Jedro

Kadar so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, je mogoče posamični upravi akt spremeniti ali razveljaviti. Sprememba ali razveljavitev pa velja le za naprej. Torej tudi vzpostavitev zakonitega stanja je možna le za naprej, ne pa za nazaj.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in V. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na spremembo odločbe tožene stranke ... z dne 11. 4. 2012 in odločbe št. ... z dne 16. 10. 2012, se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2016 in odločba št. ... z dne 19. 5. 2016 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 11. 2016 spremenilo tako, da je zahtevi z dne 6. 4. 2016 za spremembo odločbe ZPIZ Slovenje št. ... z dne 11. 4. 2012 in odločbi št. ... z dne 16. 10. 2012 na podlagi 183. člena ZPIZ-2 ugodilo in tožeči stranki priznalo pravico do izplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011. Hkrati je odločilo, da ta odločba učinkuje od 1. 5. 2016 dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 5. 2017 in št. ... z dne 7. 12. 2016 (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2017 in odločba št. ... z dne 7. 12. 2016 (IV. točka izreka). Obenem je s V. točko izreka sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 293,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v celoti je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zoper II. točko in V. točko izreka pa je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi tožnik navaja, da je sodišče kljub pravilno materialnopravnemu izhodišču zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku pravilno izračunala pokojninsko osnovo in pravilno odmerila starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pravica delovnega invalida iz naslova invalidnosti. Sredstva za izplačevanje nadomestil pa zagotavlja zavod, to je tožena stranka. Pravica delovnega invalida do izplačila nadomestila tako ne sme biti v celoti odvisna od delodajalčeve zmožnosti, da navedeno obveznost do delavca invalida tudi izpolni. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ustrezno zaključilo, da gre v primeru, ko je tožnik dokazal, da mu delodajalec nadomestila ni izplačal in da je zoper delodajalca sprožil ustrezne postopke za izpolnitev njegovih obveznosti in tako dokazal pogoje za uveljavitev izjeme od veljavnega pravila, za kršitev materialnega prava, če tožena stranka pravila ne uporabi tako, kot ga uporablja za primer izjem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pri odločitvi o neposrednem izplačilu denarnega nadomestila kršilo materialni predpis, saj pri odločanju ni upoštevala izjeme od veljavnega pravila. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje odločbo z dne 17. 11. 2016 pravilno spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za spremembo odločb z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2015 ugodilo in tožniku priznalo pravico do izplačila nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011. Dodatno izpostavlja, da sodišče ni odločilo o zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da ta odločba učinkuje od 1. 5. 2016 dalje in zaključilo, da zaradi zakonsko predpisanega učinkovanja odločbe, spremenjena odločba nima nobenega učinka na izplačilo nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za nazaj in da ni nobenega vpliva na račun pokojninske osnove in odmere starostne pokojnine. Meni, da je navedena odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Ker je sodišče tožniku priznalo pravico do izplačila nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011, je potrebno navedeno nadomestilo upoštevati pri odmeri pokojninske osnove in je iz tega razloga potrebno uporabiti variantni izračun izvedenca, pri katerem le-ta upošteva nadomestilo. Ker tožnik vztraja, da bi moralo sodišče vsaj od 1. 5. 2016 pri izračunu pokojnine upoštevati tudi tožniku priznana nadomestila, je glede na datum izdaje izpodbijanih odločb po sorazmernem delu in 20 % starostne pokojnine zmoten tudi zaključek o pravilnosti teh odločb. Ne strinja pa se tudi z odmero stroškov postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje tožniku stroške postopka moralo priznati vsaj v višini 50 % glede na njegov uspeh.

V pritožbi toženec meni, da je v predsodnem postopku pravilno zavrnil zahtevo tožnika z dne 6. 4. 2016 z spremembo odločb z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2012 na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Toženec je pravilno upošteval določbe 46., 48., 51. in 52. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 – ZPIZ/83), po katerih nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmerja in izplačuje delodajalec, delodajalcu pa na podlagi njegove zahteve izplačana sredstva refundira tožena stranka po preteku vsakega trimesečja. Tožniku so bila nadomestila izplačevana do 31. 5. 2009, od 1. 6. 2009 in vse do 31. 1. 2011 pa delodajalec ni več izplačeval in obračunaval nadomestila in ni več zahteval refundacije plačila nadomestila. Izjema glede neposrednega izplačila nadomestil, na katero je toženec opozoril, se nanašajo izključno na primere, ko je bil tožnik še vedno upravičen do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ki pa mu ga delodajalec ni izplačeval. Zavarovanec je v takšnem primeru lahko vložil zahtevo za neposredno izplačilo, zahtevku pa je moral priložiti veljavno pogodbo o zaposlitvi, obračune plač za mesece, za katere mu plače niso bile izplačane in kopijo tožbe za izplačilo plač, ki jo je vložil zoper delodajalca. Takšnemu zavarovancu, ki je bil ob vložitvi zahteve za neposredno izplačilo še vedno upravičen do pravice do nadomestila plače zaradi s krajšim delovnim časom, se je od vložitve zahtevka dalje, to je za naprej in ne za nazaj, nadomestilo izplačevalo neposredno. Tožnik po vložitvi zahtevka za neposredno izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom dne 11. 1. 2012, ni bil več upravičen do same pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, pač pa je bil upravičen do pravice do starostne pokojnine. Izjema tako ne velja za tožnikov primer, zato je zaključek sodišča, da so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za upoštevanje izjeme od navedenih zakonskih določb, po mnenju toženca napačen. Sodišče bi tako moralo zavrniti tožbeni zahtevek tudi v delu, kjer tožnik zahteva spremembo odločb z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2012 na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Tudi, če sodišče ne bi upoštevalo gornjih navedb, pa je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti tudi iz razloga, ker si zaradi učinka, ki ga določa tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, to je, da spremenjene odločbe učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, tožnik svojega položaja ni v ničemer izboljšal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaradi zakonsko predpisanega učinkovanja spremenjena odločba nima nobenega učinka na izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom za nazaj, kar zahteva tožnik s tožbo. To pomeni, da tožnik zaradi učinka spremenjene pravnomočne odločbe ni dosegel ugodnejšega izida kot v sodnem postopku, saj se mu nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011 zaradi učinka spremenjene odločbe ne bo izplačalo. Glede na to, da bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev o stroških sodnega postopka, ki bi morali biti v celoti zavrnjeni zaradi neuspeha v sporu.

3. Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo in delno zmotno odločilo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselne očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Očitana kršitev bi bila podana, če bi sodba v tem delu imela takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, da če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom, ali če sploh ne bi imela razloga, ali o njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali bi bili razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tega, od kdaj učinkuje sama odločitev na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 6. Glede na pritožbene navedbe tožnika je sporna pokojninska osnova določena za odmero starostne pokojnine, 20 % starostne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, ker naj ne bi sodišče pri izračunu upoštevalo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, čeprav mu je (z II. točko izreka) priznalo pravico do izplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom za čas od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011 in hkrati določilo, da ta odločba učinkuje od 1. 5. 2016 dalje.

Toženec pa se ne strinja, da je pri izdaji odločb z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2012 prišlo do kršitev materialnega prava in da na podlagi 183. člena ZPIZ-2, zaradi zakonsko predpisanega učinkovanja spremenjena odločba nima nobenega učinka na izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom za nazaj.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec z določbo z dne 11. 4. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 16. 10. 2012 zavrnil tožnikovo zahtevo vloženo dne 11. 1. 2012 za neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011. Odločitev je postala pravnomočna. Tožnik je nato 6. 4. 2016 pri tožencu podal zahtevo za spremembo odločb z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2012 na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 8. V 183. členu ZPIZ-2 je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali jo spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločbo se lahko izda v roku desetih let od vročitve dokončne odločbe o zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od 1. dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od 1. dne naslednjega meseca po izdaji odločbi.

Gre za postopek tako imenovane neprave obnove postopka za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.

9. Z odločbo z dne 17. 11. 2016 je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za spremembo ali razveljavitev odločb z dne 11. 4. 2012 in 16. 10. 2012, ker je menil, da ni bila kršena materialna določba zakona.

Na drugačno stališče kot toženec, se je postavilo sodišče prve stopnje, da je toženec pri odločitvi o neposrednem izplačilu denarnega nadomestila kršil materialni predpis, saj pri odločanju ni upošteval izjeme od veljavnega pravila, glede izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom neposredno zavarovancu. Na podlagi takšnega zaključka je sodišče prve stopnje odločbo z dne 17. 11. 2016 spremenilo in tožniku priznalo pravico do izplačila nadomestila plače za čas dela s krajšim delovnim časom za nazaj od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011 ter hkrati odločilo, da ta odločba učinkuje od 1. 5. 2016 dalje. Sodišče prve stopnje je tako tožniku, ker je zaključilo, da so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, pravico do izplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom priznalo za nazaj, čeprav za to ni imelo podlage.

10. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prišlo pri odločitvi o neposrednem izplačilu denarnega nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, do kršitve materialnega predpisa, in posebej odločilo, da ta odločba učinkuje od 1. 5. 2016, to je od 1. naslednjega meseca od dne 6. 4. 2016 vloženi zahtevi, kot je sicer določeno v določbi 183. člena ZPIZ-2, je odločitev, ko je sodišče prve stopnje tožniku za nazaj priznalo nadomestilo plače za čas dela s krajšim delovnim časom, v nasprotju z inštitutom spremembe oziroma razveljavitve. V določbi drugega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je izrecno določeno, da se z razveljavitvijo odločbe ne odpravijo pravne posledice, ki so že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje posledice. Pomeni, da s spremembo ali razveljavitvijo ni mogoče odpraviti pravnih posledic, ki so že nastale na podlagi odločbe. Pravne posledice, ki so nastale iz odločbe, se odpravijo le v primerih, ko se odločba odpravi ali izreče celo za nično, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi. Tudi sicer določba 183. člena ZPIZ-2 takšne možnosti sploh ne predvideva oziroma določa. 11. Kadar so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, je namreč mogoče posamični upravi akt spremeniti ali razveljaviti. Sprememba ali razveljavitev pa velja le za naprej. Torej tudi vzpostavitev zakonitega stanja je možna le za naprej, ne pa za nazaj.

12. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje glede na navedeno zmotno tožniku priznalo pravico do izplačila plače za čas dela s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011, to je za nazaj, pravilno pa je odločilo, da odločba učinkuje za naprej od 1. 5. 2016. Obenem je pravilno štelo, da je tožniku sama pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom (in tudi pravica do dela s krajšim delovnim časom kot temeljna pravica) prenehala z upokojitvijo 31. 1. 2011. 13. Iz tega razloga in dodatno zaradi zakonsko predpisanega učinkovanja odločbe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da spremenjena odločba nima nobenega učinka na izplačilo nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom. Edino pravilen je zato tudi zaključek, da ni nobenega vpliva na izračun pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine (in tudi 20 % starostne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine), ki je bila v tem postopku ugotovljenega s pomočjo izvedenca finančne stroke. Zaradi dejstva, da spremenjena odločba ne učinkuje za nazaj, ampak samo za naprej, se nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ne more izplačati niti od 1. 5. 2016 dalje in niti se nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ne more všteti v pokojninsko osnovno.

14. Ker si tožnik glede na spremembo oziroma razveljavitev, ki velja le za naprej in zakonsko predpisanega učinkovanja odločbe izdane v postopku izrednega pravnega sredstva neprave obnove postopka po 183. člena ZPIZ-2, ne more izboljšati svojega položaja, to je priznanje pravice do izplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom za nazaj (kot je uveljavljal) in vštevanje le‑tega v pokojninsko osnovo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi vsega obrazloženega pa je ugodilo pritožbi toženca in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP II. točko izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na spremembo odločbo toženca z dne 11. 4. 2012 in z dne 16. 10. 2012 zavrnilo. Obenem je v skladu s 365. členom ZPP spremenilo tudi V. točko izreka tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Tožnik namreč v postopku ni uspel niti v obsegu kot je odločilo sodišče prve stopnje (154. člen ZPP).