Jedro

Dogovor o ari je ob sklenitvi predpogodbe dopusten, pri čemer je ara dana za utrditev pogodbene obveznosti strank, ki je glede na namen predpogodbe kasnejša sklenitev glavne pogodbe.

Za presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka ni pomembno, ali je pritožnik položil denar pri sodišču. Učinek položitve pri sodišču je, da je dolžnik s položitvijo dolgovane stvari prost obveznosti, medtem ko njegova zamuda in s tem tek zamudnih obresti preneha že z morebitnim predhodnim nastopom upnikove zamude.

Obrazložitev

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede toženčeve obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da je tožniku dolžan plačati zakonske zamudne obresti le od zneska 8.345,85 EUR, višji obrestni zahtevek pa se zavrne, glede višine stroškov postopka pa spremeni tako, da ti znašajo 2.282,29 EUR (namesto 1.450,33 EUR).

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanjem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2005 dalje do plačila. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v višini 1.450,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče ni izreklo o odločilnih dejstvih, na katere se je pritožnik skliceval, in sicer na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 341/96, poleg tega je napačno razlagalo v sodbi citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS. Dogovor o ari v predpogodbi je sicer dopusten, vendar samo kot dokaz, da je predpogodba sklenjena ali pa za zavarovanje, da bo predpogodba izpolnjena, to je, da bo pogodba sklenjena. Kot izhaja iz odločbe II Ips 326/96, obstaja posebna vrsta are – ara za sklenitev in ne za izpolnitev pogodbe in taka ara se lahko dogovori v predpogodbi. Iz 4. člena predpogodbe izhaja, da je bila ara dana za izpolnitev glavne pogodbe in se všteva v kupnino, ki bo šele naknadno dogovorjena v kupoprodajni pogodbi, kar pa ni dopustno. Ker glavna pogodba ni bila sklenjena, je stranka, ki je aro prejela, prejela le to na podlagi, ki se ni uresničila, zato je na podlagi 190. člena OZ le to dolžna vrniti, ni pa zavezana dati dvojne are. Neutemeljeno sodišče ugotavlja, da je za „neizpolnitev pogodbe“ odgovoren toženec. Predmet predpogodbe je bil nedoločen, kar pomeni, da bi se stranki o predmetu prodaje še morali dogovoriti. Ker soglasje med strankama ni bilo doseženo, krivde za nesklenitev pogodbe ni mogoče očitati nobeni od strank. Ker se s tožnikom nista uspela dogovoriti o obliki parcele, kar je bilo za toženca bistvenega pomena, tudi ni imelo nobenega smisla, da se parcelacije toženec udeleži. Pritožnik v pritožbi izpodbija tudi verodostojnost tožnikovih navedb. Tožnik bi kot strokovnjak na nepremičninskem področju moral natančneje opredeliti predmet nameravane prodaje in bi lahko ocenil, ali je zemljišče, o katerem se s tožencem pogovarjata veliko 500 ali 550 m2, kar kaže na to, da si je tožnik skušal pridobiti manevrski prostor za manipuliranje s tožencem in bi zato sodišče moralo prej verjeti tožencu kot tožniku. Napačna je tudi odločitev sodišča glede zamudnih obresti. 301. člen OZ določa, da sme dolžnik položiti dolgovano stvar pri sodišču, navedeni člen pa ne govori, da bi bila to dolžnikova dolžnost in bi v primeru, da denarja ne položi pri sodišču, ne veljal 2. odst. 301. člena OZ. Ker tožena stranka ni dala povoda za pravdo, saj je znesek 2.000.000,00 SIT bila pripravljena prostovoljno plačati, sodišče ne bi smelo tožencu naložiti plačila stroškov postopka, saj je te stroške povzročil tožnik po svoji krivdi. Toženec izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Uspeh tožnika je bil 15,38 % toženčev pa 84,62%. Sodišče je brez posebne obrazložitve tožniku priznalo 1/3 njegovih stroškov. Sodišče stroškov ne bi smelo deliti na del, ki se nanaša na primarni in del, ki se