Jedro

Toženka je pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji tako ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. Zaradi izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se ne strinja.

Glede tožnikovih navedb o preganjanju zaradi narodnosti sodišče meni, da ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bi nekdo lahko bil podvržen preganjanju zato, ker je določene narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja konkretno izkazana. Prosilec mora torej navesti konkretne okoliščine, ki realno in individualno utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, oziroma konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je določene narodnosti.

Razlog za priznanje statusa begunca je podan, če nekomu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Vendar se je v konkretnem primeru toženka postavila na stališče, da zaradi kontradiktornosti ne sledi tožnikovim navedbam, da je sploh dobil vpoklic, da se mora javiti v vojsko, in iz tega razloga tožniku ni priznala statusa begunca. Pri tem je dovolj podrobno pojasnila, zakaj ni mogla slediti tožnikovim navedbam o vpoklicu v vojsko, in po mnenju sodišča tudi upoštevala vse vidike ocene verodostojnosti.

Toženka vseh svojih zaključkov sicer tožniku ni posebej predočila pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar zaradi tega še ne gre za kršitev 9. člena ZUP. Tožnik, ki je pred izdajo odločbe podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, je bil na osebnem razgovoru in mu je torej bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ugotovitve, za katere tožnik v tožbi navaja, da z njimi ni bil soočen, pa so stvar dokazne ocene, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite ter odločila, da odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, kaj je povedal na osebnem razgovoru in zaključuje, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi poziva, da se pridruži Assadovi vojski in zaradi državljanske vojne, navajal pa je tudi, da imajo Kurdi v Siriji veliko problemov in nimajo svojih pravic. Glede tega je navedel zgolj nagajanje vrstnikov v času njegovega otroštva in ponavljal, da imajo Kurdi povsod probleme, vendar jih sam ni znal konkretizirati in je tako tožena stranka ugotovila, da tožnik zaradi kurdske narodnosti nikoli ni imel takih problemov, da bi lahko predstavljali hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, in ne dosegajo potrebne intenzitete, določene v prvem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na položaj Kurdov v Siriji, ni mogoče povezati s tožnikovim položajem. Poročila opozarjajo na Kurde brez državljanstva, ki so zaradi tega v neenakopravnem položaju z ostalimi državljani, v konkretnem primeru pa tožnik ni bil brez državljanstva. Sam kot pripadnik kurdske narodnosti ni imel problemov.

