Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.

Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika se delno ugodi in se odločba o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. ne izreče stranska kazen izgona tujca iz države.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega ter v celoti pritožba pooblaščenca obtoženčeve žene B. A., zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženčevo ženo B. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu ob upoštevanju določb 50. člena KZ-1 in drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora, stransko denarno kazen 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 1.500,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe z opozorilom, da se v primeru neizterljivosti ta izvrši tako, da bo sodišče za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe dalje, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas izgona. Odločilo je, da se obtoženemu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 14. 7. 2024 od 9.37 ure dalje. Prav tako je odločilo, da se obtoženemu odvzame mobilni telefon znamke Samsung, črne barve z vstavljeno SIM kartico in osebno vozilo Hyundai ..., bele barve, reg. št. ... (CZ), št. šasije: ... Obtoženega je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenskih sankcijah pritožil zagovornik obtoženega in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče nižjo kazen zapora in stransko denarno kazen ter, da ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države (podredno pa, da slednje ne izreče nad enim letom) ter da ne izreče varnostnega ukrepa odvzema osebnega vozila.

3. Pritožbo je preko pooblaščenca vložila tudi obtoženčeva žena, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ne izreče varnostnega ukrepa odvzema osebnega vozila in tega vrne pritožnici.

4. Pritožba zagovornika obtoženega je delno utemeljena, pritožba pooblaščenca obtoženčeve žene pa ni utemeljena.

Glede kazni zapora in stranske denarne kazni

5. Zagovornik obtoženega meni, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin na strani obtoženega, predvsem njegove visoke starosti in predhodne nekaznovanosti, prav tako pa ni v zadostni meri upoštevalo sicer pravilno ugotovljenih olajševalnih okoliščin. Obtoženi je namreč kaznivo dejanje priznal na predobravnavnem naroku, s čimer je bistveno pospešil in pocenil postopek, dejanje pa tudi obžaluje in zanj sprejema odgovornost. Izpostavlja težko finančno situacijo, povzročeno zaradi vojne v rodni Ukrajini, v kateri je bil njegov dom uničen, kot tudi slabo zdravstveno stanje (v preteklosti se je boril z rakom na korenini jezika) in visoke stroške življenja na Češkem, kjer ima urejeno začasno prebivališče z ženo v najemniškem stanovanju, kot tudi finančno skrb za mamo. Dodaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo obtoženčeve siceršnje urejenosti, dejstva, da si je na Češkem poiskal zaposlitev ter odsotnosti ponovitvene nevarnosti in posebnih obteževalnih okoliščin.

6. Glede obteževalnih okoliščin pritožnik še opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zapora napačno upoštevalo okoliščino koristoljubnosti, ki predstavlja abstraktni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1; izrečena kazen zapora pa je tudi prestroga glede na težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja. Obtoženi je namreč v vozilu prevažal zgolj štiri tujce (za kolikor je vozilo tudi registrirano), z načinom vožnje pa jih ni izpostavljal nevarnosti in tudi ni kršil cestnoprometnih predpisov, kar vse bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri. Višjemu sodišču predlaga, da izrečeno zaporno kazen zniža na leto in en mesec zapora.

7. Sodišče druge stopnje po skrbni preučitvi spisovne dokumentacije ter razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni pravilno in primerno upoštevalo vse olajševalne okoliščine, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča tudi obtoženčeva predhodna nekaznovanost zajeta v okvir siceršnje urejenosti obtoženega, torej da praviloma spoštuje družbene in pravne norme. Pravilno pa sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ni štelo dejstva, da obtoženi v vozilu ni prevažal večjega števila ljudi od registriranih sedežev in da jih z načinom vožnje ni spravljal v nevarnost za življenje in zdravje, saj odsotnost kvalifikatornih okoliščin po šestem odstavku 308. člena KZ-1 vpliva zgolj na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ni pa to v primeru, ko gre za očitek temeljne oblike kaznivega dejanja, olajševalna okoliščina, kot to zmotno meni zagovornik obtoženega.