nanaša na podrejeni zahtevek. Sodišče tudi ne bi smelo tožniku priznati stroškov glede začasne odredbe, saj se le ta nanaša na primarni zahtevek, ki je pravnomočno zavrnjen, na drugi strani pa bi moralo stroške tožene v zvezi z začasno odredbo v celoti priznati. Napačno je tudi priznan strošek tožnika za zastopanje na naroku v višini 650 točk, saj mu za prvi narok pripada 600 točk, za vse nadaljnje pa 300 točk. Dalje pritožnik navaja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe pri naroku z dne 2.4.2007 očitno napačno navedlo, da znaša 375 točk, čeprav pravilno znaša 357 točk, ni navedlo, da je upoštevalo tudi stroške pritožbe zoper sodbo v višini 1787 točk (upoštevalo pa je takso za pritožbo). Končno seštevek točk, ki ga navaja sodišče je (za skupno zastopanje prvo in tretje tožene stranke) 8.256 točk – v tej vsoti pa so sicer upoštevani tudi stroški pritožbe zoper sodbo in pravilen znesek točk za obravnavo z dne 2.4.2007 ter je torej skupno število točk sicer pravilno, vendar pa so podatki protislovni. Poleg tega je za materialne stroške priznan samo 1% od vrednosti odvetniških storitev namesto priglašenih 2%, kar je v nasprotju s 13. členom Odvetniške tarife. Neutemeljeno tudi sodišče ni priznalo stroškov, ki jih je pritožnik priglasil v postopku in se nanašajo izključno na zastopanje njega in so specificirani v stroškovniku z dne 15.1.2009. Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta 22.10.2005 sklenili prodajno predpogodbo za del parc. št. 223/1 k.o. Č. v izmeri 500 do 550 m2, in sicer v delu, ki je na mapni kopiji obarvan rumeno, pri čemer je mapna kopija priloga predpogodbe. Ob sklenitvi predpogodbe je tožnik tožencu izročil 2.000.000,00 SIT kot aro, ki bi se vštevala v kupnino ob izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti. Tožnik zatrjuje, da je za nesklenitev glavne pogodbe odgovoren toženec, zato na podlagi 65. člena OZ s predmetno tožbo zahteva od toženca plačilo dvojne are.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je dogovor o ari ob sklenitvi predpogodbe dopusten, pri čemer ima takšen dogovor namen učvrstiti pogodbeno obveznost strank. S tem ko je sodišče sprejelo in obrazložilo drugačno odločitev, kot izhaja iz odločbe, na katero se je skliceval pritožnik (skliceval se je na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 341/96), pri tem pa je sodišče prve stopnje citiralo odločbe Vrhovnega sodišča RS, iz katerih izhaja, da je dogovor o ari združljiv s predpogodbo, je zavzelo stališče do sodbe, na katero se je skliceval pritožnik, zato pritožbeni očitek, da se sodišče ni izreklo o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo sodno prakso, na katero se je sklicevalo. Dogovor o ari je ob sklenitvi predpogodbe dopusten, pri čemer je ara dana za utrditev pogodbene obveznosti strank, ki je, glede na namen predpogodbe, kasnejša sklenitev glavne pogodbe. Pritožnik trdi, da sta pravdni stranki aro dogovorili za utrditev obveznosti iz kupne pogodbe, ki nikoli ni bila sklenjena, kar pomeni, da je bila ara dana glede na podlago, ki se ni uresničila, zato je pritožnik na podlagi 190. člena OZ dolžan vrniti zgolj prejeto aro, ne pa dvojne are, kot jo zahteva tožnik. V 4. členu predpogodbe sta pravdni stranki dogovorili, da aro v znesku 2.000.000,00 SIT plača kupec prodajalcu na dan podpisa predpogodbe, pri čemer se ara da za utrditev pogodbenih obveznosti in je sestavni del kupnine. Ob takšnem besedilu predpogodbe ni mogoče zaključiti, de je bila ara dana za utrditev obveznosti iz kupne pogodbe. Dogovorjena je bila za utrditev pogodbenih obveznosti, glede na to, da se je dala ob sklenitvi predpogodbe, je tako pravilen zaključek, da se je dala za utrditev pogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz predpogodbe. To pa je sklenitev glavne pogodbe.

Do sklenitve glavne pogodbe ni prišlo. Glede na pravila iz 65. člena OZ je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva plačilo dvojne are, potrebno ugotoviti, kdo je odgovoren za neizpolnitev obveznosti po predpogodbi, to je za nesklenitev glavne pogodbe. Tudi v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V predpogodbi, ki je veljavna in za obe stranki zavezujoča, je določeno, da je sestavni del le-te mapna kopija, na kateri je označen del parcele, ki naj bi bil predmet prodaje. Določeno je tudi, da je parcelacijo glede tega dela parcele dolžan zagotoviti pritožnik (točka b) 1. člena predpogodbe) ter da bosta stranki sklenili glavno pogodbo v roku enega meseca po dokončnosti-pravnomočnosti odločbe o parcelaciji (1. odst. 4. člena predpogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik na parcelacijo brez upravičenega razloga ni prišel. Pritožnik se sicer sklicuje na to, da je po sklenitvi predpogodbe ugotovil, da ga je tožnik zavedel glede oblike parcele, ter da je s tem v zvezi skušal s tožnikom doseči dogovor, ker pa je videl, da tožnik ni pripravljen popustiti, je od pogajanj odstopil in sklenil kupno pogodbo z drugo osebo, ki je bila pripravljena upoštevati njegove želje. Zato tudi ni prišel na parcelacijo. Sodišče prve stopnje ne verjame pritožnikovim navedbam in izpovedbi, da je skušal s tožnikom doseči soglasje glede drugačne oblike parcele in da naj bi se v ta namen večkrat sestala, pri tem pa pritožbeno sodišče nima pomislekov glede takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Iz izpovedi pritožnika izhaja, da je bila zanj že od vsega začetka sama oblika parcele ključnega pomena, zato izpovedbi, da ob sklepanju predpogodbe ni videl mapne kopije, ki je omenjena v predpogodbi kot njena priloga, ni slediti. Kot pravi sam pritožnik, je bila za prodajo in dogovor o ceni zanj ključna ravno oblika parcele in ni verjeti, da se pred podpisom predpogodbe, v kateri sta s tožnikom dogovorila višino kupnine, ni prepričal, da kupnina ustreza obliki, ki je dogovorjena. Pritožnik je dalje izpovedal, da tožnik ni bil pripravljen plačati cene glede na obliko parcele in da se ni bil pripravljen premakniti niti za milimeter, pri čemer je tožnik dne 7.11.2005 pritožniku izročil aneks, s katerim je pristal na zvišanje cene, ki jo je po sklenitvi postavil pritožnik s pojasnilom, da je našel drugega kupca, ki mu je pripravljen plačati več. Glede na takšne nedoslednosti v izpovedi pritožnika, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožniku ni verjeti, da se je po sklenitvi predpogodbe s tožnikom glede oblike parcele karkoli dogovarjal. Po podpisu predpogodbe sta se pravdni stranki, kot je izpovedoval tožnik, dogovarjali le glede cene, ki jo je pritožnik zvišal rekoč, da je našel kupca, ki mu je pripravljen plačati več. Dodatno pa pritožbeno sodišče v tem prepričanju utrjuje dejstvo, da je pritožnik z dopisom z dne 17.11.2005 tožnika obvestil, da do sklenitve glavne pogodbe ne bo prišlo zaradi spremembe lastninskega stanja in ne zaradi nedoseženega soglasja glede predmeta pogodbe.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo, v predpogodbi tudi ni nejasnih določil, ki naj bi jih sodišče po mnenju pritožnika, razlagalo v korist stranke, ki ni sestavila pogodbe (83. člen OZ). Pritožnik se ves čas postopka sklicuje na to, da je bil predmet pogodbe nedoločen, kar pa ne pomeni, da so določila predpogodbe nejasna.