Glede poziva, naj se pridruži Assadovi vojski, pa tožena stranka ugotavlja, da je podajal bistveno različne navedbe o ključnih dogodkih, ki so ga privedli do odločitve, da zapusti izvorno državo. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da se je to zgodilo pred približno osmimi meseci, prav tako je na osebnem razgovoru pojasnil, da je v začetku leta 2012 prejel poziv in opisal okoliščine, kako je to izvedel, po krajšem odmoru pa je v nadaljevanju navedel, da svojo izjavo popravlja in da je Ž. zapustil 1. 12. 2012. Soočen je bil tudi z izjavo iz prošnje, ki jo je podal 10. 1. 2013, da so pred tremi meseci s tanki podrli njihovo hišo in ugotovitev, da bi po njegovih navedbah na osebnem razgovoru morali v tistem času še živeti v hiši, vendar tožnik ni želel podati nobenega pojasnila za nastalo nasprotje. Če bi zapustil Ž. pred osmimi meseci, bi to pomenilo, da je v Z. živel več mesecev in ne samo 20 dni, kot je navajal. Če bi Ž. zapustil 1. 12. 2012, ni mogoče slediti njegovi izjavi, da je od znancev slišal, da je bila njihova hiša pred tremi meseci podrta, kar bi pomenilo, da bi jo morali podreti še v času njihovega bivanja v njej. V prošnji za mednarodno zaščito je na prvo vprašanje o razlogih za njegovo vložitev prošnje za mednarodno zaščito odgovoril, da prosi za mednarodno zaščito zaradi državljanske vojne, ki se dogaja v Siriji in zaradi pokolov, ki jim je bil priča, in šele na tretje vprašanje uradne osebe je rekel, da je njega in njegovega sina sirska vojska vabila v boj. Poleg tega je izpostavil, da v Siriji poteka novačenje vse sirske mladine, zaradi česar je tudi njegov sin v veliki nevarnosti. V kolikor bi bil njegov sin v tako veliki nevarnosti, bi bilo pričakovati, da bi pobeg iz države omogočil najprej sinu. Ne držijo njegove navedbe, da je sin ostal z družino, ker mora en moški ostati pri njih. Na osebnem razgovoru je namreč sam povedal, da je sin v tem času pobegnil v Turčijo, njegova ostala družina pa se še vedno nahaja v Z. brez moškega člana. Malo verjetne so tudi navedbe o pozivu, ki naj bi ga prejela tako sin kot tožnik. Glede na informacije, da so nabora lahko oproščeni moški iz družin, ki imajo le enega samega sina, je težko verjeti, da v tožnikovi družini ne bi izkoristili te možnosti, saj ima tožnik po svojih navedbah enega sina in pet hčera. Poleg tega so vpoklice izvajali najprej med mlajšimi od 30 let, ki so nedavno zaključili vojaško službo, zato bi bilo lahko pričakovati, da bi prvega vpoklicali tožnikovega sina in šele nato tožnika samega. Prav tako ni verjeti, da bi isti poziv prejela oba in da bi bila na istem dokumentu zapisani imeni obeh, saj posledice morebitnega neodziva na vpoklic nosi vsak posameznik zase, pri čemer v tem primeru ne bi bilo jasno, ali sta za vpoklic izvedela oba ali samo eden. Poleg tega je navedel, da je bilo na pozivu le napisano, naj se takoj pridruži sirski vojski, čeprav je bil eksplicitno vprašan, ali je bil naveden tudi kraj, kamor naj bi se zglasil. Skrajno neverjetno je, da ne bi bilo zapisano vsaj, kdaj in kam naj se rezervist zglasi. Zaradi nastalih nasprotij tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodka, ki ga je tožnik izpostavil kot ključnega pri odločitvi, da zapusti državo. Bil je tudi soočen z vsemi nastalimi nasprotji in mu je bila dana možnost, da jih pojasni in razjasni. Tožnik tudi za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče. Iz Turčije se je čez Hrvaško prepeljal v Republiko Italijo, kjer je spoznal sirijsko družino, ki je bila dogovorjena za prevoz v Nemčijo. Po nekaj urah vožnje so bili s strani slovenskih policistov kontrolirani na cestninski postaji A. Od osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito, je pričakovati, da bo za pomoč zaprosila v najkrajšem času, v konkretnem primeru bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil najprej na Hrvaškem, nato v Italiji in kasneje v Republiki Sloveniji, iz njegovega ravnanja pa je mogoče zaključiti, da njegov namen ni bil priti v Slovenijo, ampak oditi v Nemčijo in je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil samo zato, ker ga je ustavila slovenska policija. Tožena stranka meni, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika, saj je v postopku podajal izrazito neskladne izjave, ki jih z ničemer ni pojasnil ter je na vprašanje o njihovi razjasnitvi raje molčal. Ker razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in tožnik subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, tožena stranka ugotavlja, da svoje prošnje ni utemeljil in ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Tožena stranka pa je tožniku priznala pravico do subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je preučila različna mednarodna poročila in informacije o razmerah v tožnikovi izvorni državi, ki jih tožena stranka v obrazložitvi odločbe natančno povzema. Glede na preučene informacije tožena stranka ocenjuje, da se tožnik v domači kraj ne more vrniti, samovoljno nasilje v situaciji notranjega oboroženega spopada v njegovi izvorni državi pa ima takšne razsežnosti, da v celotni državi obstaja resna in individualna grožnja za njegovo življenje ali osebnost. Ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, kjer bi tožnik lahko varno živel in bi se zanj lahko pričakovalo, da bo bival brez strahu za svoje življenje. Varnostna situacija se nenehno in nepredvidljivo spreminja, nasilje se še stopnjuje in se širi na celotno regijo, zato ni mogoče govoriti o obstoju notranje zaščite in je torej stanje v državi tožnika takšno, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da ne nasprotuje odločitvi tožene stranke, da so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, vendar kljub temu meni, da bi mu moral biti priznan status begunca, zato odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Kot procesno kršitev navaja, da tožena stranka ni v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca in mu je bilo s tem onemogočeno učinkovito sodno varstvo. Kadar se odloča o več pravicah in obveznostih, v več različnih delih zahtevkov, ki so med seboj ločljivi, o več vprašanjih, o več zahtevkih, med katerimi se nekaterim ugodi in drugim ne, se izrek zaradi jasnosti formulira v obliki več točk. Sedanja ureditev enotnega postopka pomeni samo to, da se o obeh bistveno različnih statusih odloča v istem postopku in sicer kaskadno. Tožena stranka je tudi nepravilno zaključila, da tožnik zaradi svoje kurdske narodnosti nikoli ni imel problemov. Nevarnost preganjanja ne predstavlja le dejanskega preteklega historičnega dogodka, ampak gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Glede na navedeno je potrebno upoštevati informacije o izvorni državi, ki jih v nadaljevanju tožbe tožnik povzema. Nadalje tožnik povzema v angleškem jeziku poročilo UNHCR z dne 22. 10. 2013, iz katerega je mogoče zaključiti, da posameznik izpolnjuje pogoje za podelitev statusa begunca že na podlagi dejstva, da pripada določeni družbeni skupini – v konkretnem primeru kurdski narodnostni manjšini. Tožnik je pojasnil, da za mednarodno zaščito prosi iz razloga, ker ga je sirska vojska vabila, da se pridruži vojski Assada, česar pa on ni hotel storiti, saj ne odobrava pokolov, ki se dogajajo v Siriji. Tisti, ki se ne odzove pozivu, ga v kratkem ustrelijo. 5. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ izrecno določa, da dejanje preganjanja predstavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Nadalje podrobneje pojasnjuje, zakaj bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja in druga dejanja, kot so opredeljena v prvem odstavku 5. člena ZMZ. Neodziv na služenje vojaškega roka se v takem primeru smatra kot preganjanje zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka je nepravilno ocenila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, ker ni upoštevala vseh treh temeljnih strukturnih elementov ocene splošne neverodostojnosti, ni namreč preverjala zunanje nekonsistentnosti. Tožena stranka ni upoštevala, da je Bashar al-Assad pozval k splošni mobilizaciji. Tožena stranka tožniku tudi ni dala možnosti, da morebitna neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti, pri čemer našteva, glede katerih nekonsistentnosti ni imel teh možnosti. Razen tega tožniku tožena stranka ni posredovala informacij, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke. Kdor se izogne vpoklicu v vojsko, mu v Siriji grozi smrt, kar dokazujejo poročila o izvorni državi, ki jih tožnik v nadaljevanju tožbe povzema. Nadalje tožnik še dokazuje, da sirske oblasti in vojska ne ubijajo samo nasprotnike režima, ampak tudi civiliste, ki zanje ne predstavljajo nikakršne grožnje. Pri tem se sklicuje na poročilo v angleškem jeziku, ki naj ga sodišče predloži v prevod toženi stranki. Poročila, na katera se tožnik sklicuje, pa se v prevodih nahajajo tudi v nekaterih drugih upravnih spisih tožene stranke. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca, podrejeno pa naj odločbo odpravi v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca in le v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na stališče vrhovnega sodišča, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh različnih oblikah in torej ne gre za dve pravici, ampak za dve obliki ene pravice, zato je izrek izpodbijane odločbe pravilen. Nadalje pojasnjuje, da tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi kurdske narodnosti ni izkazal, ker ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ampak le splošne razmere, v katerih živijo pripadniki kurdske narodnosti v Siriji. Glede vpoklica v vojsko je tožena stranka ugotovila bistveno različne navedbe, ki jih tožnik ni pojasnil. Presojalo se je tako negativne kot pozitivne elemente. Tožena stranka je tožnika prosila za pojasnilo njegovih nasprotujočih si navedb, vendar je te zanikal ali pa nanje ni podal komentarja in je molčal. Ugotovitve tožene stranke o tožnikovi neverodostojnosti ne temeljijo zgolj na treh vprašanjih, za katere tožnik meni, da je šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ampak na njegovih neskladnih in zavajajočih izjavah, ki jih je tožena stranka izčrpno pojasnila. Glede informacij o izvorni državi, ki jih je k tožbi priložil tožnik, pa tožena stranka opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Predloženo poročila UNHCR-ja pa je bilo izdano teden dni po izdaji izpodbijane odločbe. Sicer pa se te informacije nanašajo na trenutne razmere v Siriji, ki jih je tožena stranka že preučila v izpodbijani odločbi in med strankama niso sporne. Tožena stranka še opozarja, da lahko prosilci v azilnem postopku v primeru plačila stroškov za prevode le-te uveljavljajo na podlagi 13.b člena ZMZ, tožena stranka pa ni dolžna zagotoviti prevoda katerihkoli informacij, ki jih želi predložiti tožnik. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje stališču, da gre pri statusu begunca in subsidiarne zaščite za eno samo pravico, ne strinja se s tem, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, v zvezi z poročili, ki jih navaja v tožbi, pa je tudi že stališče sodne prakse takšno, da ne gre za nedovoljene pritožbene novote. V skladu s 13.b členom ZMZ svetovalec za begunce nima pravice do plačila nagrade za zastopanje in povračila stroškov, ki jih ima v sodnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, ki jo je sodišče prav iz tega razloga podrobneje povzelo v tej sodbi.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi šlo za kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem sodišče opozarja na določila 34. člena ZMZ, ki nosi naslov „Enotni postopek mednarodne zaščite“. To določilo določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče meni, da zaradi takega izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja.

