Jedro

Stroški za nagrado pooblaščencu za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, ki sta jih tožnici pred vložitvijo tožbe naslovili na toženo stranko, ni mogoče šteti kot stroške sodnega postopka. Tožnici bi zato povračilo teh stroškov morali uveljavljati s posebnim zahtevkom.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (vse, razen zavrnilnega dela glede prvo in tretjetožeče stranke) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da prvotožeči stranki R.F. obračuna razliko plače za čas od oktobra 2000 do decembra 2004 v bruto zneskih, kakršni so navedeni v izreku, plača od teh zneskov predpisane dajatve in tožnici izplača neto zneske mesečnih razlik plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne razlike v plači, t. j. 11. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrnilo pa je zahtevek prvotožeče stranke za plačilo razlike v plači za maj 2000 in avgust 2000 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tretjetožeči stranki K.Ž. obračuna razliko plače za čas od oktobra 2000 do decembra 2004, v zneskih, kakršni so navedeni v izreku, plača od teh bruto zneskov predpisane dajatve in tožnici izplača neto zneske mesečnih razlik plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih razlik vsakega 11. v mesecu za pretekli mesec, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo razlike v plači za maj in avgust 2000 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da prvo in tretjetožeči stranki povrne stroške zastopanja po pooblaščencu v skupnem znesku 615,18 EUR, prevozne stroške v skupni višini 95,00 EUR (prvotožeči stranki R.F. 50,00 EUR in tretjetožeči stranki K.Ž. 45,00 EUR) in stroške dela sodnega izvedenca finančne stroke v skupnem znesku 886,83 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da po nalogu sodišča plača sodne takse za tožbi prvotožeče in tretjetožeče stranke za vsako v višini 47,58 EUR in takse za sodbo za vsako v višini 47,58 EUR (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek drugotožeče stranke N.M., da se toženi stranki naloži, da ji obračuna bruto zneske premalo izplačanih plač za čas od oktobra 2000 do decembra 2004, zanjo odvede davke in prispevke ter izplača v izreku navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (točka V/1 izreka). Drugotožeči stranki D.M. je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 248,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje (točka V/2 izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujeta prvo in tretjetožeča stranka, zoper zavrnitev njenega zahtevka pa drugotožeča stranka, pri čemer uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko prvo in tretjetožeči stranki ni priznalo stroškov predsodnega odškodninskega zahtevka. Gre za nujne in potrebne stroške, tožnici sta zadevo skušali rešiti izvensodno in razbremeniti sodišče. Materialnopravna podlaga za dosojenje priglašenih predpravdnih stroškov so določbe tarifne številke 38 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), ki smiselno napotuje na tar. št. 15. Druga sodišča strankam prisojajo predpravdne stroške, kar je razvidno iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 2772/2006-3. Drugotožeča stranka navaja, da izpodbijanega dela (točka 5 izreka) ni mogoče preizkusiti, razlogi sodbe pa naj bi bili nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je zahtevek drugotožeče stranke zavrnilo, češ da ni predložila izračuna zahtevka in da tudi ni pojasnila, na kakšen način je izračunala vtoževano višino razlike v plači. Takšni razlogi so nejasni in jih ni mogoče preizkusiti, saj so vtoževane postavke jasne in konkretno obrazložene v 1. točki tožbenega zahtevka. V kolikor pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma, da ni ponudila ustreznih dokazov zanje, bi stranko na to moralo opozoriti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 285. člena ZPP. Drugotožeča stranka se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 312/03. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem drugotožnice in računovodkinje tožene stranke S.Z., ki bi znala pojasniti sestavo plačilnih list. Prav tako ni zaslišalo vodje enote zdravstvene nege M.S., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za vodenje delovnih ur oziroma za njihov obračun. Z izvedbo teh dokazov bi tožnica natančneje utemeljila tožbeni zahtevek. Drugotožeča stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče prve stopnje kot odločilno dejstvo štelo, da ni pojasnjeno, na kakšen način je izračunala višino razlike v plači. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ne da bi drugotožeči stranki omogočilo, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno odločilna. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je drugotožeča stranka štela, da je tožbeni zahtevek ugotovljen kot nesporen. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji utemeljenosti zahtevka drugotožeče stranke upoštevati tudi izvedensko mnenje, saj je tožena stranka vsem svojim delavkam plačo obračunavala na enak način. Ugotovitev izvedenca, da sta utemeljena zahtevka prve in tretjetožeče stranke, pomeni tudi utemeljenost zahtevka drugotožeče stranke. Sodišče naj bi zmotno uporabilo določbo 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je temelj tožbenega zahtevka drugotožeče stranke nesporen, višino pa je drugotožeča stranka utemeljila s predlaganimi in predloženimi dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi določbe panožne kolektivne pogodbe in drugotožeči stranki prisoditi dodatek zaradi premalo izplačanih zneskov za delo v nedeljo v višini 100 % pribitka in za delo na dan državnega praznika in dela prostega dne v višini 130 % pribitka od osnove. Prav tako bi tožnici v skladu z 89. b členom panožne kolektivne pogodbe moralo prisoditi dodatek za delo na delovnem mestu s področja vzdrževanja in čiščenja v višini od 0,30 do 0,53 količnika in sicer v višini 0,33, kakor izhaja iz plačilnih list ostalih tožnic. Prvo in tretjetožeča stranka predlagata, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni, tretjetožena stranka pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je izvedenec na naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2007 sicer popravil mnenje v delu, ki se nanaša na napačen izračun glede prazničnega dela (čeprav tudi teh napak ni odpravil dosledno), medtem ko se do napak pri upoštevanju nedeljskega dela ni opredelil. Izvedenec je opravljeno nedeljsko delo upošteval kar dvakrat, saj ga je upošteval v rednem fondu ur, prav tako pa tudi kot posebno postavko, nato pa tožnicam obračunal še dodatek za nedeljsko delo. Zaradi takšnega nepravilnega obračunavanja nedeljskega dela v izvedenskem mnenju prihaja do presežka mesečnih ur. Tako je na primer pri tožnici R.F. fond ur za maj 2000 po mnenju izvedenca znašal 191, dejansko opravljenih ur pa je bilo 184. Gre za popolnoma enako napako, kakršno je izvedenec napravil tudi pri obračunavanju prazničnega dela, kjer je sprva dejansko delo tožnic upošteval tako v rednem fondu ur, kakor tudi kot posebno postavko, ob tem pa tožnicama pravilno priznal še prazničen dodatek in nato te napake na glavni obravnavi priznal in popravil. Toženi stranki zato ni jasno, zakaj izvedenec tovrstne napake ni odpravil tudi glede nedeljskega dela, saj gre za identično situacijo oziroma za enak način obračunavanja dela tožnic. Pri tem pa je izvedenec glede obračuna plačila za praznike pri R.F. spregledal meseca april in maj 2001, pri katerih je bilo praznično delo prav tako obračunano dvakrat, enako pa velja tudi glede tožnice K.Ž.. Tožena stranka se glede načina obračunavanja nedeljskega dela v celoti sklicuje na mnenje, ki ga je pridobila od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter od Pravne prakse, na podlagi katerih je tudi uvedla uporabljeni način obračunavanja dela pri neenakomerno razporejenem delovnem času. Tožena stranka je na tej podlagi delavcu izplačevala osnovno plačo in nadomestila tako, da je vsak mesec bilo plačanih 174 ur. Takšen obračun je bil zgolj evidentičen, saj je zahteval sočasno vodenje dejansko opravljenega dela in odsotnosti ter ustrezne poračune. Tožnice so na podlagi takšnega načina obračunavanja dobile dodatke, izplačane za toliko ur, kolikor so tožnice dejansko delale. Tožena stranka je tako prepričana, da je tožnicam pravilno obračunavala in izplačevala tako osnovno plačo, kakor tudi vse dodatke, ki so jim pripadali na podlagi dejansko opravljenega dela. Tožena stranka nato podrobno navaja, koliko v posameznih mesecih za tožnico R.F. znaša napačen izračun oziroma za koliko ji je sodišče zaradi dvojnega obračunavanja nedeljskega oziroma prazničnega dela dosodilo preveč. Navaja, da izvedenec ni odpravil napak tudi glede izračuna za tožnico K.Ž.. Razen tega pritožba opozarja tudi na napako pri izračunavanju dodatka po 89. b členu panožne kolektivne pogodbe. Izvedenec je pri obračunu upošteval količnik 0,33 in ne 0,23, kakor določa ta kolektivna pogodba. Izvedenec je na naroku za glavno obravnavo sicer izpovedal, da zaradi takšne razlike pri višini količnikov prihaja do izredno majhnih razlik (odstopanja naj bi se izražala le v stotinih). Vendar je iz izračunov tožene stranke razvidno, da je zaradi razlik pri upoštevanju vrednosti količnika v posameznem mesecu prihajalo tudi do razlik za več kot 19,00 EUR (obračuni za maj 2000, avgust 2000, oktober 2000 in november 2000), smiselno enako pa je izkazano tudi pri izračunih za tožnico K.Ž.. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnic v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijane dele prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožečih strank: Tretjetožeča stranka smiselno sicer uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, da so njeni razlogi nejasni in v nasprotju z listinami v spisu. Vendar pa ne navaja konkretno, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bili razlogi nejasni in glede katerih listin naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o njihovi vsebini in med samimi listinami. Na obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe niso podane, prav tako tudi ne ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zavrnilo zahtevek drugotožeče stranke, zgolj na podlagi dejstva, da drugotožeča stranka ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Drugotožeča stranka je namreč predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem prič S.Z., ki je bila v spornem obdobju računovodkinja tožene stranke in M.Š., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za vodenje delovnih ur in njihov obračun ter z zaslišanjem tožnice. Možno je, da bi z izvedbo teh dokazov tožničin zahtevek bil do te mere pojasnjen, da bi o njem sodišče lahko odločalo po vsebini, zlasti še ob upoštevanju ugotovitev izvedenca glede prikrajšanj pri plači za ostali dve tožnici, katerih zahtevek temelji na isti pravni in dejanski podlagi.

Celo v primeru, da po izvedbi teh dokazov sodišče prve stopnje še vedno ne bi moglo ugotoviti, ali je zahtevek drugotožeče stranke utemeljen, bo v skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) lahko znova po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 namreč določa, da sodišče lahko izvede dokaz tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje doslej še ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala drugotožeča stranka, zato bo dokaz po uradni dolžnosti lahko izvedlo šele potem, ko bo te dokaze izvedlo. V kolikor drugotožeča stranka tudi tedaj ne bo založila zneska, ki je potreben za izvedbo dokaza z izvedencem, bo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZDSS-1 izvedbo tega dokaza opustilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi drugotožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na njo, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, ki jih je predlagala drugotožeča stranka in v kolikor po izvedbi teh dokazov še vedno ne bo moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pritožba prvo in tretjetožeče stranke v zvezi s stroški postopka po vsebini sicer ni utemeljena, saj stroškov nagrade za odškodninska zahtevka, ki sta ju pred vložitvijo tožbe tožnici naslovili na toženo stranko, ni mogoče šteti za strošek tega delovnega spora v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP. Ta namreč določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Prvo in tretjetožeča stranka sta uveljavljali denarno terjatev, kar pomeni, da ni bil potreben noben predhodni postopek. Pa tudi sicer stroški takšnega predhodnega postopka niso pravdni stroški s smislu prvega odstavka 151. člena ZPP, saj niso nastali med postopkom. Uveljavljana praksa pritožbenega sodišča je, da tovrstnih stroškov ne priznava kot strošek postopka, pač pa jih stranke lahko uveljavljajo posebej kot materialni zahtevek. Pritožba se sicer sklicuje na domnevno drugačno prakso Višjega sodišča v Mariboru, česar pa ni možno preveriti, saj v pritožbi citirana sodba ni objavljena v informacijskem sistemu IUS – INFO, tožnici pa je nista priložili k pritožbi.

Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče ugodilo tudi temu delu pritožbe, saj je na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v delu, s katerim je bilo delno ugodeno zahtevku prvo in tretjetožeče stranke, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

- K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka zgolj formalno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj iz pritožbenih navedb niti smiselno ni mogoče razbrati, katere naj bi bile tiste določbe ZPP, ki jih sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba pravilno opozarja, da je iz izračuna izvedenca o pripadajoči plači prvotožeče stranke R.F. razvidno, da naj bi tožnica na primer v maju 2000 opravila 184 ur, vendar pa seštevek ur po posameznih kategorijah (redno delo, praznik, letni dopust, nedeljsko delo) znaša 191 ur, kar je možno razložiti le tako, da je izvedenec opravljeno nedeljsko delo upošteval tako v fondu ur rednega dela (149 ur), kot v posebni postavki – nedeljsko delo (7 ur). Navedeno pomeni, da je pri izračunu pripadajoče plače te ure upošteval dvakrat in nato še posebej kot 100 % dodatek za nedeljsko delo, zaradi česar je posledično izračun napačen. Podobno velja tudi za ostale mesece, pri katerih se pojavlja nedeljsko delo. Do iste napake pri dvojnem upoštevanju nedeljskega dela prihaja tudi pri tretjetožeči stranki K.Ž..

Pritožbeno sodišče te napake ne more samo popraviti, saj je pri izračunih prikrajšanja po posameznih postavkah naveden le bruto znesek, tožnicam pa so bili dosojeni neto zenski, pri čemer je bil preračun iz bruto zneska v neto znesek opravljen samo pri seštevku vseh razlik posameznega meseca. Za ugotovitev dejanskega prikrajšanja pri plači je tako potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kakšen bo uspeh strank v tem sporu, bo jasno šele po izvedenem novem postopku, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje od izvedenca finančne stroke zahtevalo, da dopolni izvedensko mnenje in v kolikor se bo ugotovilo, da je pri izračunu razlike v plači dejansko prihajalo do dvakratnega upoštevanja opravljenih ur ob nedeljah, potem bo izvedenec moral izračun ustrezno popraviti. Izvedenec pa naj se opredeli tudi do pritožbenih navedb v zvezi z napačnim obračunavanjem dodatka po 89. b členu panožne kolektivne pogodbe in glede napak pri izračunu zaradi dvakratnega upoštevanja prazničnega dela (izvedenec naj bi večino napak popravil že pred izdajo izpodbijane sodbe).

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) sicer določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ta določba je namenjena pospešitvi postopka in njegovi racionalizaciji, vendar je očitno, da v konkretnem primeru s pritožbeno obravnavo ta namen ne bi bil dosežen. V novem postopku je potrebno dopolniti izvedensko mnenje, kar bo sodišče prve stopnje od izvedenca lahko zahtevalo že v okviru priprav na narok, pritožbeno sodišče pa bi o tem najprej moralo sprejeti sklep na pritožbeni obravnavni in nato šele na naslednjem naroku obravnavati dopolnjeno izvedensko mnenje. Razen tega imajo stranke in njihovi pooblaščenci prebivališče oziroma sedež na območju sodišča prve stopnje, pa tudi izvedenec je veliko bližje sedežu sodišča prve stopnje kot sedežu pritožbenega sodišča, zato bi bila pritožbeno obravnava povezana z nesorazmernimi stroški. Podobno velja tudi glede dokazov, ki jih je potrebno izvesti v zvezi s pritožbo drugotožeče stranke. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče sklenilo, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Na podlagi tretjega odstavka 145. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.