Jedro

Določba 288. člena OZ je dispozitivne narave, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 3.809,67 EUR tečejo od 9.4.2015 dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu III. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 14136/2015 z dne 12.2.2015 vzdržalo v celoti v veljavi v 3. odstavku izreka, v 1. odstavku pa ga je razveljavilo, (II.) ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo v obsegu, ki se nanaša na plačilo tožene stranke v višini 802,02 EUR z dne 26.3.2015 in plačilo 203,48 EUR z dne 7.4.2015, umaknila, in zato postopek v tem delu ustavilo, toženi stranki naložilo (III.) plačilo zneska 3.809,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2015 dalje ter (IV.) stroškov postopka v višini 439,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper III. točko izreka navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbija z navedbami, ki se nanašajo (zgolj) na višino prisojenega zneska, in sicer, da je dolgovana glavnica napačno izračunana, napačno pa naj bi bile „opredeljene“ tudi obresti. Tožena stranka je plačala glavnico in ne obresti, kot naj bi to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik sodišču prve stopnje še očita nepravilno ugotovljen datum teka zamudnih obresti, saj je tožeča stranka v svojem predlogu navajala drugačen datum od ugotovljenega, iz obrazložitve sodbe pa ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je sodišče ugotovilo zneske, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje v delu, ki se nanaša na datum teka obresti (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve), sicer utemeljenim pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na višino glavnice pa ne, ker bi bila drugačna odločitev v pritožniku v škodo (359. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede prisojenega zneska v višini 3.809,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2015 obrazložilo z navedbo, da je tožena stranka s plačilom v višini 800,02 EUR dne 26.3.2015 plačala (od prvotno vtoževanega zneska 4.756,42 EUR s pripadki) 46,16 EUR nateklih zamudnih obresti in 753,86 EUR glavnice, zato ji je preostalo za plačilo še 4.002,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2015 dalje. S plačilom v višini 203,48 EUR z dne 7.4.2015 je tožena stranka plačala (od preostanka glavnice) 10,59 EUR nateklih zakonskih zamudnih obresti in 192,89 EUR glavnice, zaradi česar mora tožeči stranki plačati še 3.809,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2015 dalje.

8. Pritožnik navaja, da je pri obeh plačilih, v višini katerih je tožeča stranka tožbo (v sodbi nepravilno: „tožbeni zahtevek“) delno umaknila, plačala glavnico in ne obresti, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje. Niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi tožena stranka ne zatrjuje (še manj dokazuje), da je pri (delnih) plačilih svoje obveznosti to izrecno navedla. Če namreč dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Določba 288. člena OZ je sicer dispozitivne narave, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja, česar pa pritožnik ne zatrjuje.

9. Navedeno pomeni, da se je tožeča stranka po delnem plačilu zneska 800,02 EUR utemeljeno sklicevala na 288. člen OZ (v dopolnitvi tožbe z dne 11.5.2015, točka IV.), kar je sicer nepravilno upoštevala (točka V. iste vloge), je pa to določilo (delno) pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje: znesek 800,02 EUR je pravilno upoštevalo kot plačilo do 26.3.2015 nateklih obresti od zneska glavnice 4.756,42 EUR, preostanek pa kot delno plačilo glavnice. Sodišče prve stopnje bi s plačanim zneskom sicer moralo najprej poračunati (izvršilne) stroške, šele nato zakonske zamudne obresti in glavnico (288. člen OZ), česar pa ni storilo. Ne glede na navedeno višje sodišče odločitve sodišča prve stopnje oziroma sodbe v I. točki izreka, kjer je sodišče sklep o izvršbi izrecno vzdržalo v veljavi v 3. odstavku izreka (stroški upnika), ni smelo spremeniti, saj se zoper I. točko izreka ni pritožila nobena od pravdnih strank.

10. Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo zneske, ki jih je prisodilo tožeči stranki. Čeprav ima pritožba prav, da bi moralo biti pojasnjeno, na čem temelji izračun sodišča, pa dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni izrecno sklicevalo na izračun zakonskih zamudnih obresti, dostopen na spletni strani sodišča za izračun zamudnih obresti, in tega izračuna sodbi tudi ni priložilo, to samo po sebi ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo vse za preizkus potrebne podatke (glavnico, datum zapadlosti, datum plačila, znesek plačila), tako da je preizkus sodbe v izpodbijanem delu mogoč.

11. Višje sodišče izračun sodišča prve stopnje potrjuje kot pravilen v delu, ki se nanaša na poračunavanje zneska 800,02 EUR (zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska 4.756,42 EUR od 9.2.2015 do 26.3.2015 znašajo 46,16 EUR), ne pa tudi v delu, ki se nanaša na poračunavanje plačila v višini 203,48 EUR. Tega zneska tožena stranka ni plačala 7.4.2015, kot to navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi, pač pa 8.4.2015, kot je to razvidno iz navedbe tožeče stranke na naroku 2.9.2015. To pomeni, da je izračun sodišča prve stopnje napačen v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti v znesku 10,59 EUR, posledično pa je napačen tudi preostanek glavnice, ki ga tožena stranka še dolguje. Pravilen znesek zakonskih zamudnih obresti od preostanka glavnice v višini 4.002,56 EUR za čas od 26.3.2015 do 8.4.2015 namreč znaša 11,48 EUR (in ne 10,59 EUR), to pa pomeni, da tožena stranka tožeči ne dolguje prisojenih 3.809,67 EUR, pač pa znesek 3.810,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa višje sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka ni mogoče spremeniti glede glavnice, saj bi bilo to v škodo pritožnika.

12. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj pričnejo teči zakonite zamudne obresti od preostanka glavnice. Glede na to, da je tožena stranka 8.4.2015 del dolga plačala, je dolžna zakonske zamudne obresti od preostanka glavnice plačati od prvega naslednjega dne, to je od 9.4.2015 (1. odstavek 378. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom 299. člena OZ) in ne že od 7.4.2015, kot je to navedlo sodišče prve stopnje.

13. Glede na navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).