Jedro

Zaradi nediskriminatorne obravnave je treba vprašanje organiziranega prevoza presojati glede na okoliščine vsakokratne dejavnosti delodajalca ter načina in kraja izvajanja dela. To še zlasti velja za delo gozdnih sekačev, ki se ne izvaja v urbanem okolju, v tovarniških prostorih, niti na lokaciji, dostopni po javni poti z avtobusom ali prevoznim sredstvom, ki bi ga izključno opravljal le delodajalec.

Vzrok invalidnosti I. kategorije je v okoliščinah tožnikovega primera zagotovo poškodba pri delu, zadobljena v prometni nesreči ob čelnem trčenju na poti z dela 3. 10. 2017, saj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 1. odst. 66. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu II. ter IV. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 25. 2. 2021 in 4. 11. 2021 (I. tč. izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu od 15. 10. 2020 dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine ter odločilo, da je kontrolni pregled potreben decembra 2023 (II. tč. izreka). Izreklo je, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka) in da je tožniku v 15 ih dneh dolžan povrniti 1.132,72 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka)

2. _Toženi zavod se pritožuje_ zoper II. tč. izreka sodbe o vzroku I. kategorije invalidnosti in stroškovno IV. tč. izreka. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugotovitev, da je I. kategorija invalidnosti posledica poškodbe zunaj dela oz. razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev v novo sojenje ter znižanje stroškov glede na uspeh v sporu.

Strinja se, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in da je potreben kontrolni pregled, nasprotuje pa ugotovitvi, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu. Pravna podlaga za določitev vzroka invalidnosti je podana v 1. in 2. alineji 1. odst. 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Poškodba pri delu je podana le, če jo zavarovanec utrpi na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, če prevoz organizira delodajalec. Sodišče je vprašanje organiziranega prevoza razčiščevalo pri A. d. o. o., z zaslišanjem tožnika ter prič B. B., C. C. ter D. D. Ugotovilo je, da se delavci na delo ne vozijo s svojimi avtomobili ampak po njih prihajajo s službenimi vozili. Ker tožnik ni imel svojega avta in ni stanoval na poti, kjer stanuje večina delavcev, se je vozil na delo s službenim vozilom Renault Kangoo, ki ga je imel doma v posesti, druge delavce, ki so stanovali na drugi strani poti pa je pobiral službeni kombi, ki sta ga vozila oče D. D. in sin E. E. Za ugotovitev, ali je šlo za organiziran prevoz delavcev je bistvena izpoved D. D., da je bilo dogovorjeno, da se tožnik vozi na delo s službenim vozilom iz doma v F. do delodajalca v G., in da stroške goriva ter popravil plača delodajalec. Prometna nezgoda se je zgodila med krajema H. in I., ko je tožnik odložil sodelavca B. B. v J. Tožnik je izpovedal, da se je vozil na delo sam, včasih je pobral in odpeljal sodelavca B. B., ki ni na poti do F., da ima delodajalec sedež v K. v G., da je bil po prometni nezgodi v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela in da se s tem v zvezi vodi poseben spor pred socialnim sodiščem.

Sodišče je spregledalo, da je izvzeta redna pot na delo in z dela in da ni povezave med vzrokom nezgode in delodajalčevim vplivom na poškodbo, ki je nastala na poti z dela. Tožniku je bila prepuščena redna vožnja z vozilom, ki ga je sam upravljal. Prihod na delo in z dela s službenim vozilom je zmotno enačilo z organiziranim prevozom delodajalca. Za poškodbo pri delu gre, ko delodajalec organizira prevoz zaposlenih na delovno mesto z avtobusom ali drugim prevoznim sredstvom, ki ga vozi šofer delodajalca. Takšna definicija izhaja tudi iz komentarja k 66. členu ZPIZ-2 (GV založba, 2018, avtor: mag. Mitja Žiher). Da bi šlo za organizirani prevoz, bi moral tožnika voziti delodajalec. Zagotavljanje službenega vozila, s katerim se delavec sam vozi na delo, ne pomeni organiziranega prevoza, saj delodajalec na pot ne more vplivati, ker je ta povezana z zunanjimi vplivi, dejanji drugih oseb in subjektivnimi dejavniki. Poškodbo, ki se je pripetila s službenim vozilom, je sodišče nepravilno enačilo s poškodbo v organiziranem prevozu in nepravilno odločilo, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu. Da prepuščanje vozil delavcem v uporabo ne pomeni organiziranega prevoza na delo, izhaja tudi iz sodnih odločb Pdp 567/2020, Pdp 855/2018 in Pdp 917/2016. Tožnik za uporabo službenega vozila ni imel potnega naloga. Nezgode 3. 10. 2017 ni mogoče opredeliti kot poškodbe pri delu, saj ni nastala na redni poti od delovnega mesta do stanovanja, saj je tožnik z dela peljal sodelavca, ki je bival v kraju J., tožnikova redna pot na delo in z dela pa je bila na relaciji F. – G. in nazaj.

