Jedro

Podiranje dreves ob javni cesti je nevarna dejavnost. Obe revidentki je treba opredeliti kot osebi, ki sta se v obravnavanem primeru ukvarjali s podiranjem dreves, le da so zanju to nevarno delo v okviru dogovorjene akcije opravili njuni krajani. Za škodo, nastalo tožnikoma zaradi padca drevesa na mimo vozeči avto, odgovarjata solidarno, ker je šlo za njuno skupno delovanje.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Oba tožnika sta se 12.8.1991 kot voznik in sopotnik poškodovala med vožnjo z avtomobilom po regionalni cesti na Pohorju, ko je nenadoma na streho avtomobila padel hrast, ki ga je posekal drugi toženec v gozdu prvega toženca. Oba toženca sta sodelovala v akciji krajanov obeh toženih krajevnih skupnosti, v kateri so podirali označena drevesa zaradi predvidene rekonstrukcije ceste po že zakoličeni trasi, saj so se prva buldožerska dela začela opravljati že naslednji dan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost vseh petih tožencev. Glede obeh krajevnih skupnosti je ugotovilo, da sta bili naročnici in investitorki del za rekonstrukcijo ceste, med ta dela pa sodi tudi posek dreves kot priprava za začetna buldožerska dela. Njuna odgovornost je objektivne narave, ker je sekanje dreves ob javni cesti nevarna dejavnost, odgovorni pa sta tudi krivdno, ker ni bilo poskrbljeno za zavarovanje ceste oziroma prometa. Njuno solidarno odgovornost je sodišče utemeljilo z 207. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Civilno odgovornost je imela tretja toženka zavarovano pri peti toženki. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku, ki je utrpel zlom prvega in drugega vratnega vretenca ter tretjega prsnega vretenca, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.500.000 SIT, na kolikor je ta tožnik znižal svoj zahtevek na zadnjem naroku. Drugemu tožniku, ki je utrpel izpah petega vratnega vretenca, je tudi prisodilo vso zahtevano odškodnino, ki jo je na zadnjem naroku znižal na 1.600.000 SIT.

Proti prvostopenjski sodbi so se pritožili oba tožnika in štirje toženci. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi pete toženke tako, da je glede njene solidarne obveznosti za plačilo zneska nad 1.404.000 SIT (nominalni znesek zavarovalne vsote) prvostopenjsko sodbo razveljavilo, ugodilo je tudi pritožbam vseh pritožnikov proti stroškovni odločitvi in v tem delu prvostopenjsko sodbo razveljavilo. V razveljavljenem delu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbe drugega toženca, tretje toženke in četrte toženke proti odločitvi o glavni stvari je zavrnilo in v tem obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo, začetek teka zakonskih zamudnih obresti pa je tudi jasno opredelilo z dnevom izdaje prvostopenjske sodbe.

Tretja toženka in četrta toženka sta proti drugostopenjski sodbi vložili vsaka svojo pravočasno revizijo. Tretja toženka uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek proti njej zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tudi četrta toženka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Njen revizijski predlog za odločitev je enak kot predlog tretje toženke.

Tretja toženka zatrjuje nejasnost razlogov o njeni objektivni odgovornosti. Sodišče ugotavlja, da je podiranje dreves ob javni cesti nevarna dejavnost in revidentko opredeli kot upravljalca te dejavnosti, čeprav je ugotovilo, da je bila njena dejavnost v organiziranju del. To pa ni isto kot podiranje dreves. Revizija se sprašuje, ali objektivna odgovornost toženke izvira iz dejstva, da naj bi bila organizatorka in naročnica del, kar je v nasprotju z zakonsko definicijo nevarne dejavnosti in zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, ali pa je sodišče organizacijo del in podiranje dreves enačilo. Revidentka v nadaljevanju graja pravilnost uporabe materialnega prava iz 207. člena ZOR o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del na nepremičnini tretji osebi, ker bi uporaba te določbe terjala ugotovitev, kdo je bil izvajalec, te ugotovitve pa v sodbah ni. Zato je prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizija pojasnjuje svoje stališče, zakaj na podlagi toženkine naročilnice z dne 3.8.1991 za izvajalca ni mogoče šteti Gozdnega gospodarstva Maribor in zatrjuje nejasnost razlogov, ali je izvajalec konkretna fizična oseba ali morebiti gradbeni odbor. Revizija enako procesno kršitev vidi v zvezi z zapisnikom z dne 28.11.1990 o ustanovitvi gradbenega odbora ter zapisnikom z dne 15.9.1991, ker o teh listinah sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča. Revizija se zaveda, da je vprašanje ugotovljenega statusa tretje toženke (kot organizatorice in investitorice projekta za izgradnjo rekonstrukcije ceste) dejanske narave, vendar v zvezi s tem vprašanjem opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Tak status sam po sebi ne pomeni hkrati že odškodninske odgovornosti. Organizacija del ni nevarna dejavnost, zato nanjo ni mogoče avtomatično prilepiti objektivne odgovornosti izvrševalca te funkcije. Po povzemanju vsebine 173. in 174. člena ZOR revizija poudarja, da je nevarna dejavnost v konkretnem primeru le podiranje dreves, tega pa tretja toženka nikoli ni opravljala. V nadaljevanju podrobno utemeljuje tudi zmotno uporabo 207. člena ZOR. Končno vidi enak revizijski razlog pri določeni višini odškodnine, glede česar se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje pritožbene trditve.

