Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je verjetnost terjatve presojalo zgolj na podlagi navedb v tožbi in listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi. Pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, temveč odloča na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi listin v spisu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne rešitve tega delovnega spora zadržalo učinkovanje izredne odpovedi, ki jo je tožnici 28. 8. 2012 podala tožena stranka (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo izpodbija v tem sporu, temelji na očitku kršitve pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, ki naj bi jih tožnica storila naklepoma oziroma iz hude malomarnosti. Tožnica v tožbi dokazuje, da njeno ravnanje v kritičnem času ni bilo voljno in zavestno, temveč je šlo za vpliv njenih zdravstvenih težav in učinkov zdravljenja. Pri tožnici so se v začetku leta pojavili bolezenski znaki hude epilepsije, ob tem pa so se razvile tudi obsežne psihične težave v obliki depresije in prilagoditvenih motenj. Zdravila so imela številne stranske učinke, med drugim tudi motnje zaznavanja, spomina, koncentracije, pojav anksioznosti, psihotične reakcije in številne druge. Sporno ravnanje tožnice kaže, da nikakor ni šlo za premišljeno ali celo načrtovano dejanje razumne osebe, temveč za ravnanje v afektu. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnosti terjatve. Tožnica je izkazala obstoj zdravstvenih okoliščin, ki so verjetno vplivale na razsodnost tožnice v kritičnem času in s tem tudi na njeno odgovornost. Končno oceno teh okoliščin bo moral podati izvedenec ustrezne stroke, zato sodišče ob predloženih dokazilih, ne bi smelo izražati dvomov v verjetnost utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni upoštevalo tožničinih navedb in predložene dokumentacije. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredeljevalo glede obstoja drugih pogojev za izdajo začasne odredbe, vendar tožnica opozarja, da je izkazala nevarnost nastanka nenadomestljive škode, če začasna odredba ne bo izdana. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, temveč odloča na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe in na podlagi listin v spisu. O predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odločiti najkasneje v treh dneh, zato je razumljivo, da sodna odločba o predlogu za izdajo začasne odredbe ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje presoja zgolj s stališča ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve in v kolikor je ta verjetnost izkazana tudi ali je izkazal verjetnost nadaljnjih zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izkazanost verjetnosti terjatve presojalo zgolj na podlagi navedb v tožbi in na podlagi listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilo ugotovilo, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki ga določa 1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami). Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Verjetnost obstoja terjatve je izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladujejo nad dejstvi, ki kažejo na to, da zahtevek ni utemeljen. Splošne navedbe o tem, da naj bi tožnica sporna knjiženja in dvige z računa imetnika B.B. izvršila v afektu in pod vplivom zdravil, v tej fazi postopka ne izkazujejo verjetnosti obstoja terjatve na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljen.

Ob ugotovitvi, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe določen v 1. odstavku 270. člena ZIZ, se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem ali je tožnica za verjetno izkazala tudi eno od nadaljnjih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Tožnica v tožbi sama navaja, da ji je bila 28. 8. 2012 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je pričela učinkovati takoj. Navedeno pomeni, da tožnica tudi po vsebini uveljavlja povsem neprimerno začasno odredbo. Tožnica namreč uveljavlja začasno odredbo, s katero bi se zadržalo učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je ta odpoved že pričela učinkovati 30 dni pred vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi je možno le v primeru, ko vsi učinki prenehanja pogodbe o zaposlitvi še niso nastali. Navedeno pomeni, da v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšna začasna odredba, kot jo je predlagala tožnica, sploh ne pride v poštev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.