Jedro

Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost sklepa carinskega organa, št. 4243-612/2014-19 z dne 10. 12. 2014, s katerim je carinski organ ta zahtevek revidenta za uničenje zadržanega blaga zavrnil. Po mnenju Vrhovnega sodišča revident za revizijo po uničenju blaga nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja v carinskem postopku glede uničenja blaga ne more več izboljšati, tudi če bi v upravnem sporu uspel.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper sklep Finančne uprave RS, št. 4243-612/2014-19 z dne 10. 12. 2014 (I. točka izreka), tožbo zoper obvestilo Finančne uprave RS, št. 4243-612/2014-7 z dne 20. 11. 2014, zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Z izpodbijanim sklepom, št. 4243-612/2014-19 z dne 10. 12. 2014, je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) v povezavi s četrtim odstavkom 23. člena Uredbe EU 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2013 (v nadaljevanju Uredba 608/2013) izdala na zahtevo pooblaščenca imetnika pravice, družbe A., d. o. o., Ljubljana, sklep, s katerim je zavrnila zahtevo revidenta za uničenje blaga, zadržanega na podlagi odločbe o začasnem zadržanju blaga (1. točka izreka). Ta sklep začne veljati takoj (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (glede v reviziji izpodbijane I. točke izreka sodbe) pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in navedlo, da iz vlog odvetnika M. M. z dne 11. 11. 2014, 12. 11. 2014 in 17. 11. 2014 nedvoumno in jasno izhaja, da kot pooblaščenec lastnika blaga nasprotuje uničenju predmetnega blaga, ker ne gre za kršitev pravic intelektualne lastnine. Po mnenju sodišča prve stopnje je bila sporna izjava dana s strani imetnika predmetnega blaga, družbe A., CO. LTD, kot ga opredeljuje 14. točka sedmega odstavka 2. člena Uredbe 608/2013. Sodišče tudi ne vidi razlogov za dvom v verodostojnost pooblastila. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevo za uničenje blaga pravilno in zakonito zavrnila.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje v upravnem postopku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje. V vlogi z dne 30. 3. 2016 revident navaja, da je bilo sporno blago na podlagi sodne poravnave v pravdni zadevi IV Pg 3593/2015 z dne 29. 12. 2015 uničeno, vendar meni, da še vedno ima pravni interes za revizijo in pri vloženi reviziji vztraja.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Stranka z interesom, družba C., d. o. o., je svojo vlogo in zahtevo za povračilo stroškov za odgovor na revizijo umaknila.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Toda upoštevati je treba, da je v četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

8. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo (enako sodba VS RS X Ips 79/2012 z dne 25. 4. 2013).

