Jedro

Ker delodajalec ni jasno navedel, ali gre pri očitku neizpolnjevanja in malomarnega izvrševanja delovnih obveznosti za hujšo ali lažjo kršitev delovnih obveznosti, ter tudi ni v sklepu določno opredelil, katera ravnanja pomenijo ponavljanje hujših kršitev delovnih obveznosti (zgolj pavšalno sklicevanje na naštete kršitve iz zahteve ni dopustno), v izpodbijanih sklepih niso določno konkretizirana ravnanja tožnice, ki naj bi pomenila hujšo kršitev delovnih obveznosti. Zato je bilo kršeno materialnopravno načelo zakonitosti disciplinskega postopka, izpodbijana sklepa pa sta nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov o odstranitvi in prenehanju delovnega razmerja tožnice; ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 14.7.1998, temveč dne 15.12.1998, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna za to obdobje vpisati v delovno knjižico delovno dobo in plačati nadomestilo plače, kot nadalje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici poravnati stroške, ki jih je imela v disciplinskem postopku in stroške pred sodiščem prve stopnje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica za očitane kršitve delovne obveznosti, ki jih tudi ni zanikala, v celoti disciplinsko odgovorna in da so bili v zadevi podani razlogi za odstranitev iz podjetja. Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da iz disciplinskih sklepov ni razvidno, za katere kršitve delovne obveznosti je dejansko odgovorna in nejasno opredeljen očitek ponavljanja hujših kršitev delovne obveznosti. Tako tudi ni mogoče preizkusiti, za katere kršitve je postopek zastaral in glede katerih kršitev je tožena stranka štela podlago za odločitev o njenem suspenzu. Nadalje opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede pristojnosti vodenja disciplinskega postopka in število zaposlenih delavcev v takratnem obdobju pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Tožnica je opozorila na zastaranje določenih kršitev, glede katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo oz. je ugotovilo, da za posamezna ravnanja, vzeta vsakega posebej, disciplinski postopek ne bi bil uveden, vendar skupaj tvorijo ponavljanje hujših kršitev delovne obveznosti, kar bistveno vpliva na delovni proces podjetja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da ugovora zastaranja začetka disciplinskega postopka za nekatera posamezna dejanja ni mogoče upoštevati, ker se dejanja kot celota štejejo za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 10. tč. zadnjega odstavka 25. čl. pravilnika o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: pravilnik). Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da sta v času vodenja disciplinskega postopka obstajali dve družbi z enakim nazivom in sedežem kot tožena stranka, ob tem da je sodišče na podlagi prepričljive izpovedbe zakonitega zastopnika štelo, da je tožena stranka tista, pri kateri je bilo zaposlenih manj kot 50 delavcev, zaradi česar je bil za vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico pristojen poslovodni organ. Pritožbeno sodišče se z takšno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Postopek sodnega varstva ne pomeni nadaljevanje postopka pri delodajalcu, temveč v okviru tožbenega zahtevka preizkus zakonitosti vodenja takšnega postopka in utemeljenost izdanih odločb v zvezi z izrečenim disciplinskim ukrepom in odstranitvijo delavca. Zato je sodišče dolžno, da preizkusi ali so v zahtevi za disciplinski postopek jasno in določno opredeljena ravnanja, s katerimi naj bi delavec storil kršitev delovnih obveznosti in določno opredeljene tako lažje kot hujše kršitve in obrazložene nastale posledice. Delavcu mora biti že v zahtevi znano, kaj se mu očita, da se bo lahko v nadaljevanju zagovarjal. Tudi v zvezi z izdanimi odločitvami v zvezi z odstranitvijo, ugotovitvijo odgovornosti za kršitve ter izrečenim ukrepom, mora biti delavec določno seznanjen, katere kršitve predstavljajo podlago za takšno odločitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v sklepu tožene stranke z dne 10.6.1998 o začasni odstranitvi tožnice z dela niso določene hujše kršitve delovne obveznosti, ki bi bile v skladu z določbo 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) pravna podlaga za takšno odločitev. Nadalje sklep tožene stranke z dne 23.6. v zvezi s sklepom z dne 20.7.1998 o ugotovljeni disciplinski odgovornosti tožnice ne vsebuje opredeljena kršitvena ravnanja in v tej zvezi določno razmejene kršitve delovnih obveznosti z konkretizirano pravno kvalifikacijo. Nadalje tudi ni jasno ali gre pri očitku neizpolnjevanja in malomarnega izvrševanja delovnih obveznosti za hujšo ali lažjo kršitev, saj takšen opis kršitve izhaja tako iz 2. kot 5. odst. 25. čl. pravilnika, kot nadalje ni v sklepu določno opredeljeno, katera ravnanja pomenijo ponavljanje hujših kršitev delovnih obveznosti, saj je zgolj pavšalno sklicevanje na naštete kršitve iz zahteve nedopustno oz. ne more biti upoštevno. Ker tako v izpodbijanih sklepih ni bila uporabljena dispozicija ustreznega predpisa, niti niso določno konkretizirana ravnanja tožnice, ki naj bi pomenila hujšo kršitev delovnih obveznosti, navedeno po zaključku pritožbenega sodišča očitno kaže na ugotovitev, da je bilo v disciplinskem postopku zoper tožnico kršeno materialnopravno načelo zakonitosti postopka. Sodišče prve stopnje v tej smeri nakazanih dejstev ni presojalo, zaradi česar se (glede na dosedaj izkazane procesne in materialno pravne opustitve pri toženi stranki) dvomi, če so bili v zadevi sploh podani resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja tožnice. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z ugotovitvami pritožbenega sodišča ponovno preizkusiti izpodbijane sklepe o tožničini odstranitvi, očitani disciplinski odgovornosti in izrečenem ukrepu ter presoditi ali je tožena stranka pravilno in zakonito izvedla disciplinski postopek. Ob dejstvu, da pri toženi stranki ne gre za dve družbi z enakim nazivom, temveč v skladu z podatki izpisa iz sodnega registra po pravnem statusu za povsem različni gospodarski družbi, bo moralo v zvezi s toženo stranko, ki je v tožničinem primeru izdala izpodbijane sklepe, še ugotoviti, ali je bil direktor, glede na število zaposlenih pri toženi stranki, pristojen za vodenje postopka in izdajo disciplinskih odločb. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu ponovno razsodilo, kot odločilo o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).