3. **_Tožnik v odgovoru_** prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopenjske sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Sodba je skladna z izvedenim postopkom in materialno pravno pravilna. Razlogi, da osebna zdravnica ni izpolnila prijave poškodbe pri delu, mu niso poznani. Delodajalec je pri prijavi osebni zdravnici navedel, da je utrpel poškodbo pri delu, kontaktiral zdravnico in ji pojasnil, da ni uspel pridobiti informacije, ali gre za poškodbo pri delu ali ne. Dokazni predlog z zaslišanjem lečeče zdravnice dr. L. L. je utemeljeno zavrnjen. Očitek sodišču, da ni preverilo postopka v zvezi z vzrokom začasne nezmožnosti za delo ni utemeljen, saj ga toženec ni predlagal. Izvedlo je dokaze, ki so bistveni in ugotovilo, da je leta 2017 utrpel poškodbo pri delu na podlagi izpovedb treh prič, ki so bile podrobno seznanjene z načinom dela in organizacijo prevoza na delo in z dela. Bistveno je, da je delodajalec prevoz na delo in z dela organiziral na način, da mu je prepustil v uporabo službeno vozilo, s katerim je moral prevažati sodelavca. Četudi bi se sam vozil na delo in z dela, je prevoz, ki ga je organiziral A. d. o. o., šteti za organiziran prevoz. Pogoj je, da zavarovanec utrpi poškodbo na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, če je prevoz organiziral delodajalec. Zmotno je stališče, da je za organiziran prevoz mogoče razumeti le prevoz z avtobusom ali drugim prevoznim sredstvom, ki ga vozi šofer delodajalca, saj je prirejeno za potrebe tega postopka. Poškodba pri delu ne more biti pogojena niti s potnim nalogom. Delodajalec je imel zaposleno majhno število delavcev, poslovanje je vodil po domače in za uporabo službenih vozil ni izdajal potnih nalogov. Navedeno je potrdil predstavnik A. d. o. o. D. D. Kritičnega dne je bil zadolžen, da na delo in z dela vozi tudi sodelavca B. B. v J. Irelevantno je sklicevanje na zadeve Pdp 567/2020, Pdp 855/2018 in Pdp 917/2016, ki se nanašajo na povračilo potnih stroškov in nobena ne obravnava stanja, kakršno je v predmetni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje o odpravi toženčevih odločb z dne 25. 2. 2021 in 4. 11. 2021 o ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto od 15. 10. 2020 dalje (I. tč. izreka), o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 5. 10. 2020 dalje in priznani pravici do invalidske pokojnine, predvidenim kontrolnim pregledom decembra 2023 (II. tč. izreka) in odrejeni odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka) je že pravnomočna, saj v tem delu ni izpodbijana.

V pritožbenem postopku je sporen le vzrok I. kategorije invalidnosti ter stroški postopka, kar je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 2. odst. 339. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter zakonito razsodilo, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu.

**Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

6. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 2. alineji 1. odst. v zvezi s 1. alinejo 1. odst. 66. člena ZPIZ-2. Za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan (1. alineja 1. odst.). Za poškodbo pri delu, povzročeno na način iz 1. alineje šteje tudi poškodba, ki jo zavarovanec utrpi na _redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec_ ter poškodba, ki jo utrpi na službeni poti (2. alineja 1. odst.).

Vendar cit. določbe ZPIZ-2 v predmetni zadevi ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabiti na način, kot se zavzema toženi zavod. Poškodba povzročena na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, če prevoz organizira delodajalec, je dejansko in pravno vprašanje. Gre za abstraktno opredeljen nedoločen pravni pojem, ki ga je potrebno napolniti s tipologičnimi argumenti vzorcev vedenja in ravnanja3 in izoblikovati pravni standard glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. V 2. alineji 1. odst. 66. člena ZPIZ-2 ni izrecno predpisano, da je za organiziran prevoz delodajalca mogoče šteti le prevoz z avtobusom ali drugim prevoznim sredstvom, ki ga vozi šofer delodajalca. Takšna toženčeva razlaga in sklicevanje na Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4, v okoliščinah obravnavanega primera ne more biti uspešno.

