Jedro

Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004. Predhodni predlog pravobranilstvu po 14. členu ZDPra ni procesna predpostavka in ne pretrga zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek S. T. (v nadaljevanju tožeča stranka), s katerim je od Republike Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) zahteval, da mu izplača 89.031,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.554,37 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V svoji pritožbi navaja, da je bilo zastaranje v konkretni zadevi pretrgano 13.3.2006 z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri Državnem pravobranilstvu RS, zato je bila 20.8.2007 vložena tožba pravočasna. Kljub temu, da ni predložil svojega zahtevka v spis, meni, da je iz odgovora tožene stranke z dne 2.10.2006 razvidno, da je bil zahtevek za povračilo škode vložen 20.3.2006. Navedena listina je zadosten dokaz o tem, da je tožnik 20.3.2006 res vložil zahtevek pri Državnem pravobranilstvu RS, sicer pa gre očitno za nesporno dejstvo. Ker je bilo za negativno odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi zastaranje odločilnega pomena, tožnik izpostavlja, da po obstoječi sodni praksi zastaralni rok ne teče prej, preden oškodovancu niso znane vse okoliščine dejanskega obsega škode, na podlagi katerih lahko določi višino svojega tožbenega zahtevka. Tako ne zadošča samo vednost o tem, da je škoda nastala, ampak tudi poznavanje njenega obsega in višine. Ker so posledice protipravnega ravnanja tožene stranke nastajale kontinuirano in dejansko škoda nastaja tožniku še sedaj in bo tudi v bodoče, odškodninski zahtevek ni zastaran.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva, ki jih tožeča stranka ne izpodbija: - tožnik je bil leta 1992 izbrisan iz registra prebivalcev Republike Slovenije in je posledično izgubil status prebivalca s stalnim prebivališčem v RS; - z ustavno odločbo, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (v nadaljevanju prva ustavna odločba) je Ustavno sodišče RS ugotovilo protipravnost ravnanja državnih organov v primeru „izbrisanih“ in od takrat je tožnik dejansko že vedel, kdo je povzročitelj škode; - z ustavno odločbo, opr. št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003 (v nadaljevanju druga ustavna odločba) je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju ZUSDDD) v neskladju z Ustavo, ker med drugim „izbrisanim“ ne priznava stalnega prebivanja v RS od 26.2.1992, ko je prišlo do izbrisa, ter naložilo Ministrstvu za notranje zadeve, da mora „izbrisanim“ po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26.2.1992 dalje; - dopolnilna odločba MNZ z dne 10.3.2004 je bila tožniku vročena 5.4.2004; - tožnik je 20.3.2006 vložil odškodninski zahtevek pri Državnem pravobranilstvu in (šele) 20.8.2007 vložil tožbo v konkretni zadevi.

Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pridobila pravno podlago za odškodninski tožbeni zahtevek zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja ustavne odločbe, opr. št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999, s katero je bila prvič ugotovljena zgoraj navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Res je tudi, da, upoštevajoč njegovo trditveno podlago, nastanek tožnikovih pravic v smislu določb 361. člena ter 1. in 2. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) terjati odškodnino ni bil vezan na izdajo dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere mu je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj (prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1291/2008 z dne 15.10.2008). Vendar pa po presoji sodišča druge stopnje ravnanju zakonodajne in izvršne veje oblasti, ki so privedle do druge odločbe Ustavnega sodišča leta 2003 in posledično v konkretnem primeru do izdaje dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožniku vročena 5.4.2004, ni mogoče odrekati pomena pri presoji teka zastaralnega roka.

Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS, določba o pripoznavi dolga (prvi odstavek 387. člena ZOR) temelji na odprtem pravnem pojmu, pri katerem je dolžnikovo izjavno priznanje dolga (izrecno priznanje) v pravni posledici izenačeno z nedoločenim številom enakovrednih konkludentnih ravnanj (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 137/2006, z dne 31.7.2008). Tožena stranka je prek svojih organov vse od prve ustavne odločbe (objektivno) kazala, da je pripravljena sanirati nezakonito stanje, do katerega je prišlo zaradi protipravnega izbrisa. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je bilo zaradi takšnega (kontinuiranega) ravnanja tožene stranke zastaranje pretrgano, in sicer nazadnje z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, ki je bila tožeči stranki vročena 5.4.2004. Drugačno stališče se upira temeljnemu načelu vestnosti in poštenja v 12. členu ZOR oziroma 5. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

Ne glede na povedano pa je v konkretni zadevi situacija taka, da je tožeča stranka vložila tožbo šele 20.8.2007, to se pravi potem, ko je že pretekel 3-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR šteto od dneva, ko je bila tožeči stranki vročena dopolnilna odločba MNZ (5.4.2004). Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da je bil zastaralni rok pretrgan tudi z vložitvijo odškodninskega zahtevka pri Državnem pravobranilstvu RS 13.3.2006, vendar temu ni tako.

Predhodni predlog državnemu pravobranilstvu po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/1997 in nasl., v nadaljevanju ZDPra), da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka, v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka (glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1998, Pravna mnenja 1/98, str.20), zato ne gre pri temu predlogu vsebinsko in formalno za nič več kot zgolj za zahtevo upnika, naj dolžnik poravna svojo obveznost. V skladu s 391. členom ZOR (368. člen OZ) pa za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Zaradi zgoraj navedenega stališča glede poteka zastaranja se sodišče druge stopnje v ničemer ni opredeljevalo glede siceršnje vsebinske (ne)utemeljenosti zahtevka.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.