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem in sodnem postopku, ki je bilo podlaga za odločanje sodišča prve stopnje in upravnega organa, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da so carinski organi na podlagi utemeljenih indicev posumili, da blago, ki je pod carinskim nadzorom, krši pravice intelektualne lastnine in so prekinili carinski postopek prepustitve blaga oz. so blago zadržali in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve, omogočili sprožitev postopka za ugotovitev, ali je bila dejansko kršena pravica do intelektualne lastnine (15. točka uvodnih določb Uredbe 608/2013). Postopek za uničenje blaga implicira, da mora deklarant ali imetnik blaga sporočiti svoje morebitno nasprotovanje o uničenju. V obravnavanem primeru je bila podlaga za začetek postopka odločba o začasnem zadržanju blaga z dne 7. 11. 2014, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe 608/2013 zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine, in sicer blagovne znamke „...“, imetnika pravice, družbe D. LLC iz ZDA (revidenta). O začasnem zadržanju je bil obveščen deklarant, družba C., d. o. o., ta pa je o tem nemudoma obvestil imetnika blaga. Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko deklarant ali imetnik blaga v roku 10 dni poda pisno izjavo o nasprotovanju uničenju predmetnega blaga. Imetnik blaga je preko svojega pooblaščenca, odvetnika M. M., v predpisanem roku izrecno izjavil, da nasprotuje uničenju blaga v skladu s točko c) prvega pododstavka prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013. Toženo stranko je obvestil o nasprotovanju uničenju blaga. Tako je nastopila situacija iz tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013, ko je tožena stranka o tem obvestila imetnika odločbe, ki mora po navedeni določbi Uredbe 608/2013 v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali o njegovem zadržanju, začeti sodni postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. Ker pa je imetnik pravice menil, da sta predhodno navedena izjava imetnika blaga o nasprotovanju uničenju in pooblastilo imetnika blaga, dano Odvetniški družbi M., o. p., d. o. o., pomanjkljiva in neverodostojna ter bi morala tožena stranka predmetno blago uničiti, je 9. 11. 2014 vložil zahtevo za uničenje začasno zadržanega predmetnega blaga. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost sklepa carinskega organa, št. 4243-612/2014-19 z dne 10. 12. 2014, s katerim je carinski organ ta zahtevek revidenta za uničenje zadržanega blaga zavrnil. 10. Vprašanje, ki se je pojavilo v tem postopku, je bilo, ali bi se moralo blago zaradi nepopolne vloge o nasprotovanju uničenju in nepopolnega pooblastila odvetnika M. M., ki naj bi zastopal imetnika blaga, uničiti še preden se je od revidenta zahtevalo, da pri pristojnem sodišču vloži tožbo na ugotovitev kršitve pravic intelektualne lastnine. Vrhovno sodišče je od stranke z interesom, družbe C., d. o. o., tekom revizijskega postopka dobilo obvestilo, da je bilo blago, ki je predmet tega postopka, na podlagi sklenjene sodne poravnave v pravdni zadevi IV Pg 3593/2015 z dne 29. 12. 2015 med to družbo (kot deklarantom) in revidentom, že uničeno. To je z vlogo z dne 30. 3. 2016 potrdil tudi revident. 11. Po mnenju Vrhovnega sodišča revident za revizijo po uničenju blaga nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja v carinskem postopku glede uničenja blaga ne more več izboljšati, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor, v katerem je revident s tožbo zahteval odpravo spornega akta. Revident ne more v carinskem postopku ponovno zahtevati uničenja blaga, če je to že uničeno. Zato je pravni interes revidenta v tem upravnem sporu lahko le dejanske in ne pravne narave.

12. Takšnega zaključka po mnenju Vrhovnega sodišča ne spremeni navajanje revidenta, da pravni interes za revizijo še ima, ker je bila sodna poravnava sklenjena le med njim in deklarantom, družbo C., d. o. o., in ne tudi z imetnikom blaga. Zato lahko po mnenju revidenta imetnik blaga vedno vloži odškodninski zahtevek zoper revidenta po 28. členu Uredbe 608/2013. Po mnenju Vrhovnega sodišča namreč tak potencialen odškodninski spor ne more biti posledica predmetnega carinskega postopka, v katerem je bila revidentova zahteva za uničenje blaga zavrnjena. Morebiti je to lahko posledica zaključka postopka v zadevi pred Okrožnim gospodarskim sodiščem, kjer se je po vsebini ugotavljalo, ali je prišlo do kršitve pravic intelektualne lastnine, in se je revident odločil skleniti sodno poravnavo, vendar to na pravni interes za odločitev v revizijskem postopku glede pravilnosti odločitve carinskega organa v sklepu o zavrnitvi zahteve za uničenje blaga ne more vplivati. Tudi sicer v skladu s 23. členom Uredbe 608/2013 deklarant in imetnik blaga v postopku uničenja blaga nastopata kot ena stranka, revident pa je sodno poravnavo sklenil z enim od njiju - z deklarantom.

13. Takega zaključka ne spremeni niti revidentova trditev, da ima pravni interes tudi zaradi tega, ker lahko on zaradi zlorabe pravic odškodninsko toži imetnika blaga. Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet te zadeve carinski postopek glede zahteve za uničenje blaga in revident v morebitni odškodninski pravdi v nobenem pogledu ni omejen glede dokazovanja in navajanja trditev o nezakonitem ravnanju imetnika blaga.

14. Postopki pred Vrhovnim sodiščem se ne vodijo zaradi rešitve potencialnih, drugih možnih sporov in razvoja sodne prakse na splošno. Kot že navedeno, mora pravni interes za revizijo vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov v konkretni zadevi. Tudi revidentov ugovor, da je zadeva relevantna za nadaljnji razvoj sodne prakse, tako ni utemeljen.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 16. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.