Glede zatrjevanega preganjanja zaradi kurdske narodnosti sodišče meni, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo lahko podvržen preganjanju zgolj zato, ker je kurdske narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja konkretno izkazana, prosilec za azil mora torej navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je kurdske narodnosti. Če bi se namreč izhajalo zgolj iz tega stališča, da je položaj Kurdov v Siriji na splošno slab in je zaradi tega vsak pripadnik kurdske narodnosti lahko hipotetično podvržen preganjanju, potem bi bilo potrebno vsakemu pripadniku kurdske narodnosti iz Sirije priznati status begunca zgolj iz tega razloga, ker je pripadnik kurdske narodnosti. Iz navedenega razloga sodišče ne more izhajati iz tega stališča, temveč meni, da je potrebno strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi okoliščinami oziroma dogodki. Tožnik se v tožbi sklicuje na nekatera poročila, iz katerih izhaja preganjanje posameznikov v Siriji, katerim so bile zavrnjene prošnje za azil. Ta poročila za obravnavano zadevo niso relevantna iz razloga, ker je bilo tožnikovi prošnji ugodeno in mu je bila priznana pravica do subsidiarne oblike zaščite.

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da predstavlja poročilo UNHCR z dne 22. 10. 2013 tožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati. 52. člen ZUS-1 namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V konkretnem primeru pa prvi kumulativno določeni pogoj, torej da je nov dokaz obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, ni izpolnjen. Upravni akt je bil namreč izdan 15. 10. 2013, tožbi priloženo poročilo pa je datirano z dne 22. 10. 2013. Poleg tega je k tožbi priloženo poročilo v angleškem jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, zato sodišče tega dokaza ne more upoštevati. Sodišče pri tem opozarja na drugi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Glede tožbenih novot je vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Up 471/2012, na katero se tožnik sklicuje v pripravljalni vlogi, navedlo: „Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje informacije o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil šele v tožbi, sodišče prve stopnje šteti kot nedopustne tožbene novote, je treba zavrniti že iz razloga, ker gre za splošno dostopne informacije, ki so (bili) na voljo tudi toženi stranki.“ V obravnavanem primeru pa informacija, ki jo je tožnik priložil k tožbi, ni bila na voljo toženi stranki v času odločanja, ker je poročilo datirano z datumom po izdaji odločbe.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da 5. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ izrecno določa, da dejanje preganjanja predstavlja prestavlja tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Sodišče se strinja z navedbo, da je podan razlog za priznanje statusa begunca, če nekomu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja, vendar se je v konkretnem primeru tožena stranka postavila na stališče, da zaradi kontradiktornosti ne sledi tožnikovim navedbam, da je sploh dobil vpoklic, da se mora javiti v vojsko in iz tega razloga tožniku ni priznala statusa begunca. Ker je sodišče razlogom izpodbijane odločbe, zakaj tožnikovim navedbam ni mogoče slediti, sledilo, tudi ne more upoštevati navedbe, da bi v konkretnem primeru zavrnitev služenja vojaškega roka lahko prestavljala razlog za priznanje statusa begunca. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, zakaj ni mogla slediti tožnikovim navedbam o vpoklicu v vojsko in je po mnenju sodišča upoštevala vse vidike ocene verodostojnosti, tako elemente negativne ocene kot tudi pozitivne elemente. Čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da je Bashar al Assad pozval k splošni mobilizaciji za boj proti upornikom, pa sodišče še vedno ocenjuje kot zelo malo verjetno, da pri vpoklicu vsaki konkretni osebi na vpoklicu ne bi bil naveden čas in kraj, ko se mora posameznik zglasiti, kot je tožena stranka to pojasnila že v izpodbijani odločbi. Tožnik s tem v zvezi tudi očita toženi stranki, da tožniku ni