Jedro

Razrešitev sodnega cenilca je utemeljena, saj se je tožnik neupravičeno skliceval na lastnost sodnega cenilca pri večjem delu v spornem cenitvenem poročilu ocenjenih nepremičnin, ki jih je obravnaval kot kmetijska zemljišča in jih kot taka tudi cenil, čeprav glede na svoje imenovanje ni imel pravic in dolžnosti cenilca kmetijske stroke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Minister za pravosodje (v nadaljevanju: upravni organ) na podlagi 5. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (ZS) in 24. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik, Uradni list RS, št. 88/10) odločil, da se tožnik razreši kot sodni cenilec, imenovan za strokovno področje gradbeništva, pod-področje gradbeni objekti, z dnem dokončnosti te odločbe, razrešeni izvedenec mora v 3 dneh od prejema te odločbe oddati Ministrstvu za pravosodje svojo štampiljko in izkaznico, razrešitev se vpiše v imenik sodnih cenilcev ter objavi v Uradnem listu RS in na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (Ministrstvo). V obrazložitvi svoje odločbe upravni organ navaja, da je ministrstvo dne 29. 10. 2009 v „Žurnalu 24“ zasledilo članek z naslovom „S cenitvami delajo akrobacije“, iz katerega je izhajalo, da se nanaša na stečajni postopek samostojnega podjetnika A.A., v okviru katerega je tožnik kot sodni cenilec pripravil cenitev določene nepremičnine. Na podlagi opisane informacije iz medijev je Ministrstvo v zvezi s konkretno zadevo zaprosilo za pojasnilo tako sodnega cenilca kot tudi stečajno upraviteljico konkretnega stečajnega postopka. Iz poročila stečajne upraviteljice za obdobje 7-9/2009 izhaja, da je bil tožnik v zadevi s strani stečajne upraviteljice, a po izbiri stečajnega dolžnika, angažiran za pripravo cenitve nepremičnine, ki je bila predmet javne dražbe. Upraviteljica je morala za izdelavo cenitve večkrat urgirati pri tožniku, po prejemu cenitve dne 9. 9. 2009, pa je ugotovila, da ne zajema vseh nepremičnin iz z.k.v. št. 26 k.o. … Na podlagi njene urgence je tožnik predložil popravljeno cenitev z dne 15. 9. 2009. Javna dražba predmetnih nepremičnin (ki so bile predmet cenitve) je bila razpisana za dne 11. 11. 2009, vendar pa je stečajna upraviteljica po ogledu zemljišča ter vpogledu v potrdilo namenski rabi zemljišča zahtevala njen preklic, saj je ugotovila, da gre za stavbna in ne za kmetijska zemljišča, kot jih je ocenil tožnik. Ker je bila iz tega razloga cenitev neustrezna, je stečajna upraviteljica za isto cenitev angažirala drugega cenilca B.B. V skladu z določbami 84. člena ZS so sodni cenilci osebe imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid o gospodarskih lastnostih stvari ali pravice ter mnenje o njeni vrednosti oz. denarni vrednosti na njej povzročene škode. 5. točka prvega odstavka 89. člena ZS določa, da Minister razreši sodnega cenilca, če ravna v nasprotju z določbo 85. člena tega zakona. Na podlagi 86. člena ZS Minister sodne cenilce imenuje za določeno področje dela. V skladu s 85. členom ZS se imenovani sodni cenilci smejo na to svojo lastnost sklicevati samo, kadar dajejo cenitve na zahtevo sodišča ali na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic ter za obrambo svojih pravic ali svojega ogleda.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe upravni organ navaja, da je Ministrstvo cenilca, potem ko si je s strani stečajne upraviteljice pridobilo vse relevantne informacije o zadevi, pisno seznanilo, da je na podlagi 5. točke prvega odstavka 89. člena ZS ter 19. člena Pravilnika zoper njega začet postopek za razrešitev po uradni dolžnosti (obvestilo št. 705832/2009 z dne 11. 10. 2010). Iz cenilčevega odgovora v ugotovitvenem postopku izhaja, da je pri pripravi predmetne sporne cenitve ravnal v skladu s splošno prakso, ko cenilci gradbene stroke v večini primerov ocenijo celotno vsebino cenjenih zemljiškoknjižnih vložkov, ki poleg stavb in drugih objektov največkrat vsebujejo tudi stavbna in kmetijska zemljišča. Prav tako tudi cenilci kmetijske stroke poleg kmetijskih zemljišč večkrat ocenijo tudi gradbene objekte in stavbna zemljišča. V predmetni zadevi je cenilec ogled ocenjene nepremičnine (po lastni izjavi) opravil dne 20. 8. 2009, manjkajoče podatke je dobil dne 31. 8. 2009 od A.A. (torej osebe, zoper katero se je vodil stečajni postopek), cenitev je stečajni upraviteljici predal dne 9. 9. 2009, popravek (po njeni urgenci) je podal dne 15. 9. 2009. S tem ko je kot izvedenec gradbene stroke sam vrednotil kmetijska zemljišča (čeprav zato kot cenilec ni pristojen), katerih vrednost bistveno vpliva na celotno cenitev (gre za nepremičnine, ki predstavljajo cca 1/3 cenilne vrednosti vseh nepremičnin v z. k. vložku, na katerega se cenitev nanaša), je ravnal v nasprotju z določbami 85. člena ZS. Sodni cenilec sme zaradi načela ekonomičnosti postopka ter načela sorazmernosti, v okviru priprave konkretne cenitve delno tudi preseči strokovno področje imenovanja, vendar le v primeru, ko presežen del cenitve predstavlja zanemarljiv del celotne vrednosti ocenjenega predmeta, kar pa tretjina ocenjene vrednosti zagotovo ni. Sklicevanje na neimenovanega sodnega cenilca kmetijske stroke v konkretni cenitvi tožnika kot sodnega cenilca ne obvezuje odgovornosti za njegovo ravnanje, kaže pa na to, da se je tudi sam zavedal omejitve svoje pristojnosti glede cenitve kmetijskih zemljišč. Če je ocenil, da je k pripravi cenitve potrebno pritegniti še drugega cenilca, bi se o tem moral pogovoriti s stečajno upraviteljico, nato pa njegovo cenitev, ob navedbi njegovega imena in priimka, vključiti v celotno cenitev cenjenega vložka. Glede sklicevanja na podobno ravnanje drugega cenilca v istem stečajnem postopku pa upravni organ odgovarja, da je ta (drugi) cenilec ocenil ista zemljišča kot stavbna in ne kot kmetijska, prav tako pa ravnanje drugega sodnega cenilca za konkretni postopek razrešitve ni relevantno. Glede na vse navedeno, je upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi (po pooblaščencu) navaja, da se pri cenitveni vrednosti nepremičnin ocenjuje celotna vrednost zemljiškoknjižnega vložka, ki pri prodaji predstavlja gospodarsko in funkcionalno enoto. Parcele v zemljiškoknjižnem vložku k.o. … predstavljajo v naravi stanovanjski objekt, gospodarsko poslopje ter pripadajoča stavbna in kmetijska zemljišča. Kmetijska zemljišča so v konkretnem primeru namenjena funkcionalni rabi stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja, zato bi bilo v nasprotju s prakso gradbene stroke, če bi cenilec (tožnik) zemljiškoknjižni vložek drobil glede na namensko rabo posameznih parcel. Pri izdelavi cenitvenega poročila je glede kmetijskih zemljišč upošteval ugotovitve cenilca kmetijske stroke ter opredelil njihovo vrednost glede na aktualne cene na trgu nepremičnin. Upravni organ bi moral v postopek razrešitve pritegniti ustreznega strokovnjaka, ki bi podal obrazloženo mnenje glede ustreznosti tožnikove cenitve kmetijskih zemljišč oz. ali ta vrednost odstopa od prakse drugih cenilcev. Ker tega ni storil, je odločitev, da cenitev kmetijskih zemljišč presega področje tožnikove imenovanja, povsem arbitrarna. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi dokazov odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po priloženem stroškovniku.