Predpogodba, kot je bila sklenjena med pravdnima strankama, zavezuje obe stranki, dokler ni razvezana ali razveljavljena. V skladu z določili predpogodbe je bil pritožnik dolžan zagotoviti parcelacijo, česar pa ni storil. Namesto parcelacije je več kot teden pred določenim terminom za odmero sporni del parcele prodal M. P. K., s katero je očitno dosegel zanj bolj ugoden dogovor. Do sklenitve kupoprodajne pogodbe in s tem izpolnitve obveznosti iz predpogodbe ni prišlo zaradi neizvedene parcelacije, ki je brez upravičenega razloga pritožnik ni zagotovil, zato je zahtevek tožnika za plačilo dvojen are na podlagi 2. odst. 65. člena OZ, utemeljen.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi zakonske zamudne obresti za celotno glavnico, ki predstavlja vrednost dvojne are, in sicer od 23.11.2005 dalje. Nesporno je, da je pritožnik tožnika z dopisom z dne 17.11.2005 pozval, da mu sporoči račun, na katerega bi nakazal prejeto aro, pri čemer tožnik številke računa pritožniku ni sporočil. Upnik je dolžan sprejeti delno izpolnitev denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni (2. odst. 285. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval, da bi imel kakšen poseben interes za odklonitev sprejema. Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (1. odst. 300. člena OZ). Če pride upnik v zamudo, dolžnikova zamuda preneha, od dneva upnikove zamude pa prenehajo toči zamudne obresti (1. in 2. odst. 301. člena OZ). Ker je pritožnik tožniku pravilno ponudil delno izpolnitev njegove obveznosti, je tožnik s tem, ko delne izpolnitve brez upravičenega razloga ni omogočil, prišel v zamudo. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.345,85 EUR, kolikor je bil pritožnik pripravljen tožniku plačati, ni utemeljen. Za presojo utemeljenosti obrestnega dela zahtevka, ni pomembno, ali je pritožnik položil denar pri sodišču. Učinek položitve pri sodišču je, da je dolžnik s položitvijo dolgovane stvari prost obveznosti, medtem ko njegova zamuda in s tem tek zamudnih obresti preneha že z morebitnim predhodnim nastopom upnikove zamude. Ker je pritožba v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dela glavnice v višini 8.345,85 EUR, zavrnilo.

