Jedro

Za izterjavo s predhodno odredbo zavarovanih občasnih dajatev iz 259. člena ZIZ (gre za zneske zakonitih preživnin in odškodnin, bodisi za izgubljeno preživnino bodisi za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti) ne velja enaka ureditev kot za izterjavo drugih vrst s predhodno odredbo zavarovanih terjatev. Izvršba za te terjatve se v skladu s specialno določbo 106. člena ZIZ vrši brez vsakokratnega upnikovega predloga za izvršbo in posledične izdaje vsakokratnega sklepa o dovolitvi izvršbe. Ko torej sodišče upnikovemu predlogu za enoletno zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine, ki bodo zapadli v enem letu od dneva vložitve predloga, v sklepu o izvršbi ugodi, s tem v skladu z navedeno določbo 106. člena ZIZ že dovoli tudi izvršbo za te zneske po njihovi zapadlosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Dolžnik mora sam kriti svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi ugovora dolžnika po izteku roka, delno ustavilo izvršbo za plačanih

1.122.738,00 SIT in dolžniku naložilo plačilo stroškov odgovora na ugovor obeh upnikov v znesku 46.200,00 SIT. V preostalem delu je dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo, zavrnilo pa je tudi upnikov predlog za povrnitev nadaljnjih višjih izvršilnih stroškov.

Zoper navedeno odločitev je po svoji pooblaščenki pritožbo vložil dolžnik, ki se ne strinja s tistim delom odločitve, v katerem je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo in mu naložilo plačilo stroškov odgovora na ugovor obeh upnikov. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvršbo v celoti ustaviti in da upnika do stroškov za odgovor na ugovor nista upravičena. Trdi, da sodišče z izpodbijanim sklepom ne bi smelo dovoliti izvršbe za obroke, za katere je bilo odrejeno le zavarovanje, saj z zavarovanjem ni odrejena tudi izterjava terjatev. Poleg tega je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi izvršba, za obdobje zavarovanja in nadalje spremenjen s sodno poravnavo dne 7. 1. 2002, tako da so bili zneski preživnine znižani s 25.000,00 SIT oziroma 20.000,00 SIT na 7.000,00 SIT za vsakega upnika. Upnika sta za te iste obroke oziroma razliko teh obrokov vložila tudi novi izvršbi, ki se vodita pred istim sodiščem, zato se ne more voditi še izvršba na podlagi zavarovanja s predhodno odredbo. Obroke, ki so predmet zavarovanja, pa je dolžnik tudi že v celoti plačal. Z izpodbijanim sklepom dovoljena izterjava obrokov, zavarovanih s predhodno odredbo, glede katerih že teče druga izvršba in ki so tudi že bili v celoti plačani, je tako nepravilna.

Sodišče prve stopnje bi moralo izvršbo ustaviti tudi za to obdobje.

Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških izvršilnega postopka.

Upnika namreč nista vložila odgovora na ugovor, temveč pripravljalno vlogo. Trditve v tej vlogi pa so tudi neutemeljene. Upnika sta namreč zatrjevala, da je bil dolžnik dolžan plačati od obrokov tudi zamudne obresti in druge stroške izvršbe, za katere izvršilni naslov ne obstoji. Njuna vloga zato ni bila utemeljena, niti potrebna, dolžnik pa je z ugovorom uspel tudi v delu, ki ga upnika s to vlogo zavračata.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04, v nadaljevanju ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnikova trditev, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo za obroke, za katere je bilo odrejeno le zavarovanje, ne pa tudi dovoljena izterjava, ni ne pravilna in ne relevantna. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo izvršbe za predhodno odredbo, temveč je zgolj delno ustavilo ustavilo izvršbo, kot to jasno izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Poleg tega pa za izterjavo s predhodno odredbo zavarovanih občasnih dajatev iz 259. člena ZIZ (gre za zneske zakonitih preživnin in odškodnin bodisi za izgubljeno preživnino bodisi za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti) ne velja enaka ureditev kot za izterjavo drugih vrst s predhodno odredbo zavarovanih terjatev. Izvršba za te dajatve se namreč v skladu s specialno določbo 106. člena ZIZ vrši brez vsakokratnega upnikovega predloga za izvršbo in posledične izdaje vsakokratnega sklepa o dovolitvi izvršbe. Ko je torej sodišče prve stopnje predlogu upnikov za enoletno zavarovanje še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine, ki so zapadli v enem letu od dneva vložitve predloga, v sklepu o izvršbi ugodilo, je s tem v skladu z navedeno določbo 106. člena ZIZ že dovolilo tudi izvršbo za te zneske po njihovi zapadlosti.

Pritožba dolžnika je nadalje neutemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da je bil izvršilni naslov za obdobje, ki se nanaša na zavarovanje, spremenjen, da za iste obroke že teče izvršba v drugih dveh postopkih in da je te obroke dolžnik že v celoti poravnal (torej svojo obveznost tudi v tem delu izpolnil), kar vse bi moralo sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati. Sodišče sprejema svoje odločitve na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v času odločanja. Da je bil izvršilni naslov v delu, ki se nanaša na obdobje zavarovanja, spremenjen, da se za to obdobje že vodi druga izvršba in da naj bi dolžnik to terjatev že v celoti poravnal, stranki sodišču nista sporočili in zato teh dejstev v izpodbijani odločitvi ni moglo upoštevati, saj zanje ni vedelo. Te nove navedbe dolžnika bo zato moralo presojati v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje kot nov ugovor po izteku roka, saj dolžnik z njimi navaja dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in so nastopila po izvršljivosti izvršilnega naslova in tudi po vložitvi rednega ugovora s strani dolžnika (56. člen ZIZ).

Končno pa se dolžnik neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval, da je s plačilom dne 10. 5. 2005 v celoti poravnal terjatev upnikov, ki se izterjuje v tem postopku, in predlagal, da se postopek v celoti ustavi. Ta predlog pa glede na stanje v času sprejema izpodbijanega sklepa ni bil v celoti utemeljen, zato sta upnika z vlogo z dne 15. 6. 2005, v kateri sta navedeno plačilo dolžnika sicer priznala, upravičeno nasprotovala ustavitvi celotnega postopka. Pri tem pa ni pomembno, kako sta svojo vlogo naslovila (kot odgovor na ugovor ali kot pripravljalno vlogo) in tudi ne, da sta v njej dolžnikovemu predlogu nasprotovala iz napačnih razlogov. Če namreč odgovora ne bi vložila, bi moralo sodišče po 1. odstavku 58. člena ZIZ šteti, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (t. j. da je izterjevano terjatev v celoti poravnal), in izvršbo v celoti ustaviti, za kar pa, kot že navedeno, v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni bilo pogojev. Ker torej zakon sili upnike, da se odzovejo na dolžnikov ugovor, in njihovo neaktivnost strogo sankcionira, ni mogoče pritrditi dolžniku, da odgovor upnikov na njegov ugovor v konkretnem primeru ni bil potreben.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo njegovo pritožbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker dolžnik z vloženo pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbe (1. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).