Poleg navedenega tožnik (sam) še navaja, da je cenitev izdelal na prošnjo A.A. za njegove osebne potrebe in ne v zadevi Okrožnega sodišča Maribor St 1745/2998, saj o tem ni prejel nikakršna sklepa o imenovanju. Naročilo je izvedel kot cenilec gradbene stroke. Stečajna upraviteljica mu nikoli ni pisno konkretizirala nalog, ki bi jih moral opraviti. Tudi kasneje imenovani cenilec B.B. je cenilec s področja gradbeništva. V delu cenitve , ki se je nanašal na kmetijska zemljišča, se ni skliceval na svojstvo izvedenca oz. cenilca kmetijske stroke. Pa tudi sicer se je kasneje (ob prodaji) izkazalo, da spornih nepremičnin (kmetijskih zemljišč) ni cenil prenizko, saj so bile prodane še za bistveno nižjo ceno. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, njeni razlogi so si med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Glede tožbenih navedb ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je tožnik s cenitvijo kmetijskih zemljišč, glede na velik obseg te cenitve, prekoračil svoja pooblastila cenilca gradbene stroke. Upoštevaje dejstvo, da mora sodni cenilec v vsakem postopku ravnati kot dober in skrben strokovnjak in upoštevaje vse konkretne okoliščine obravnavane zadeve, je bila razrešitev tožnika kot sodnega cenilca v konkretnem primeru primeren ukrep. Sodni cenilec pri sleherni uporabi uradne štampiljke ravna s popolno odgovornostjo in zavedanjem, da je pri pripravi vseh cenitev podvržen vsem mehanizmom nadzora, kot jih predvideva ZS. Na svoje poročilo o oceni vrednosti nepremičninskih pravic, pa je tožnik celo odtisnil napačno uradno štampiljko, saj je tudi tam deloval kot sodni cenilec in bi moral odtisniti tovrstno ustrezno štampiljko, ne pa štampiljko, ki ga predstavlja kot sodnega izvedenca za strokovno področje gradbeništva, pod področje gradbeništvo splošno. Ostale tožbene navedbe za predmetni postopek niso pomembne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je upravni organ po presoji sodišča zakonito razrešil tožnika s funkcije sodnega cenilca za strokovno področje gradbeništva pod področje gradbeni objekti, iz razlogov, ki jih je navedel v izpodbijani odločbi in tudi še tožena stranka v odgovoru na tožbo. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče sklicuje na navedene razloge v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V zvezi z obravnavano problematiko je v 5. točki prvega odstavka 89. člena ZS določeno, da minister za pravosodje razreši sodnega izvedenca, če ta ravna v nasprotju z določbo 85. člena tega zakona. V 85. členu tega zakona pa je določeno, da se smejo osebe, imenovane za sodnega izvedenca ali cenilca, sklicevati na to svojo lastnost samo, kadar dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahtevo sodišča ali na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic ter za obrambo svojih pravic ali svojega ugleda.