Pritožnik tožniku ni ponudil v izpolnitev celotne obveznosti, zato je bila predmetna pravda potrebna, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo uspeh tožnika v postopku na 1/3 (1. odst. 154. člena ZPP). Tožnik je postavil primarni tožbeni zahtevek, s katerim ni uspel. Uspel je s podrednim tožbenim zahtevkom (razen v obrestnem delu za polovico glavnice) ter glede zahtevka po nasprotni tožbi, ki jo je proti njemu vložil pritožnik. Pri oceni uspeha pravdnih strank je potrebno poleg končnega uspeha po podrednem zahtevku, treba upoštevati tudi neuspeh pritožnika z nasprotno tožbo. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta posameznih zahtevkov in dejstvo, da je sodišče v predmetnem postopku odločalo tudi o nasprotni tožbi, s katero pritožnik ni uspel, je ocena uspeha pravdnih strank, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje, pravilna. Pri tem ima pritožnik prav, da glede na prepletenost posameznih zahtevkov, ločitev na stroške, ki se nanašajo zgolj na primarni in stroške, ki se nanašajo na podredni zahtevek ter nasprotno tožbo, ni mogoče. Pritožbeno sodišče je tako upoštevajoč na prvi stopnji priznane stroške tožnika ter stroške pritožnika za celotni postopek, odmerilo glede na uspeh pravdnih strank v celotnem postopku, to pa je uspeh tožnika do 1/3 ter uspeh toženca do 2/3. Stroški za začasno odredbo so pravdni stroški in se stranki priznajo glede na končni uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče je tako upoštevajoč pritožbo pritožnika, le temu priznalo stroške v zvezi z začasno odredbo, utemeljeno pa so priznani strošku v zvezi z začasno odredbo tudi tožniku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za narok z dne 2.7.2009 stroške v višini 650 točk, od priglašenih 1300, pri čemer bi bil le ta upravičen glede na vrednost spornega predmeta po primarnem zahtevku do vseh priglašenih stroškov, pritožnikovi pritožbi v tem delu sodišče ne pritrjuje. Prav ima pritožnik, da mu po 13. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) pripada 2% materialnih stroškov, vendar le od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, nad 1000 točk pa mu pripada povračilo materialnih stroškov v višini 1%. Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo pri izračunu pritožnikovih stroškov v nadaljevanju. Prav tako pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov, ki se nanašajo izključno na zastopanje pritožnika.

Odločitev o stroških postopka temelji na 154., 155. ter 156. členu ZPP.

Pritožbeno sodišče pri izračunu stroškov pritožnika upošteva na prvi stopnji odmerjene in v pritožbi neizpodbijane stroške skupnega zastopanja pritožnika in tretje toženke v višini 8.256 točk, povečano za 20% DDV (1.651,2 točke), 2% materialnih stroškov od 1000 točk (20 točk) ter 1% materialnih stroškov od presežka nad 1000 točk (72,6 točke), skupaj 9.999,8 točke oziroma 4.599,90 EUR. Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še takso za odgovor na tožbo ter takso za pritožbo zoper sodbo v višini 2.720,32 EUR. Skupni stroški pritožnika in tretje toženke tako znašajo 7.320,32 EUR, ½ teh stroškov pa pripada pritožniku, to je 3.660,16 EUR. Poleg teh stroškov pritožbeno sodišče pritožniku priznava tudi stroške odgovora na predlog za začasno odredbo (650 točk), stroške ugovora zoper sklep o začasni odredbi ter pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora (skupno 2.600 točk), priglašene stroške za nasprotno tožbo (400 točk) ter stroške za narok dne 2.7.2009 (1300 točk), kar znese 4950 točk, povečano za 20% DDV (990 točk) ter 1% materialnih stroškov (49,5 točke), pa znaša 5.989,5 točke oziroma 2.755,17 EUR. Temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo takso za odgovor na predlog za začasno odredbo, ugovor zoper sklep o začasni odredbi ter pritožbo zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe ter takso za nasprotno tožbo (skupno 111,42 EUR). Skupni stroški pritožnika na prvi stopnji znašajo 6.526,75 EUR. Pritožbeno sodišče pritožniku ni priznalo stroškov za posvet s stranko glede posameznih vlog, saj je strošek posveta vključen v strošek za sestavo vloge.

Pritožbeno sodišče ni posegalo v na prvi stopnji odmerjene stroške tožnika v višini 6.206,62 EUR.

Upoštevajoč uspeh pravdnih strank (tožnik 1/3, toženec 2/3), pripada tožniku 2.068,87 EUR, tožencu pa 4.351,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožnik dolžan tožencu povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji v višini 2.282,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je pritožnik s pritožbo uspel zgolj glede stranskih terjatev (zamudne obresti ter stroške) in še to le delno, je pritožbeno sodišče odločilo, da mu pravica do povračila stroškov pritožbenega postopka ne gre (1. odst. 154. člena ZPP).