Jedro

Ne zaide v upniško zamudo prodajalec iz prodajne pogodbe za stanovanje (po kateri je bilo dogovorjeno obročno plačevanje kupnine), ki je zašel v stečaj, če dolžnika ne obvesti o svojem novem žiro računu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi prodajna pogodba z dne 18.10.1993 za pritlično stanovanje v Kranju, sklenjena med S. p. K. ter tožencema; da morata toženca izročiti to stanovanje tožniku in da mu morata povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta toženca poravnala le prve tri obroke (zadnjega januarja 1994) kupnine, tako da so bili ti odtrgani tožencu od plače, ko pa te ni več dobival, nista več plačevala in se za nadaljnja plačila nista pozanimala prej kot v desetih mesecih, resneje pa šele leta 1996 oziroma 1999. Dogovora o tem, da bi od tožeče stranke dobivala položnice za plačilo obrokov, ni bilo. Po 9. členu prodajne pogodbe je tožeča stranka zaradi neplačila treh zaporednih obrokov upravičena zahtevati razveljavitev pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev stanovanja, o stroških pa odločilo, da jih trpita vsaka stranka svoje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v odločitvi o razveljavitvi pogodbe. Med drugim se je strinjalo z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da toženca nista plačevala obrokov, ker tega ne bi mogla storiti zaradi kakšnih objektivnih razlogov ali iz razlogov na strani tožeče stranke. Sama nista pokazala potrebne skrbnosti za izpolnitev obveznosti.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred nižjima sodiščema, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne pravne presoje odločilnih dejstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Trdi, da je že v pritožbi opozarjala, da sodba nima razlogov o tem, ali je v zamudi s plačilom samo toženec ali oba, na to opozorilo pa ni dobila odgovora. Toženka sploh ni bila pozvana k plačilu. Sodišči bi morali upoštevati, da prodajalec oziroma njegov pravni naslednik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, da bi po uvedbi stečaja obvestil dolžnike o spremenjenem žiro računu in načinu plačevanja. Sodbi kršita temeljno načelo iskanja materialne resnice, drugostopenjska sodba pa nima razlogov o bistvenih delih pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja bistveno ugotovitev sodišč, da toženca razen začetnih obrokov nista plačala nič; da poseben poziv toženki sploh ni bil nujen in se zato sodišči s tem nista ukvarjali; da iz izvedenih dokazov ne sledi, da tožnik ni želel sprejeti izpolnitve; da pomeni uveljavljanje kršitve načela iskanja materialne resnice revizijsko nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izreklo.

Revizija ni utemeljena.

Tako prvostopenjska kakor tudi instančna sodba ugotavljata, da ne toženec ne toženka razen treh obrokov kupnine nadaljnjih nista poravnala. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ta okoliščina med strankama sploh ni sporna. Opisano je tudi sklepanje obeh sodišč, da sta toženca z neplačilom zašla v zamudo. Zavzeto je bilo pravilno stališče, da določba 9. člena prodajne pogodbe (ki je pravna podlaga za razsojo v tej zadevi) omogoča prodajalcu, torej tožeči stranki, razdreti pogodbo, če je kupec (po pogodbi sta to oba toženca), v zamudi s plačilom tri zaporedne mesece. Opominjanja kot nadaljnjega pogoja za to prodajalčevo upravičenje ne določajo ne pogodba ne predpisi. Prvostopenjska sodba se zato utemeljeno ne ukvarja posebej s tem, ali je tudi toženka prejela kakšen opomin ali ne. Pritožbeno sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Očitane pomanjkljivosti sodbe torej ni.

Po pogodbi (3. člen) sta se toženca kot kupca zavezala plačevati kupnino na prodajalčev žiro račun. Takšna obveznost je prinosnina. V takšnih primerih pride upnik (tožnik) v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (prvi odstavek 325. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ni ne odklonil ne preprečil plačila, ker po tistem, ko toženec ni več prejemal plače, od katere so mu sicer poprej odtegnili prve tri obroke, nista toženca niti poskusila plačati naslednjih obrokov. Tako ni mogoče sklepati, da bi tožnik kot upnik prišel v zamudo, niti da bi moral o svojem položaju, ko je zašel v stečaj, toženca o tem posebej obveščati. Njiju ni nič oviralo, da bi obroke plačevala na žiro račun, naveden v pogodbi. Če je bil zaradi stečaja za tožnika odprt nov žiro račun, bi organizacija, ki je opravljala plačilni promet za tožnika, preusmerila plačila na nov račun (drugi odstavek 109. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami in dopolnitvami do št. 52/99) oziroma poučila toženca, kateri račun naj navedeta ob plačilu. Ta pa nista ukrenila nič, šele po več mesecih sta iskala stečajnega upravitelja tožnika. Njuno ravnanje sta sodišči pravno ocenili kot neskrbno v izpolnjevanju obveznosti, s čimer se strinja tudi revizijsko sodišče. To pa je v obeh sodbah tudi pojasnjeno. Tako tudi tu ne gre pri drugostopenjski sodbi za revizijsko očitano procesno kršitev.

V zvezi s sklepnim revizijskim ugovorom je treba povedati, da predpisi ne nalagajo stečajnemu dolžniku kot upniku prodajne pogodbe, s katero je bilo dogovorjeno obročno plačevanje, da ob uvedbi stečaja karkoli ukrene ali celo da mora skleniti aneks k pogodbi. Revizija ne pojasni, s čim je bilo kršeno načelo sorazmernosti med dajatvijo in vračilom prejetega. Prodajna pogodba za stanovanje je bila sklenjena po privatizacijskih predpisih. V takšnih primerih ni mogoče govoriti o ekvivalentu dajatev obeh pogodbenikov. Sicer pa je bilo razsojeno, da se pogodba razveljavi, ker razen začetega 10-odstotnega pologa in treh obrokov ni bilo plačano nič, pravnomočno pa je bil zavrnjen zahtevek za izročitev stanovanja.

Podan ni torej noben izmed uveljavljenih revizijskih razlogov. Zato je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke kot nepotrebnih pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve.