Jedro

Društvo lahko neposredno opravlja gostinsko pridobitno dejavnost po določbi 22. člena ZDru, ki dovoljuje opravljanje te dejavnosti pod pogoji, ki jih določa 11. člen ZGos, to je po pridobitvi odločbe o izpolnjevanju pogojev, določenih v ZGos, in drugimi predpisi, ki jih izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 odločila, da se zavrne pritožba tožeče stranke proti prvostopni odločbi, s katero je tožeči stranki prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti, dokler si ne pridobi odločbe pristojnega upravnega organa o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti in pod točko 2, da se v točki 1 odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A., številka ... z dne 13. 8. 2003, izraz "pristojnega upravnega organa" nadomesti z izrazom "Upravne enote A". Tožena stranka navaja, da iz spisa zadeve izhaja, da društvo, to je tožeča stranka v svojih poslovnih prostorih s sedežem na naslovu ulica B. v A. opravlja gostinsko dejavnost, česar niti ne zanika, vendar pa meni, da gostinsko dejavnost opravlja na nepridobitni način, kar utemeljuje s tem, da vsa pridobljena sredstva uporabi za aktivnosti svojih članov. Takšno sklepanje je neutemeljeno, saj so v tem primeru podana odločilna dejstva, iz katerih je sklepati, da društvo opravlja gostinsko dejavnost na pridobitni način, zaradi česar mora izpolnjevati iste zakonske pogoje, kot veljajo za druge gospodarske subjekte, ki opravljajo istovrstno dejavnost, to je po Zakonu o gostinstvu, kar pomeni, da mora imeti odločbo upravne enote o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti. Tudi sklepanje tožeče stranke, da vsa pridobljena sredstva uporabi za aktivnosti svojih članov so napačna, glede na to, da 21. člen Zakona o društvih (Uradni list RS, številka 60/95, 89/99, dalje ZDru) predpisuje, da če društvo pri opravljanju svoje dejavnosti ustvari presežek prihodkov nad odhodki, ga mora uporabiti za izvajanje dejavnosti, za katero je bilo ustanovljeno, in da je vsaka delitev premoženja društva med njegove člane nična. Iz spisa zadeve izhaja, da so prostori opremljeni tako kot drugi gostinski obrati, da je gostinski obrat društva odprt vsak dan, razen v soboto in nedeljo od 9. do 15. ure, da je ob vhodu v društvene prostore nameščena pisna tabla z imenom društva in obratovalnim časom gostinskega obrata, in da se v društvu pijače nudijo po tržnih cenah, o čemer se je tožena stranka prepričala iz cenika pijač, ki ga je zahtevala v dopolnjenem postopku. Peti člen statuta društva določa v šesti alinei, da lahko društvo pri organizaciji tekmovanj in druženj, na nepridobitni način nudi postrežbo toplih in hladnih napitkov, enostavne tople in hladne prigrizke, ter alkoholne in brezalkoholne pijače za člane društva. V tem primeru pa se gostinska dejavnost ni izvajala le v času kakšnega tekmovanja ali organiziranega druženja, temveč se opravlja kontinuirano vsakodnevno. Tudi tržne cene pijač potrjujejo pridobitno gostinsko dejavnost tožeče stranke. Ta sicer kot društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost, kar je tudi določeno v 22. členu ZDru, vendar pa mora za opravljanje te dejavnosti izpolniti zakonsko določene pogoje, in mora biti pridobitna dejavnost določena v temeljnem aktu društva, povezana mora biti z njenimi nameni in nalogami, ter se lahko opravlja le v obsegu potrebnim za njihovo doseganje, izpolnjeni pa morajo biti tudi pogoji, ki jih določa za to dejavnost 11. člen Zakona o gostinstvu (ZGos). Ker si tožeča stranka ni pridobila odločbe upravne enote o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, je bila odločitev tržnega inšpektorata pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je društvo registrirano pri Upravni enoti A. z ustrezno odločbo, ter vpisano pod matično številko. V prostorih društva je bil nekoč gostinski lokal in je prostor ostal nespremenjen, ima točilno mizo, vrtni prostor in ločene sanitarne prostore. Prostor je začelo uporabljati kot najugodnejšo možnost, saj je zakoniti zastopnik tudi lastnik predmetnih prostorov, v katerem se zbirajo izključno člani društva, tako da društvo ne opravlja klasične gostinske dejavnosti po ZGos. V 10. členu statuta društva je navedeno, da lahko pri organizaciji tekmovanj in druženj na nepridobiten način nudi postrežbo toplih in hladnih napitkov, enostavnih toplih in hladnih prigrizkov, brezalkoholnih in alkoholnih pijač za člane društva v skladu z 3. členom ZGos, ki določa, da pogoje za opravljanje te dejavnosti določajo drugi predpisi, zato ne potrebuje upravne odločbe. Ob obisku inšpektorja je bilo ugotovljeno, da so v prostoru izključno člani društva, kar je bilo izkazano tudi s knjigo članstva. Ob njegovemu obisku je šlo za organizirano druženje, saj ima društvo v skladu s svojim programom organizirana vsakodnevna druženja svojih članov, in je zato ugotovitev tožene stranke, da ob obisku ni šlo za druženje zelo površna in temelji na subjektivni presoji. Ne opravlja gostinske dejavnosti, temveč izključno društveno dejavnost, ki jo opravlja na nepridobiten način, presežek prihodkov nad odhodki pa uporabi za izvajanje svoje dejavnosti, in ne za delitev premoženja med člani društva. Predlaga, da sodišče obe upravni odločbi odpravi, in da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ne priglaša. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeča stranka v prostorih v ulici B. v A., ki so opremljeni kot gostinski lokal, nudi alkoholno in brezalkoholno pijačo, napitke in prigrizke, sporno pa je vprašanje, ali je to dejavnost šteti kot dejavnost, za katero si mora pridobiti ustrezno upravno dovoljenje o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti na podlagi Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, številka 110/2002-čistopis, ZGos). Po določbi 1. člena tega zakona je gostinstvo opravljanje gostinske dejavnosti, ki obsega pripravo in strežbo jedi in pijač, ter nastanitev gostov. To dejavnost opravljajo pravne ali fizične osebe, ki so registrirane za opravljanje gostinske dejavnosti in izpolnjujejo pogoje določene z zakonom (prvi odstavek 2. člena ZGos). Po določbi drugega odstavka 11. člena ZGos mora pravna ali fizična oseba, ki želi opravljati gostinsko dejavnost, predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev določenih s tem zakonom in drugimi predpisi, ki jo izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote. S to odločbo se določita tudi vrsta in kategorija gostinskega obrata.

Iz listin upravnega spisa, predvsem pa iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu izhajajo vse okoliščine, ki jih je tožena stranka razložila v izpodbijani odločbi in ki določno nakazujejo na to, da je tožeča stranka kot društvo opravljala tudi gostinsko dejavnost. Glede na to, da sodišče sledi tem dejanskim ugotovitvam tožene stanke, jih v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 50/97, 65/97, 70/00, dalje ZUS) ponovno ne navaja, ker je tudi po presoji sodišča mogoče takšno dejavnost šteti v smislu ZGos kot gostinsko dejavnost, za katero si mora društvo pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Tožeča stranka se sicer sklicuje na okoliščine, da ne gre za pridobitno dejavnost po prej navedenem gostinskem zakonu, ker opravlja to dejavnost za svoje člane, vendar pa dejstva, ki so bila ugotovljena ob inšpekcijskem pregledu teh navedb ne potrjujejo. Res je sicer, da se v gostinskih prostorih nahaja knjiga članstva, v katero se lahko vpiše vsak gost, vendar tega ni mogoče šteti kot dokazilo o tem, da je nudenje v statutu navedene hrane in pijače na nepridobitni način, namenjeno izključno samo članom društva. Prodajo pijače po cenah, ki so razvidne iz cenika, tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti kot prodajo po cenah, ki naj ne bi vključevala dohodke od prodaje, česar tožeča stranka niti ne prereka in niti ne zatrjuje, da so reklamirane cene predstavljale njeno lastno ceno. Po določbi 22. člena ZDru, lahko tožeča stranka kot društvo neposredno opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Ta dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in povezana z nameni in nalogami društva, ter se lahko opravlja v obsegu, potrebnem za njihovo doseganje. Po določbi sedme alinee 10. člena statuta društva, lahko tožeča stranka nudi pijačo in hrano oziroma prigrizke izključno za člane društva in v skladu s 3. členom ZGos, ki določa, da se priprava in strežba jedi in pijač ter nastanitev, ki jih med drugim društva organizirajo na nepridobitni podlagi za lastne potrebe v svojih prostorih ne urejajo s tem zakonom, vendar pa z inšpekcijskim zapisnikom ugotovljene okoliščine utemeljujejo ugotovitev, da takšna dejavnost presega okvir, ki ga za opravljanje pridobitne dejavnosti določa ZDru. Tožbeni ugovori, da je ob obisku inšpektorja šlo za organizirano druženje, ker ima društvo v skladu s svojim programom organizirano vsakodnevno druženje svojih članov, sodišče ne more upoštevati, ker je razen popolne gostinske opremljenosti prostora, določno razviden tudi obratovalni čas, v samem prostoru izobešeni cenik gostinskih storitev, ter na vsaki mizi postavljeni namizni ceniki. Glede na to, da so cene pijače povsem primerljive s cenami v ostalih gostinskih obratih, so tudi po mnenju sodišča izpolnjeni pogoji, ki tožeči stranki nalagajo obveznost ravnanja po določbi 11. člena ZGos, ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki želi opravljati gostinsko dejavnost, predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju s tem zakonom in drugimi predpisi določenih pogojev za opravljanje te dejavnosti, ki jo izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev tržnega inšpektorata o prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti tožeče stranke, dokler si ne pridobi ustrezne upravne odločbe pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo po določbi prvega odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.