8. Drži sicer pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri obteževalnih okoliščinah nepravilno upoštevalo koristoljubnost, ki predstavlja zakonski znak pri očitani izvršitveni obliki po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, vendar pa pritožbeno zavzemanje za dodatno omilitev kazni zapora ne more biti uspešno, ker zanj po presoji pritožbenega sodišča ni podlage. Zakon namreč predpisuje strog kaznovalni okvir za obravnavano kaznivo dejanje (zakonski minimum je tri leta zapora), sodišče prve stopnje pa je pri odmeri kazni upoštevalo fakultativne omilitvene določbe 50. in 51. člena KZ-1 in obtoženemu izreklo kazen enega leta in štirih mesecev zapora, kar je precej pod zakonskim minimumom, kot tudi predlogom tožilstva za izrek enega leta in šestih mesecev zapora. Po oceni drugostopenjskega sodišča je tako sodišče prve stopnje kazen ustrezno odmerilo glede na naravo in težo dejanja in storilčevo krivdo in jo skladno z načelom individualizacije v čim večji meri približalo pravno relevantnim okoliščinam, izrečena kazen pa je tudi pravična.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje v smeri znižanja stranske denarne kazni na 1.300,00 EUR, saj da sodišče prve stopnje pri določitvi višine dnevnega zneska ni upoštevalo težke finančne situacije obtoženega, ki prejema le 220,00 EUR pokojnine. Prav tako ni upoštevalo visokih stroškov življenja na Češkem, okoliščine, da obtoženi preživlja svojo mamo, da se je bil primoran ponovno zaposliti in da je še z odvzemom osebnega vozila ostal brez vsega premoženja. Pritožnik z obsežnimi in ponavljajočimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen, saj zanemari dejstvo, da je izrek stranske denarne kazni pri obravnavanem kaznivem dejanju obligatoren, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo in upoštevalo premoženjsko stanje obtoženega, ki je na Češkem po lastnih navedbah zaslužil okvirno 1.995,37 EUR mesečno in si je pridobivanje dohodka očitno urejal širše kot zgolj s prejemom pokojnine. Prav tako je pri odmeri upoštevalo vse prej navedene okoliščine, ki vplivajo na njegove premoženjske razmere, zaradi česar sodišče druge stopnje zaključuje, da izrečena stranska denarna kazen 1.500,00 EUR nikakor ni previsoka in je povsem ustrezna.

Glede kazni izgona tujca iz države:

10. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbenemu očitku, da prvostopenjsko sodišče pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države za pet let, ni kumulativno ugotovilo izpolnjenosti obeh zakonskih pogojev po prvem odstavku 48.a člena KZ-1. Ta namreč določa, da se sme izgon tujca iz države izreči, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen nad dve leti zapora (formalni pogoj) in je na podlagi osebnih okoliščin storilca podana resna grožnja za javni red ali javno varnost (materialni pogoj). Pritožnik je pravilno izpostavil, da sodišče prve stopnje v skopi obrazložitvi ni ugotovilo materialnega pogoja, saj očitno ni našlo osebnih okoliščin na strani obtoženega, ki bi nakazovale na njegovo grožnjo za javni red ali javno varnost.

11. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev za izgon utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da je obtoženi tujec in da je s tem kaznivim dejanjem resno ogrožen javni red in mir, zaradi neznane identitete, namer in morebitne kriminalne preteklosti prevažanih tujcev. Pritožnik je pravilno opozoril, da okoliščina, da je obtoženi tujec, ne predstavlja osebne okoliščine, ki bi sama zase govorila v prid ugotovitvi resne grožnje obtoženca za javni red ali varnost, saj bi v nasprotnem primeru stranska kazen izgona avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje za katero je predpisana kazen nad dve leti zapora. Nadaljnje okoliščine pa se ne nanašajo na obtoženca, temveč na tujce, ki jih je prevažal. Drugih relevantnih okoliščin na strani obtoženega, ki bi narekovale izrek te stranske kazni, sodišče prve stopnje ni presojalo in ni ugotovilo. Višje sodišče pri tem dodaja, da te niti ne izhajajo iz spisa, pri oceni utemeljenosti izgona pa je dalje treba upoštevati tudi ravnanje obtoženega pred in po storjenem kaznivem dejanju, in sicer njegovo predhodno nekaznovanost in iskreno obžalovanje, kar vse govori v prid temu, da se v obravnavani zadevi izgon ne izreče.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Sodišče druge stopnje je zato sledilo predlogu pritožnika in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče. Zato se tudi ni spustilo v nadaljnjo vsebinsko presojo pritožbene navedbe o vplivu izgona tujca v eni izmed držav članic EU nad enim letom na status prebivanja v drugi državi članici. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre za pavšalne navedbe, ki jih pritožnik ni ustrezno konkretiziral in podkrepil in jih že zato ni mogoče preizkusiti.