dala možnosti, da morebitna neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti, pri čemer navaja tri primere, ko mu tožena stranka ni dala te možnosti (ni ga vprašala, zakaj je šele na vprašanje tožene stranke navedel, da je razlog za prošnjo za azil to, da se ni odzval vpoklicu v vojsko, ni ga vprašala, ali so poskušali izkoristiti možnost za oprostitev služenju vojaškega roka glede na to, da ima tožnik sina edinca in ni mu dala možnosti, da pojasni, zakaj se je vpoklic glasil na oba – tožnika in njegovega sina). Tožena stranka vseh svojih zaključkov res sicer tožniku ni posebej predočila pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa sodišče meni, da zaradi tega še ne gre za kršitev 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke). Tožnik je pred izdajo odločbe podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, bil je na osebnem razgovoru in mu je torej bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Sodišče ocenjuje, da so okoliščine, ki jih tožnik očita v tožbi, da z njimi ni bil soočen, stvar dokazne ocene, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi. Podobno stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v sklepu opr. št. I Up 493/2012. Tožbeni očitek je tudi ta, da tožena stranka ni pojasnila, na čem gradi sklep, da je neverjetno, da bi se en poziv glasil na imena obeh – tožnika in sina, ter da je nenavadno, da ni bil naveden datum in kraj, kamor naj se zglasita. Tožena stranka je na strani 6 odločbe pojasnila, da ni mogoče verjeti, da bi isti poziv prejela oba in da bi bila na istem dokumentu napisani imeni obeh, saj posledice morebitnega neodziva na vpoklic nosi vsak posameznik zase, pri čemer ne bi bilo jasno, ali sta za vpoklic izvedela oba ali samo eden. Tožena stranka je na isti strani odločbe tudi navedla, da naj bi bilo na vsakem pozivu zapisano vsaj, kdaj in kam naj se rezervist zglasi. Sodišče meni, da slednjega ni potrebno podrobneje pojasnjevati, saj je povsem logično, da je poziv brez navedbe kraja in časa, kam naj se rezervist zglasi, zelo težko izvršiti in je splošno znano, da mora biti na pozivu naveden čas in kraj zglasitve. Glede tožbenega očitka, da tožniku niso bile posredovane informacije, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na strani 10 izpodbijane odločbe navedla, da ker je pristojni organ odločil v korist prosilca, ni posebej navajal vseh informacij, ki jih je predložil prosilec in ga ni seznanjal z vsemi dodatno uporabljenimi informacijami o izvorni državi. Sodišče meni, da glede na to, da je bilo prošnji ugodeno v tem smislu, da je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite in da je tožena stranka tako odločitev sprejela na podlagi uporabljenih informacij, ker je sledila njihovim navedbam o stanju v Siriji, ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke.

Tožnik v tožbi tudi podrobno pojasnjuje, zakaj tistemu, ki se izogne vpoklicu v vojsko, v Siriji grozi smrt, dokazuje pa tudi to, da se dogajajo zločini nad civilisti. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, izpodbijana odločba izhaja iz predpostavke, da tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam o tem, da je dobil poziv za vojsko, zato ne morejo biti relevantne navedbe o tem, kaj lahko doleti tiste, ki se na vpoklic ne odzovejo. Ne glede na navedeno pa navedbe o tem, da naj bi tožniku grozila usmrtitev v primeru vrnitve ter navedbe o zločinih nad civilisti sodijo v razloge za priznanje subsidiarne zaščite, le - ta pa je bila tožniku priznana, le da zgolj iz razloga po 3. alineji 28. člena ZMZ.

Vprašanje povrnitve stroškov svetovalcu za begunce, ki ga stranki izpostavljata v tem upravnem sporu, pa po mnenju sodišča ni stvar tega upravnega spora, kjer se odloča o upravičenosti do priznanja statusa begunca, ampak je to stvar posebnega postopka.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, saj ni razvidno, zakaj bi bila izpoved tožnika na sodišču drugačna od tiste, ki jo je navedel že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Iz navedenega razloga je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.