Po presoji sodišča je v tem zakonskem okviru upravni organ ravnal zakonito, ko je presodil, da se je tožnik neupravičeno skliceval na lastnost sodnega cenilca tudi pri večjem delu v spornem cenitvenem poročilu ocenjenih nepremičnin, ki jih je obravnaval kot kmetijska zemljišča in jih kot taka tudi cenil, čeprav glede na svoje imenovanje nima pravic in dolžnosti cenilca kmetijske stroke. Zahteva upravnega organa oz. tožene stranke, da bi moral tožnik v takem primeru v postopek cenitve v dogovoru s stečajno upraviteljico vključiti cenilca kmetijske stroke (z imenom, priimkom in odgovornostjo za ta del cenitve) je po mnenju sodišča zakonita.

Iz celotnega spisa zadeve izhaja, da so bila predmetna zemljišča, ki so se v postopku cenitve obravnavala kot kmetijska, ocenjena neustrezno. V druge okoliščine zadeve, ki kažejo na to, da je tožnik kot kmetijska zemljišča cenil celo nekatera zemljišča, ki jih je treba po njihovi opredelitvi obravnavati kot stavbna, se sodišče glede na (zakonite) razloge tožene stranke in upravnega organa, ni več spuščalo. Obstaja pa seveda tudi dejstvo, da bi si moral tožnik pred kakršnokoli cenitvijo zemljišč sam pridobiti njihovo opredelitev s strani pristojnega organa (kmetijska ali stavbna), da brez take uradne opredelitve zemljišča sploh ni dopustno ceniti in da so vsi izgovori v zvezi s tem brezpredmetni (da mu drugi niso dali ustreznih informacij, da je bil v časovni stiski, ipd.).

Če je tožnik v okviru cenitve celega z. k. vložka sam cenil velike površine kmetijskih zemljišč (vsaj obravnaval jih je kot take), potem bi dejansko moral v cenitev uradno pritegniti izvedenca kmetijske stroke, ki bi bil seveda potem (so)odgovoren za tisti del cenitve, ki se nanaša na kmetijska zemljišča, vključno s pravilnim upoštevanjem njihove opredelitve (kmetijska- stavbna).

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor v smislu katerega so bile cenjene nepremičnine kasneje na javni dražbi prodane še po nižji ceni, kot jih je ocenil tožnik. Okoliščina, po kakšni ceni so bile nepremičnine kasneje v postopku javne dražbe dejansko prodane (glede na določbe stečajne zakonodaje), za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantna.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavnem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.