona o gozdovih (Ur.l. SRS, št., 18/85, 29/86 in 24/89, v nadaljevanju ZG) prispevati za biološko amortizacijo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je za vložen denacionalizacijski zahtevek izvedela šele 28.10.1992 in od takrat naprej ni več opravljala nikakršnih del v spornih gozdovih. Tožena stranka opozarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe glede tega, kdaj denacionalizacijski upravičenec sploh postane lastnik denacionaliziranega premoženja in je tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožena stranka navaja, da je s spornimi gozdovi gospodarila na podlagi desetletnega gozdnogospodarskega načrta, ki je stopil v veljavo 1.1.1986 in je veljal do 31.12.1995. S tem načrtom je bil določen desetletni etat. Gozdna organizacija ni mogla vsako leto posekati po 10 % dovoljenega etata, zato je večjo količino iz desetletnega etata sekala naenkrat. Tožena stranka opozarja, da ji v primeru, če bi to storila pred uveljavitvijo ZDen, ne bi bilo treba plačati ničesar, ker pa je to storila po uveljavitvi ZDen, pa je podana njena odgovornost. Sodišče je po mnenju tožene stranke bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni izjasnilo o odloku Izvršnega sveta o delnem uresničevanju gozdnogospodarskega načrta in o odločbi Ustavnega sodišča v zvezi s tem (tožena stranka najbrž govori o Odloku o upravljanju gozdov v družbeni lastnini, za katere zakon o denacionalizaciji določa obveznost vračanja, do izvedbe denacionalizacije, Ur.l. RS, št. 33/91 in 3/92 ter odločbi Ustavnega sodišča U-I-1/92-19 z dne 9.7.1992). Tožena stranka predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da pritožbenemu zahtevku tožene stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni izreklo o tem, kdaj denacionalizacijski upravičenec pridobi lastninsko pravico na denacionaliziranem premoženju in o odloku Izvršnega sveta o delnem uresničevanju gozdno gospodarskega načrta. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, kdaj denacionalizacijski upravičenec pridobi lastninsko pravico na denacionaliziranem premoženju. Predpisi, na katere opozarja tožena stranka v reviziji, tudi ne predstavljajo materialnopravne podlage odločbe v tej zadevi. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zakon o gozdovih iz leta 1993 (Ur.l. RS, št. 30-1299/93) v prehodni določbi 93. člena določa, da se določbe 10., 11. in 14. člena tega zakona glede vsebine in postopka sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov uporabljajo za gozdnogospodarske načrte z veljavnostjo od 1.1.1995 dalje, do takrat se uporablja postopek, predpisan z dotedanjimi predpisi. Gozdno gospodarstvo C. je gospodarilo z gozdovi na podlagi gozdnogospodarskega načrta, ki je veljal od 1.1.1986 do 31.12.1995. Ta gozdnogospodarski načrt je bil sprejet na podlagi že citiranega ZG iz leta 1985. Po 3. členu ZG se z gozdnogospodarskimi načrti strokovno usmerja uresničevanje pogojev za smotrno izkoriščanje gozdov ter ohranitev in krepitev njihovih splošno koristnih funkcij. Ti pogoji so: trajnost gozdov in njihovih funkcij, naraščanje prirastka in donosov, medsebojna usklajenost gojenja in izkoriščanja, trajna in racionalna regeneracija gozdov in najustreznejše izkoriščanje zmogljivosti gozdnih rastišč v okviru naravnega razvoja gozdnih združb. Po 6. členu ZG se za gospodarjenje z gozdovi šteje tudi izkoriščanje gozdov, izkoriščanje drugih gozdnih proizvodov in dajanje gozdnih lesnih sortimentov ter drugih gozdnih proizvodov v promet. Po 27. členu ZG se z gozdnogospodarskimi načrti ugotavlja stanje gozdov ter na podlagi bioloških zakonitosti razvoja gozda določa biološko optimalno izkoriščanje, gojenje in varstvo gozdov, ob pogojih in načinu, da se zagotavlja trajnost gozdov in njihovih funkcij.

