Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V izreku izpodbijane odločbe mora biti navedeno podržavljeno premoženje, za katerega je določena odškodnina in delež. Obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo, v smislu določnosti zahtevka za denacionalizacijo, je navedba parcele, kolikor pa površina parcele ni znana, je treba v ugotovitvenem postopku ugotoviti površino.
Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 490-32/2006-P/DG z dne 20. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) (1. točka izreka); odpravil 1. in 3. točko izreka delne odločbe Upravne enote Lendava, št. 301-12/93-127 (0512) z dne 30. 11. 2011 (2. točka izreka); določil upravičencu pok. A.A. za preostanek podržavljenih mu nepremičnin mlina in opekarne v …, v obsegu pripadajočega mu deleža na premoženju podržavljenega podjetja, odškodnino v višini 6.538,81 DEM (3. točka izreka); ter ugotovil, da je zavezanka SOD (4. točka izreka). Prvostopni organ je z delno odločbo v 1. točki izreka določil upravičencu A.A. odškodnino v obveznicah za del celotne aktive na premoženju podržavljenega podjetja – mlina in opekarne v … in sicer za del še neocenjenih zemljišč v stari parc. št. 21/c, 1282/18, 21/b, 21/a/2, 632/a, 1280/18/b, 19/a/2 k.o. …, za delež v višini ¼, katerega vrednost znaša 24.096,60 DEM (1. točka izreka), določil tožnika za skrbnika (2. točka izreka); ter da je zavezanka SOD dolžna obveznice SOD v vrednosti 24.096,06 DEM izročiti skrbniku (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da prvostopna odločba presega obseg nepremičnega premoženja mlina in opekarne, katerega je v zakonsko določenem roku zahteval vlagatelj. Ta je v svojem zahtevku, v točkah III., IV. In V. povsem določno in nedvoumno z vložnimi številkami, parcelnimi številkami in površinami, pri čemer je dve parceli opredelil kot stavbni prostor v vasi brez izmere, opredelil zahtevane površine. O vrnitvi nepremičnin - objektov je že pravnomočno odločeno in upravičencu določena odškodnina, pri čemer so v odškodnino zajeti tudi fundusi in funkcionalna zemljišča vrnjenih objektov, torej del podržavljenih zemljišč. Zahtevek pa je nerešen v delu, ki se nanaša na preostanek v zahtevku navedenih zemljiških parcel. Vlagatelj je zahteval vrnitev sedem zemljiških parcel: 21/c, stavbni prostor v vasi brez izmere; 1282/18, stavbni prostor in vrt v izmeri 300 kv. sežnjev; 21/b stavbni prostor v vasi brez izmere; 21/a/2 stavbni prostor dvor in vrt v izmeri 200 kv. sežnjev; 632/a gošča v izmeri 1114 kv. sežnje; 1280/18/b vrt v izmeri 38 kv. sežnjev in 19/a/2 vrt in njiva v izmeri 780 kv. sežnjev, skupaj torej 2432 kv. sežnjev, kar preračunano v m2 (1 kv seženj je 3,6 m2) znaša 8.755,20 m2. Prvostopni organ je obseg podržavljenih zemljiških parcel sam izračunal iz vpisov naznanilnih listov katastrskega urada v Lendavi z dne 17. 11. 1956, v B listih stare zemljiške knjige, ki ni v veljavi. Njegov izračun obsega upravičencu podržavljenih nepremičnin znaša - 18.664,04 m2, kar je bistveno več kot zahteva vlagatelj – 8.755 m2. S tem je prvostopni organ kršil določbo 61. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in prvi odstavek 62. člena ZDen, saj je presegel postavljen zahtevek. Drugostopni organ je upoštevaje vloženo zahtevo, s katero je bilo zahtevano 8.755,20 m2 in glede na navedbo, da gre pri podržavljenih parcelah za gospodarsko celoto, katere celo površino so zajela uvodoma navedena poslopja, preostanek obsega nevrnjenih zemljiških parcel na podlagi določbe prvega odstavka 243. člena ZUP/86 izračunal kot sledi: 8.755,20 m2 – 5.072,34 m2 = 3.682,86 m2 in pri določitvi odškodnine upošteval med strankami nesporen način cenitve. Upravičencu je torej od ugotovljenih vrednosti določil odškodnino v obsegu pripadajočega mu deleža ¼ v višini 6.538,81 DEM.
Tožnik v tožbi navaja, da je zmotna navedba, da je vlagatelj z vlogo za denacionalizacijo zahteval vrnitev le 8.755,20 m2 zemljišč. Ni sporno, da je napisal sedem podržavljenih zemljiških parcel ter da je napisal tudi podatke o njihovi izmeri in vrsti rabe, kot so izhajali iz zemljiškoknjižnih izpiskov, vendar je za parc. št. 21/c in parc. št. 21/b navedel, da gre za zemljiške parcele „brez izmere“, ker njihova izmera v času podržavljenja ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Za preostalih pet pa je prepisal podatke o izmeri, kot so izhajale iz zemljiškoknjižnih izpiskov, skupna površina je znašala 8.755,20 m2. Nepravilno je stališče, da je tožnik v prekluzivnem roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo zahteval le 8.755 m2 podržavljenih zemljišč, kot je za seštevek površin petih zemljiških parcel. Da za preostali dve parceli, za kateri izmera ni bila evidentirana („brez izmere“), izmere ni navedel, kar ne more pomeniti, da parcel ni zahteval. Drugostopni organ je upravičencu priznal odškodnino le za površino petih zemljiških parcel, za katere je navedel površino. Izmera podržavljenih zemljišč pa ni obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo v smislu prvega odstavka 62. člena ZDen, zato dejstvo, da tožnik kot vlagatelj za dve parceli ni navedel površine, ne more pomeniti, da je zahteval vrnitev le petih parcel v skupni izmeri 8.755,20 m2. Dejstvo, da površina ni bila znana, pomeni le to, da je potrebno za potrebe določitve odškodnine v ugotovitvenem postopku ugotoviti površino. Nadalje meni, da drugostopni organ ni imel podlage, da posega v odločbo prve stopnje v delu, kolikor je bila prisojena odškodnina do zneska 11.446,72 DEM, saj se zavezana stranka ni strinjala z odškodnino višjo od tega zneska in je torej prvostopno odločbo izpodbijala v delu, kolikor je bila prisojena odškodnina nad njim. Glede zneska 11.446,72 DEM pa je bila odškodnina nesporna. S svojo odločitvijo je drugostopni organ prekoračil pritožbeni zahtevek zavezane stranke in odločil zunaj spornih okvirov, kar pomeni kršitev prvega odstavka 244. člena ZUP/86. Neodvisno od ostalega je tudi izrek izpodbijane odločbe nejasen, ker tožena stranka v njem ni določno opredelila, da se prisojena odškodnina nanaša zgolj na solastniški idealni delež do ¼ na teh sedmih zemljiških parcelah, kot je to navedel prvostopni organ in kar je bilo predmet odločanja s prvostopno odločbo. Namreč poleg deleža je imel denacionalizacijski upravičenec na istih zemljiških parcelah tudi dodaten delež do ½, ki je bil od nekdaj njegova last in ki ga ni podedoval po očetu pok. B.B. in o katerem prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni odločal. Poleg tega je bil denacionalizacijski upravičenec hkrati tudi lastnik drugih zemljišč, o katerih se s prvostopno upravno odločbo ni odločalo. Prvostopna odločba predstavlja le delno odločbo (215. člen ZUP/86). Primarno predlaga, da se izpodbijana odločba izreče za nično oziroma podrejeno predlaga odpravo oziroma razveljavitev drugostopne odločbe in vrnitev zahteve v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.
Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.
Tožba je utemeljena.
Uvodoma sodišče odgovarja na ugovor, da je izpodbijani izrek nejasen, ker tožena stranka v njem ni določno opredelila deleža na katerega se odškodnina nanaša in obsega zemljiških parcel, na katere se odločitev nanaša, kot je to navedel prvostopni organ. Po mnenju sodišča tožnik v zvezi s takim izrekom utemeljeno ugovarja, da ta ne zadosti zahtevi po določnosti, ki jo vsebuje ZUP/86 (Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja za postopke denacionalizacije) v drugem odstavku 208. člena. Izrek je tisti sestavni del odločbe, ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Odločbe, ki nima jasnega in določnega izreka, pa tudi ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V izreku izpodbijane odločbe bi moralo biti navedeno podržavljeno premoženje, za katero je določena odškodnina in delež. Tako izhaja tudi iz določbe 66. člena ZDen. Ni mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi nedoločnosti sanirana s tem, ko je zahtevek glede nepremičnin in delež naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.
V nadaljevanju pa sodišče soglaša s tožnikom tudi, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje v zadevi in posledično tudi napačno uporabila materialno pravo, ker je kot predmet denacionalizacije štela le površino parcel, ki so imele navedeno površino (v zahtevi za denacionalizacijo). Tožnik ima namreč prav, da izmera podržavljenih parcel ni obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo v smislu prvega odstavka 62. člena ZDen ter torej dejstvo, da tožnik kot vlagatelj za dve parceli ni navedel površine, ne more pomeniti, da je zahteval vrnitev le petih parcel v seštevku v zahtevi navedenih površin. Obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo v smislu določnosti zahtevka za denacionalizacijo je navedba parcele, kolikor pa površina parcele ni znana (glede na navedbe v zemljiški knjigi ali, da površina navedena v zemljiški knjigi, ne odgovarja dejanskemu stanju) pa pomeni, da je potrebno v ugotovitvenem postopku ugotoviti površino. V navedenem okvirju pa sodišče soglaša s tožnikom, da je prvostopni organ pravilno izpeljal ugotovitveni postopek in ugotovil obseg podržavljenih nepremičnin. Glede na navedeno je torej drugostopni organ napačno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in zato posledično napačno uporabil materialno pravo. V ponovnem postopku bo moral v skladu s stališčem sodišča ponovno odločiti o pritožbi zavezane stranke, pri čemer pa naj izhaja glede zahtevane površine iz dejstev, ki jih je že navedel prvostopni organ.
Ker je dejansko stanje bilo napačno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 420,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu).