Jedro

Upnik predlaga izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka za dovolitev nujne poti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi oviralo upnika pri hoji in vožnji z osebnimi vozili in s traktorjem s prikolico po obstoječi služnostni poti, ki vodi preko parc. št. 249/1 k.o. ... in deloma preko severnega dela zemljišča parc. št. 249/1 k.o. ..., last dolžnika, za dostop do parc. št. 234 k.o. ... in parc. št. 179 k.o. ..., last upnika, pod pretnjo denarne kazni.

Proti temu sklepu se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da izrek sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ne pove, katerega od zakonskih pogojev po členu 272 ZIZ upnik ni izpolnil, prav tako ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Upnik je v predlogu utemeljil vse zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe, namreč da terjatev obstoji oziroma da bo terjatev zoper dolžnika nastala, prav tako tudi predpostavke iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da nujne poti sodišča ne morejo ustanoviti po služnostnih poteh glede na določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ker bi zahtevana nujna pot z začasno odredbo potekala po služnostni poti, ki jo imata pri vl. št. 211 k.o. ... vknjižena lastnika parc. št. 233/1 in 232/1 k.o. ..., upnik s tem, po mnenju sodišča prve stopnje, ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno stališče prvostopnega sodišča ni pravilno, odločitev glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe pa je preuranjena. Niti ZNP v določbah členov 140 do 149, niti ZTLR v določbi 53. člena ne vsebujeta takšnih omejitev. Upnik namreč predlaga izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka za dovolitev nujne poti, kar je v skladu z določbo 267. člena ZIZ. Iz predloga jasno izhaja, da namerava upnik vložiti predlog za ustanovitev nujne poti, kljub temu, da gre za oblikovalni zahtevek, pa je mogoče v določenih izjemnih primerih izdati začasne odredbe tudi takrat, ko niso namenjene omogočitvi izvršbe in celo v primerih, ko je vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku oziroma predlogu (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up 275/97 z dne 16.7.1998). Ker sodišče prve stopnje teh okoliščin in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena ZIZ ni ugotavljalo, so odločilna dejstva ostala neugotovljena, materialno pravo pa napačno uporabljeno, na kar pravilno opozarja pritožba. Sklep je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 15. člena ZIZ), čeprav ni obremenjen z bistvenimi procesnimi kršitvami, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje naj o predlogu upnika znova odloči glede na gornja izhodišča. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.