Četrta toženka očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev, ker le povzema razloge prvostopenjskega sodišča in ne podaja razlogov za svojo odločitev. Poleg tega ne odgovarja na pritožbene razloge in navedbe četrte toženke ter jih povsem zanemarja. Materialno pravo je zmotno uporabljeno pri ugotovitvi, da je četrta toženka organizatorka in investitorka rekonstrukcije ceste, saj to za fazo, ko je prišlo do nesreče, ne drži. Takrat je dala četrta toženka le naročilo za buldožerska dela, ne pa za podiranje dreves, saj ta niso bila njena last. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno in konkretizirano, na konkretno katerem odseku ceste so se izvajala buldožerska dela ter vzročna zveza med bodočo investicijo ter šele naslednje leto sklenjeno gradbeno pogodbo. Zato se četrta toženka upira razlogom, da bi morala pri predhodnih delih poskrbeti za varnostne ukrepe. Ni vedela, kdaj se bodo ta dela izvajala, pa tudi ne, da bo sploh treba podirati drevesa, saj bi v nasprotnem primeru od prvega toženca in drugega toženca, ki sta vodila ta dela, zahtevala ustrezno ukrepanje. Pri odločanju o višini odškodnine pritožbeno sodišče sploh ni pregledalo pritožbenih navedb četrte toženke. Odškodnina je previsoka že glede na dejstvo, da se prvi tožnik še naprej ukvarja s kmetijstvom, poleg tega pa se ni ugotavljalo, ali je imel že prej kakšna obolenja. Tudi pri drugem tožniku, ki še vedno opravlja kmetijsko dejavnost, ni kakih bistvenih posledic.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim strankam, ki niso vložile revizijskih odgovorov (375. člen ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je v začetku obrazložitve te odločbe povzelo, kako je 12.8.1991 prišlo do škodnega dogodka. Nobenega dvoma ne more biti, da je podiranje dreves ob javni cesti nevarna dejavnost v smislu 173. člena ZOR in temu tudi nobena od revidentk ne ugovarja. Sporna pa je okoliščina, ali sploh in zakaj sta za škodo, ki je nastala ob izvajanju te dejavnosti, odškodninsko odgovorni tudi obe revidentki. V zvezi s tem vprašanjem tretja toženka neutemeljeno očita sodiščema nejasnost razlogov in posledično procesno kršitev, češ da izvajalka tega dela ni bila ona in da je dela le organizirala, organizacija del pa ni nevarna dejavnost. V tem delu revizije gre za neutemeljeno iztrganje posameznih besednih zvez iz razlogov prvostopenjske sodbe, ne pa za nejasnost njenih razlogov. Revidentka je krajevna skupnost, torej pravna oseba in kot taka nikoli ne more izvajati konkretnih del, zanjo jih lahko izvajajo le posamezne fizične osebe, ki so z njo v določeni povezavi, kot na primer zaposleni delavci, delavci po dogovoru, njeni funkcionarji, njeni krajani itd. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da so tistega dne akcijo podiranja dreves ob cesti izvajali krajani obeh krajevnih skupnosti, ker jim je nekdo od funkcionarjev krajevne skupnosti dal navodilo za začetek del, saj so se že naslednji dan začela izvajati buldožerska dela. Priče so zatrdile, da sta za to vedeli obe revidentki in da podiranje dreves ni bilo prepuščeno gozdnemu gospodarstvu zato, ker je bila taka finančna konstrukcija za obe krajevni skupnosti cenejša. Akcija podiranja dreves je bila torej dogovorjena v okviru delovanja obeh revidentk in so jo zanju izvedli njuni krajani.

Revizijske trditve tretje toženke o nejasnosti razlogov o njeni odškodninski odgovornosti prezrejo, da ni mogoče izolirano uporabiti le 173. člena ZOR. Vedno je treba nevarno stvar ali nevarno dejavnost povezati z njenim imetnikom oziroma tistim, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, da se lahko ugotovi, kdo je odgovorna oseba - prvi odstavek 174. člena ZOR. Po presoji revizijskega sodišča sta obe sodišči pravilno uporabili navedeno zakonsko določbo. Iz povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je obe revidentki treba opredeliti kot osebi, ki sta se v obravnavanem primeru ukvarjali s podiranjem dreves, le da so zanju to nevarno delo v okviru dogovorjene akcije opravili njuni krajani. Že iz tega razloga je pravilna presoja, da sta obe krajevni skupnosti odgovorni za škodo, ki je nastala ob podiranju dreves zaradi izvedbe rekonstrukcije ceste.