Glede varnostnega ukrepa odvzema osebnega vozila

13.Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da sta pritožbi pritožnikov v delu izpodbijanja varnostnega ukrepa odvzema osebnega vozila smiselno enaki (pri čemer pritožnica zahteva tudi vračilo vozila), zaradi česar ju je drugostopenjsko sodišče obravnavalo skupno in v nadaljevanju odgovarja na navedbe obeh.

14.Kot pravilna se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča za odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja. Osmi odstavek 308. člena KZ-1, ki je specialnejši od 73. člena KZ-1, namreč določa obligatoren odvzem osebnega vozila, uporabljenega za storitev kaznivega dejanja, če je v lasti storilca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je osebno vozilo v lasti obtoženca, pri tem pa je dopustilo možnost, da je v skupni lasti obtoženega in njegove žene.

15.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je pritožnica izključna lastnica odvzetega motornega vozila, saj je vozilo v celoti kupila s sredstvi, pridobljenimi na podlagi posojilne pogodbe in s prodajo svojega vozila Volkswagen, obtoženi pa je zgolj formalni lastnik vozila, ker je bil takrat za razliko od pritožnice, redno zaposlen. Višje sodišče izpostavlja pritožbeno protislovnost, saj pritožnica po eni strani trdi, da je odvzeto vozilo sicer res pisano na njenega moža, vendar da je treba pri tem vzeti v obzir izrazito patriarhalne ukrajinske kulturne in družbene značilnosti, po drugi strani pa zanika, da bi bil na prodajni pogodbi za obravnavano vozilo (ki je sicer ni predložila v spis) naveden izključno obtoženi.

16.Sodišče druge stopnje ne sledi takšnim pritožbenim izvajanjem in se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki pritožnici ni poklonilo vere glede tega, da je vozilo njeno posebno premoženje, obtoženi pa je zgolj občasni dejanski uporabnik. Navedbe pritožnice so po oceni sodišča druge stopnje neprepričljive, življenjsko nelogične in pavšalne.

17.Pritožbeno sodišče je prepričano, da je obtoženi lastnik odvzetega motornega vozila (in ne pritožnica), strinja pa se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pritožnica lastninsko udeležena kvečjemu tako, da je vozilo skupno premoženje zakoncev. Prav ta okoliščina pa po mnenju pritožnikov sodišču onemogoča odvzem vozila, ker da zakonska dikcija "storilčeva last" po osmem odstavku 308. člena KZ-1 ne zajema avtomatično vseh oblik lastnine, temveč le izključno lastnino storilca.

18.Glede na namen zakonske določbe (teleološka razlaga) po stališču pritožbenega sodišča zadevne zakonske dikcije ne gre tolmačiti tako ozko, kot si to razlagata pritožnika, saj bi v takem primeru "ugovor tretjega" izvotlil pravico države, da ravna oblastno in v skladu z načelom uspešnosti kazenskega postopka odvzame vozilo, uporabljeno za izvršitev kaznivega dejanja, s čimer se tudi prepreči ponovitvena nevarnost. Sama presoja ponovitvene nevarnosti in concreto pa niti ni potrebna, ker zakon predvideva obligatoren odvzem vozila.

19.Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino. Vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) ter prvim odstavkom 67. člena URS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja.

20.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.

21.Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

22.Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-186/09 in Up-878/09 z dne 28. 9. 2011, ki se je sicer nanašala na oceno ustavnosti ukrepa zasega predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Ta pa je po svoji naravi soroden odvzemu predmetov oziroma blažji od slednjega, saj je začasne narave; odločba pa je aplikativna glede posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine po 33. členu URS. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v tej odločbi potrdilo, da je zakonodajalec že sam ocenil, da je izkazana taka stopnja nevarnosti v zvezi z odvzetimi predmeti, da je predpisal obvezni odvzem, če je vozilo last storilca, pod določenimi pogoji pa tudi, če ni njegova last. S tem pa je odpadlo ugotavljanje sodišča o nevarnosti storilca za ponavljanje kaznivih dejanj.

23.Lastninski zahtevek pritožnice se tako izkaže za neutemeljen, saj izročitev odvzetega osebnega vozila ovira odločitev sodišča prve stopnje glede varnostnega ukrepa odvzema vozila, ki se po opravljenem pritožbenem preizkusu izkaže za pravilnega in zakonitega. Prvostopenjsko sodišče z odvzemom ni preseglo zakonske podlage, zato se za neutemeljeno izkaže pritožbeno razlogovanje, da je sodišče z izpodbijano sodbo pritožnici kršilo pravico do zasebne lastnine (33. člen URS) in da je preseglo zakonsko podlago (28. člen URS), saj je očitno, da je sodišče svojo odločitev o odvzemu osebnega vozila oprlo na pravilno ugotovitev, da je lastnik vozila obtoženi. Tudi v primeru, da je vozilo skupno premoženje zakoncev, podlago za njegov odvzem zagotavlja osmi odstavek 308. člena KZ-1. Kot je bilo že obrazloženo pa ima pritožnica možnost naperiti regresni zahtevek zoper obtoženca.