ZDen v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. V ZG zakonodajalec ne opredeljuje razpolaganja z gozdovi in gozdnimi sortimenti, temveč govori o izkoriščanju gozda in gozdnih sortimentov. Iz določb ZG jasno izhaja, da se morajo ob izkoriščanju gozda vzporedno izvajati tudi dela, ki so namenjena gojenju in varstvu gozdov. Zato, ker je izkoriščanje gozdov in gozdnih sortimentov tako soodvisno od varstva, gojenja in urejanja gozdov, ZG govori o gospodarjenju z gozdovi. Izkoriščanja gozdov na podlagi sprejetih gozdnogospodarskih načrtov zato ni mogoče šteti za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

Čeprav je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B) začel veljati 3. oktobra 1998 in ga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče uporabiti, ni odveč opozoriti na določbo 22. člena tega zakona. Ta določa, da se v 88. členu na koncu prvega odstavka doda nov odstavek ki se glasi: "Obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih, ki jih je zavezanec dolžan vrniti v skladu s tem zakonom, šteje za dopustno razpolaganje, če poteka v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča oziroma v skladu z načti za gospodarjenje z gozdovi." Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti določbe 22. člena ZDen-B odločilo, da ni v neskladju z ustavo (U-I-326/98 z dne 14.10.1998). Pobudniki, ki so izpodbijali to določbo, so menili, da obdelava kmetijskih zemljišč in izvajanje del v gozdovih pomenita dejansko razmerje, ki ga ni mogoče šteti za razpolaganje, ki je pravni pojem. Zato je po njihovem mnenju izpodbijana ureditev v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker ni potrebna. Ustavno sodišče v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da izpodbijana dopolnitev 88. člena ZDen samo pojasnuje, da obdelava kmetijskih zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča, in izvajanje del v gozdovih v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi pomenijo dopustno razpolaganje (121. točka odločbe). Po mnenju Ustavnega sodišča z dopolnitvijo določbe 88. člena ni poseženo v pravni položaj upravičencev, saj dopolnitev še v večji meri zagotavlja dolžnost zavezanca, da gospodari z navedenimi nepremičninami v skladu z veljavnimi predpisi.

Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen na podlagi 88. člena ZDen, je pa utemeljen na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDen. Že sodišče druge stopnje je opozorilo na to določbo, po kateri se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljanja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. S tem, ko ZDen določa, da takšnih zahtevkov ni mogoče priznati za obdobje od podržavljenja do uveljavitve ZDen, obenem določa, da se pa ti zahtevki priznajo za obdobje od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Pri tem ni pomembno, kdaj denacionalizacijski upravičenec postane lastnik denacionaliziranega premoženja. Nedvomno so upravičeni do odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen le tisti denacionalizacijski upravičenci, ki s svojo zahtevo za denacionalizacijo uspejo. Vendar jim gre pravica do odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja za obdobje od uveljavitve Zden dalje, ker tako izrecno določa ZDen.

Tožniki so zatrjevali, da so bili zato, ker v obdobju po uveljavitvi ZDen niso mogli uporabljati oziroma upravljati s spornimi gozdovi, oškodovani za izpadlo čisto korist, ki jo ima lastnik od gozda in ki jo je v obravnavanem primeru tožena stranka pridobila s prodajo lesa iglavcev, ki jih je na spornih parcelah posekala po uveljavitvi ZDen. Kolikšen je v takem primeru čisti dobiček, je odvisno od okoliščin posamičnega primera, in je dejansko vprašanje. Izvedenec je ocenil, kakšna je bila glede na okoliščine spornega primera vrednost s sečnjo pridobljenih gozdno-lesnih sortimentov, in sicer s cenitvijo lesa na panju. Pravdni stranki sta z njegovo oceno soglašali. Tožena stranka je v pritožbi ugovarjala le, da bi morala tožeča stranka tudi, če bi sama prodala les, plačati sredstva za biološko amortizacijo gozdov. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je pritožba v tem delu utemeljena in je na prvi stopnji prisojeni znesek temu ustrezno znižalo.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodili. Tožena stranka s tem, ko je po uveljavitvi ZDen na spornih parcelah sekala les, res ni nedopustno razpolagala z nepremičninami oziroma s premoženjem v smislu 88. člena ZDen. Vendar je bila tožeča stranka zato, ker v obdobju po uveljavitvi ZDen ni mogla sama uporabljati in upravljati s spornimi gozdnimi parcelami, oškodovana za korist, ki jo je (po oceni izvedenca, ki je upošteval okoliščine konkretnega primera) pridobila tožena stranka s tem, ko je prodala gozdno-lesne sortimente, ki jih je pridobila s sečnjo na spornih parcelah po uveljavitvi ZDen. Torej je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.