Jedro

Ker vsebuje obtožni predlog oškodovanca kot tožilca vse potrebne sestavine, opredeljene v I. odstavku 434. člena ZKP, ter tako ni dvoma, kdaj in na kakšen način naj bi obdolženka podala krivo ovadbo zoper oškodovanca in njegovo ženo ter s tem storila kaznivo dejanje po členu 288/IV KZ, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je takšen obtožni predlog zavrglo iz razloga po 1. točki I. odstavka 277. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 437. člena ZKP ter je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca in izpodbijani sklep razveljavilo.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, iz razloga po 1. točki I. odstavka 277. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 437. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca M. G. zoper obdolženko, zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 288/IV KZ.

Zoper takšen sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožni predlog oškodovanca kot tožilca ne zavrže ter istočasno odloči, da pritožnik ni dolžan plačati povprečnine v znesku 35.000,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Okrožna državna tožilka iz Ljubljane je zavrgla kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca z utemeljitvijo, da ni bila vložena na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, pač pa telefonično posredovana sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani, zaradi česar naj bi bila brezpredmetna. Ker se oškodovanec kot tožilec s takšno utemeljitvijo ni strinjal, je v zakonskem roku začel oziroma nadaljeval pregon zoper ovadeno z vložitvijo obtožnega predloga zaradi navedenega kaznivega dejanja. Iz tega predloga je mogoče povzeti, da so osebni podatki obdolženke dovolj označeni, da se torej na tej podlagi lahko sklepa za koga gre, sam opis kaznivega dejanja pa sicer ni zakonu prilagojen, se pa tudi na njegovi podlagi da sklepati, kaj očita subsidiarni tožilec obdolženki ter kdaj in kje naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno in na kateri uradno pregonljivi kaznivi dejanji naj bi se nanašalo ravnanje obdolženke. Res iz opisa ravnanja izhaja, da naj bi obdolženka določenega dne vložila v sodni spis opr.štev. Ks 76/95 izjavo in prijavo z opisom ravnanja oškodovanca kot tožilca in njegove žene, vendar pa iz opisa njenega ravnanja tudi jasno izhaja, da naj bi krivo prijavo podala dne 22.4.1996 tudi na UNZ Ljubljana (PP - P... cesta) in ker je v opisu ravnanja ob pravni kvalifikaciji navedena tudi trditev oškodovanca kot tožilca, da je obdolženkina prijava na policiji lažniva in neresnična (česar sodišče ni povzelo v izpodbijanem sklepu), istočasno pa so v obtožnem predlogu navedeni tudi sodišče, pred katerim naj se opravi glavna obravnava, predlog, kateri dokazi naj se izvedejo in predlog, da se obdolženka spozna za krivo in obsodi po zakonu, je vlagatelj - oškodovanec kot tožilec izpolnil vse pogoje, ki jih za vložitev obtožnega predloga nalaga določilo I. odstavka 434. člena ZKP.

Prav ima zato pritožnik, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje se je ob povedanem neutemeljeno oprlo na določbo I. odstavka 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko I. odstavka 277. člena ZKP, po kateri je mogoče ustaviti kazenski postopek oziroma zavreči obtožni predlog le v primeru, ko je že na podlagi opisa dogodka v obtožnem aktu mogoče nedvoumno zaključiti, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Za takšno ugotovitev se tedaj sodišče prve stopnje ne sme spuščati v dokazno oceno, ki pride v poštev šele po opravljeni glavni obravnavi. V obravnavanem primeru so bila sicer neformalno opravljena preiskovalna dejanja s strani strokovne sodelavke, rezultati katerih pa bi sodišču prve stopnje lahko služili le za oceno o zadostnosti dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka I. odstavka 277. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 437. člena ZKP).

Ker bo v obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi in naslovljenima očitkoma v obtožnem aktu, da je bila prijava naslovljena tako na sodišče (dne 13.5.1996), kakor tudi na policijo (dne 22.4.1996) moralo sprejeti dokazno oceno o direktnem naklepu obdolženke šele po opravljeni glavni obravnavi, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo ter utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ni presojalo.