Sklepno:

24.Pritožbeno sodišče zaključuje, da je izrečena kazen zapora in denarna kazen, brez izreka stranske kazni izgona tujca iz države in z odvzemom predmetov, pravilna in pravična kazen izrečena obtoženemu A. A., zato je po tem, ko tudi preizkus v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, pritožbo obtoženega v preostalem delu, pritožbo obtoženčeve žene pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

25.Sodišče druge stopnje je obtoženčevo ženo na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je sledilo njenim in obtoženčevim navedbam glede njune življenjske situacije in finančnega stanja. Pritožnica namreč zaradi vojne v Ukrajini začasno živi na Češkem v najemniškem stanovanju, ne prejema socialne pomoči in tudi nima drugih virov zaslužka, prav tako pa se med obtoženčevim prestajanjem zaporne kazni ne bo mogla zanesti na njegove prihodke.

Ker je bilo s sodbo delno odločeno obtožencu v korist, sodna taksa za pritožbeni postopek zanj ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1N. Kogovšek Šalamun; T. Bobnar; P. Skerbiš, 308. člen KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika KZ-1 (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek) - 3. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 493, tč. 18.

2Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v Sodbi VI Kp 35134/2022 z dne 16. 5. 2023, tč. 6.

3M. Šošič, 48.a člen KZ-1 v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem splošnega dela, (ur. M. Šepec), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 715 in naslednja.

4Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi VI Kp 35134/2022 z dne 16. 5. 2023, tč. 10.

5M. Šošič, 48.a člen KZ-1 v: Kazenski zakonik s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 716, tč. 4., glede okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri odločanju o izreku kazni izgona tujca iz države, poleg osebnih okoliščin storilca, posameznih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja in splošnih pravil za odmero kazni.

6Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v Sodbi VI Kp 25849/2023 z dne 13. 9. 2023.

7Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v Sodbi VI Kp 32397/2023 z dne 7. 3. 2024, tč. 9.

8M. Ambrož, Uvodna pojasnila v kazenski zakonik z novelo KZ-1I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 72.

9Tako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-508/01, v kateri se je opredelilo do ustavnosti ukrepa zasega predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Ta pa je po svoji naravi soroden odvzemu predmetov oziroma blažji od slednjega, saj je začasne narave; odločba pa je aplikativna glede posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine po 33. členu URS.

10J. Zobec, 33. člen, v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. M. Avbelj) - I. del, Nova Univerza, Ljubljana 2019, str. 322 - 323.

11D. Florijančič, 73. člen, v: Kazenski zakonik s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 916, tč. 10.

12M. Šepec, Uvodna pojasnila v Kazenski zakonik z novelo KZ-1I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 81.

13Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v Sodbi VI Kp 25849/2023 z dne 13. 9. 2023.

14Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi VI Kp 32397/2023 z dne 7. 3. 2024, tč. 9.

15M. Ambrož, Uvodna pojasnila v kazenski zakonik z novelo KZ-1I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 72.

16Tako tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-508/01, v kateri se je opredelilo do ustavnosti ukrepa zasega predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Ta pa je po svoji naravi soroden odvzemu predmetov oziroma blažji od slednjega, saj je začasne narave; odločba pa je aplikativna glede posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine po 33. členu URS.

17J. Zobec, 33. člen, v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. M. Avbelj) - I. del, Nova Univerza, Ljubljana 2019, str. 322 - 323.

V takem primeru mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj predelave ali prilagojenosti vozila za prevoz oseb ali seznanjenost lastnika vozila, da je le-to uporabljeno za tak namen.

16D. Florijančič, 73. člen, v: Kazenski zakonik s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, str. 924, tč. 12.

17O tem, da izročitev stvari ovira odločitev (drugega) državnega organa, izdana v zakonitem postopku in da je treba zakonitost odločitve preizkusiti v tistem postopku, v katerem je bila izrečena, tudi Gregor Dugar v: Uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, Stvarno pravo z e-komentarjem, točka 18.2.2.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48a, 48a/1, 73, 73/2, 308, 308/8 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.