Jedro

Sodišče je na podlagi posamičnih dokazov in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha v celotnem postopku odločilo, katera dejstva šteje za dokazna. To pomeni, da je relevantna dejstva zanesljivo ugotovilo in ni bilo potrebno sklepanje na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Pri tem toženec zmotno meni (trditve, da obe analizi določata očetovstvo s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti), da je sodišče pri odločanju o samem zahtevku uporabilo 221.a člen ZPP.

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (in to na revizijski stopnji ne more biti več sporno, 3. odstavek 385. člena ZPP), da je imela mati v kritičnem času spolne odnose le s tožencem; da je po krvni analizi verjetnost toženčevega očetovstva 99,6 %, po analizi tkivnih antigenov 99,52 %; ter da se po antropološki analizi toženčevega očetovstva ne da dokazati, vendar tudi ne izključiti. Glede na te ugotovitve nižjih sodišč revizijsko sodišče zaključuje, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (87. člen ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je toženec oče mladoletnega tožnika, katerega je izven zakonske zveze 16.6.1984 rodila T. D. Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede plačevanja preživnine in obsodilo toženo stranko za čas od 25.10.1984 do 31.12.1984 na 0,4 SIT mesečno, od 1.1.1985 do 28.10.1986 na 0,8 SIT, od 29.10.1986 do 15.10.1991 na 2,00 SIT, od 16.10.1991 do 31.12.1991 na 2.200,00 SIT mesečno, od 1.1.1992 do 17.3.1993 po 3.000,00 SIT in od 18.2.1993 dalje mesečno na 6.000,00 SIT , vse s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obe sodišči sta uporabili napačen pristop, ko sta od toženca zahtevali, da dokazuje, da ni oče. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Zmotno sta tudi uporabili materialno pravo, ko sta spregledeli, da bi z malo sreče dokaz s krvno analizo in analizo tkivnih antigenov toženca popolnoma izključil kot očeta. Če pa to ni uspelo, je zgolj slučaj in sodišče tega ne bi smelo šteti tožniku v škodo. Znanost ne pozna metode, ki bi z gotovostjo povedala, kdo je oče. Le določena stopnja verjetnosti, da je oče toženec, ne more biti dokaz. Po teh metodah je lahko tožnikov oče tudi njegov dedek po materini strani. Na to je toženec že opozarjal v pritožbi, vendar o teh relevantnih pritožbenih navedbah sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Toženec je prepričan, da bi analiza tkivnih antigenov pri toženčevem bratu pokazala, da se ga ne da izključiti kot očeta. Vsakdo lahko vidi, da je otrok izrezan toženčev brat, saj ima svetle lase, toženec pa temne. Tudi v tem delu gre za nasprotje med dokazi in razlogi sodbe, saj je bil toženec z antropološko analizo izključen kot oče. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede mnenja porodničarja, saj iz mnenja izhaja, da je 1.10.1983 zanositev bila manj verjetna. Kar pa trdi o datumu zanositve tožnikova mati pa je nemogoče, saj izračun pokaže, da naj bi bil otrok rojen z 8 meseci, iz spisa pa izhaja, da je bil donošen. O tem je toženec predlagal, da se pribavi materinska knjižica, kar pa sodišče ni storilo. To je ponovil v pritožbi, vendar sodba o tem nima razlogov. Možno je, da je mati imela spolne odnose z drugim moškim in nato že noseča s tožencem. Podrejeno pa je potrebno dodati, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede prisojene preživnine in tudi pri tem zahtevku napačno uporabi pravila o dokaznem bremenu.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (386.člen ZPP) iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, v pravdi ni bilo.

Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP, smiselno kršitve določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in relativno bistveno kršitve določb ZPP iz določila 221a v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP. Ker so številne revizijske navedbe povezane z dokaznim bremenom in toženčevim očitkom, da ga je sodišče neutemeljeno prevalilo nanj, je potrebno že v začetku opozoriti na določilo 7. člena ZPP, ki pravi, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Katera dejstva je šteti za dokazana pa odloči sodišče po svojem prepičanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Le če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokazenem bremenu (221a člen ZPP).

V danem primeru pa je sodišče prve stopnje opravilo obsežen dokazni postopek, med katerim je izvedlo dokaze, katere sta predlagali obe stranki. Nato je na podlagi posamičnih dokazov in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha v celotnem postopku odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. To pomeni, da je relevantna dejstva zanesljivo ugotovilo in ni bilo potrebno sklepanje na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Pri tem toženec zmotno meni (trditve, da obe analizi določata očetovstvo s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti), da je sodišče pri odločanju o samem zahtevku, uporabilo 221a člen ZPP.

Ugotavljanje očetovstva s sodno odločbo (določilo 87. člena ZZZDR, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS št. 14/89) pomeni, da se očetovstvo ugotavlja v skladu z ugotavljanjem očetovstva po pravilih biološke znanosti. V tej materialnopravni podlagi so določena relevantna dejstva. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (in to na revizijski stopnji ne more biti več sporno, 3.odstavek 385.člena ZPP), da je imela mati v kritičnem času spolne odnose le s tožencem; da je po krvni analizi verjetnost toženčevega očetovstva 99,6 %, po analizi tkivnih antigenov 99,52 %; ter da se po antropološki analizi toženčevega očetovstva ne da dokazati, vendar tudi ne izključiti. Glede na te ugotovitve nižjih sodišč revizijsko sodišče zaključuje, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (87. člen ZZZDR).

Vse toženčeve navedbe o tem, kdo vse bi po obeh metodah lahko bil oče so irelevantne, in tudi neprimerne, saj je pogoj, da sodišče upošteva te navedbe, da bi bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je mati imela spolne odnose z vsemi temi osebami. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje, ko ni odgovorilo na nerelevantne pritožbene navedbe, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb ZPP. Enako velja za revizijske trditve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno zahtevo, da se zaradi spornega datuma zanositve pribavi materinska knjižica, iz katere bo razviden datum zadnje menstruacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ta datum na podlagi drugih dokazov, ker se je ta karton izgubil (enako pritožbene navedbe na l.št. 154). Zato ne more biti relevanten pritožbeni očitek, da sodišče ni pribavilo listinskega dokaza, ki ga ni bilo več. O samem sicer relevantnem dejstvu t.j. datumu spolnega odnosa in s tem v zvezi možnostjo zanositve, pa je sodba na pritožbene navedbe odgovorila.

Kar pa zadeva očitka kršitve določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi ni utemeljen. Toženec namreč očita sodišču druge stopnje, da je kljub ugotovitvi, ki izhaja iz antropološke analize t.j. da je toženec kot oče izključen, to dejstvo v sodbi zapisalo. V sodbi je zapisano ravno obratno (l.št.162) t.j. da tudi po tej analizi očetovstvo ni izključeno, da pa po tej metodi očetovstvo ni zelo verjetno.

Kar pa revident navaja o pomanjkanju razlogov napadene sodbe glede preživninskega zahtevka, pa je protispisno (prim. l.št. 163) in zato na te navedbe ni potrebno odgovarjati. Toženec tudi graja obrazložitve sodišča druge stopnje, ki mu je očitalo, da svojih trditev v zvezi z ugovori ni dokazal. Zakaj pa je tudi toženec dolžan ponuditi dokaze za svoje trditve glede preživnine, pa je že obrazloženo pri razlagi 7. in 8. člena ZPP.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).