Obe sodišči sta opredelitev revidentk kot odgovornih oseb utemeljili z razlogi, da sta bili organizatorki in investitorki rekonstrukcije ceste. Ti razlogi so dejanske narave, kot pravilno omenja tretja toženka, temeljijo pa ne samo na enakih prvotnih trditvah iz odgovora na tožbo obeh revidentk, ampak tudi na oceni izvedenih dokazov o izpovedi zaslišanih prič in o vpogledu listinske dokumentacije. Tretja toženka v zvezi z ugotovljenim svojstvom zato neutemeljeno očita obema sodiščema, da naj bi ji avtomatično pripisali odškodninsko odgovornost, ker da je izvajala le organizacijo del, kot je bilo že pojasnjeno.

Četrta toženka v svoji reviziji ugovarja ugotovitvi, da naj bi bila (tudi ona) organizatorka in investitorka, s čemer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Le zaradi njenega revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče opozarja na razloge obeh sodišč, da buldožerskih del, ki jih je naročila, ni bilo mogoče izvesti pred odstranitvijo dreves na novo zakoličeni trasi za rekonstrukcijo ceste. V zvezi s posekom dreves so bile že dva meseca pred začetkom del pridobljene ustrezne izjave lastnikov, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Revizijske trditve o neugotovljenem konkretnem odseku ceste nedovoljeno izpodbijajo popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, so pa tudi sicer neupoštevne ob ugotovitvah, da je šlo za cesto, ki teče po območju obeh krajevnih skupnosti in za skupno delovanje obeh krajevnih skupnosti. Pritožbeno sodišče je tudi pojasnilo, da ob ugotovljenih dejanskih ugotovitvah ni pomembna okoliščina, da je četrta toženka šele spomladi 1992 sklenila gradbeno pogodbo.

Neutemeljen je procesni očitek tretje toženke, da naj pritožbeno sodišče ne bi zavzelo nobenega stališča o zapisnikih z dne 28.11.1990 in 15.9.1991. Razlogi o obeh zapisnikih so navedeni na peti strani pritožbene odločbe, le da je v prvem delu teh razlogov zaradi očitne pisne pomote pri prvem zapisniku navedena letnica 2000 namesto 1990. Neutemeljen in tudi neumesten je revizijski očitek četrte toženke, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene trditve in da naj bi jih celo ignoriralo. Zadosten in pravilen odgovor je ta revidentka dobila v razlogih na sedmi in osmi strani pritožbene odločbe.

Revizijske trditve četrte toženke, da neizvedbe zavarovanja cestnega prometa ni mogoče pripisati njej, merijo na tisti del razlogov prvostopenjske sodbe, ki ob objektivni odgovornosti ugotavljajo tudi subjektivno odgovornost revidentke. Ker za obstoj odškodninske odgovornosti zadostuje ugotovitev o objektivni odgovornosti, revizijsko sodišče na te trditve ne bo odgovorilo.

V zvezi z odgovornostjo obeh revidentk tretja toženka utemeljeno graja razloge prvostopenjskega sodišča o uporabi 207. člena ZOR. Za uporabo te zakonske določbe bi morali obstajati dve različni osebi v funkcijah naročnika in izvajalca del na nepremičnini. Iz doslej pojasnjenih razlogov pa izhaja, da je vsaka od krajevnih skupnosti bila hkrati organizatorka dela ter po posameznikih tudi njegova izvajalka. Vendar je solidarna odgovornost obeh revidentk utemeljena na podlagi določbe prvega odstavka 206. člena ZOR, ker je šlo za njuno skupno delovanje. Zato revizijsko sodišče ne bo podrobneje odgovorilo na revizijske trditve tretje toženke o zmotni uporabi materialnega prava iz 207. člena ZOR in z njo povezanimi zatrjevanimi procesnimi kršitvami.

Revizijsko sodišče ne more upoštevati sklicevanja tretje toženke na njene pritožbene trditve o obema tožnikoma previsoko prisojeni odškodnini. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zato posplošenega sklicevanja na pritožbene trditve ni mogoče obravnavati. Tudi revizijske trditve četrte toženke o višini odškodnine so skope. V delu, v katerem se glede sedanje življenjske aktivnosti vsakega od tožnikov pokrivajo s pritožbenimi trditvami, je četrta toženka dobila pravilen odgovor v razlogih na osmi strani pritožbene odločbe.

Revizijsko sodišče je ob preizkusu pravilne uporabe 200. in 203. člena ZOR ugotovilo, da je izpodbijana prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsakega od tožnikov upoštevala vse kriterije iz navedenih zakonskih določb, med njimi tudi umeščenost prisojene odškodnine v okvir siceršnje prisoje odškodnin v primerljivih zadevah.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP obe neutemeljeni reviziji zavrnilo in z njima tudi priglašene revizijske stroške obeh revidentk (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).