7. Pri interpretaciji in uporabi 2. alineje 1. odst. 66. člena ZPIZ-2 je med drugim potrebno upoštevati, da je v okoliščinah obravnavane zadeve šlo za delo „gozdnega delavca - sekača“ pri gospodarski družbi A. d. o. o. Že zaradi vrste dejavnosti in narave dela gozdnih sekačev, ki se izvaja v gozdu na lokacijah, do katerih pogosto niti ni javnih cest, temveč gozdne poti, je absurdno in neživljensko toženčevo pričakovanje, da bi delodajalec z nekaj zaposlenimi delavci prevoz na delo in z dela v smislu 2. alineje 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 organiziral z avtobusom ali drugim prevoznim sredstvom, ki bi ga izključno vozil njegov šofer. Zaradi nediskriminatorne obravnave je potrebno vprašanje organiziranega prevoza presojati glede na okoliščine vsakokratne dejavnosti delodajalca ter načina in kraja izvajanja dela. To še zlasti velja za delo gozdnih sekačev, ki se ne izvaja v urbanem okolju, v tovarniških prostorih, niti na lokaciji, dostopni po javni poti z avtobusom ali prevoznim sredstvom, ki bi ga izključno opravljal le delodajalec.

**Dejanske okoliščine predmetne zadeve**

8. Za takšno dejansko stanje gre tudi v obravnavanem primeru, kot je na podlagi pisne izjave delodajalca A. d. o. o., izpovedi D. D., tožnika ter prič B. B. in C. C., prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z 8. členom ZPP po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vseh skupaj ter uspeha celotnega postopka in logično pravilno zaključilo, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu, ki jo je tožnik utrpel na poti z dela 3. 10. 2017. Pritožbeno sodišče se z zaključkom v celoti strinja. V sodbi je sodišče argumentirano obrazložilo, zakaj je vero o načinu organizacije prevoza poklonilo tožnikovi izpovedi in pričama B. B. in C. C., ne pa izpovedi D. D. (21. tč. obrazložitve). Izpoved slednjega, da naj bi tožnik prav na dan prometne nesreče samovoljno vzel službeno vozilo Kangoo (list. 49) ne le da ni bila logična, temveč je glede na ER-8 obrazec „Prijava nezgode-poškodbe pri delu (C/3) protispisna in posledično utemeljeno ocenjena za neverodostojno. Ni sicer dvoma, da sta delavce na delo s kombijem vozila oče in sin A., razen tožnika, ki se je iz F., kjer je stanoval, do delovišča vozil s službenim vozilom Kangoo v lasti delodajalca, ki mu ga je prepustil v uporabo s tem, da je moral občasno na delo in z dela prevažati nekatere sodelavce.

9. Vzrok invalidnosti I. kategorije je v okoliščinah tožnikovega primera zagotovo poškodba pri delu, zadobljena v prometni nesreči ob čelnem trčenju na poti z dela 3. 10. 2017, saj je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 1. odst. 66. člena ZPIZ-2. Toženčevo drugačno pravno naziranje je zmotno, očitki o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tako glede organiziranega prevoza na delo in z dela, vzročne zveze med poškodbo, zadobljeno na poti z dela in invalidnostjo, neizdanim potnim nalogom itd., pa neutemeljeni.

10. V pritožbi se toženec ne more uspešno sklicevati na zadeve Pdp 567/2020, Pdp 855/2018 ali Pdp 917/2016, ki se nanašajo na povračila stroškov za prevoz na delo in z dela in nimajo nobene dejanske ali pravne zveze z vzrokom I. kategorije invalidnosti v tem sodno socialnem sporu.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

11. Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana, niti ni procesnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP lahko le kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del II. točke izreka sodbe o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Posledično je zavrnilo tudi pritožbo zoper stroškovno IV. tč. izreka sodbe.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti povzročene stroške odgovora na pritožbo. Upoštevaje Odvetniško tarifo5 (OT) je za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Skupaj torej 279,99 EUR, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 M. Pavčnik; Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana 1991, stran 142. 4 GV založba, 2018, avtor mag. Mitja Žiher, stran 214. 5 Ur. l. RS št. 2/2015 in 28/2018