Jedro

Vojaške vaje in terenska usposabljanja so bila po svoji naravi takšne, da je njihova izključitev iz uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljena. Dejavnosti, pri katerih je tožnik sodeloval kot pripadnik logistične podpore, so bile soodvisne z operativnim urjenjem, kar pomeni, da njihove narave ni mogoče presojati ločeno od narave same vaje. Dejstvo, da tožnik ni bil vadbenec (razen v maju in juniju 2018), zato samo po sebi ne pomeni, da zanj ne more veljati izključitev iz Direktive.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na znesek 781,26 EUR.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklepom odločilo, da se ustavi postopek v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval plačilo iz naslova odrejene pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju za naloge v zvezi s terenskim usposabljanjem in vajami za meseca december 2021 in marec 2022 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 7.289,89 EUR in sicer v mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka sodbe (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo v skupnem znesku 1.944,29 EUR in sicer za mesece april 2018, maj 2018, junij 2018, julij 2019, avgust 2019, november 2019, februar 2020, marec 2020, oktober 2020 in september 2021 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 746,51 EUR (IV. točka izreka).

2.Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri večini terenskih usposabljanj in vaj ni nastopal kot vadbenec, temveč kot logistična podpora, ter da ni šlo za njegovo začetno usposabljanje ali operativno urjenje. Kljub temu je sodišče po mnenju tožnika zmotno zaključilo, da so te dejavnosti zaradi soodvisnosti z operativnim urjenjem izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik očita, da toženka ni izpolnila dokaznega bremena, saj ni konkretno pojasnila, zakaj rotacije logistične podpore ne bi bile mogoče. Njene navedbe so bile pavšalne in utemeljene zgolj na splošnem sklicevanju na simulacijo vojnih razmer in potrebo po stalni prisotnosti istih pripadnikov. Po mnenju tožnika bi bilo mogoče zagotoviti stalno logistično podporo tudi ob rotaciji osebja, z enako usposobljenimi pripadniki, brez vpliva na potek vaj, zlasti ker tožnik ni sodeloval kot vadbenec. Pritožba se sklicuje na izpovedi prič, iz katerih naj bi izhajalo, da so rotacije logistične podpore možne, morebitne težave pa izvirajo iz pomanjkanja kadra, kar ne more predstavljati izjeme od uporabe Direktive. Pisni izjavi prič A. A. in B. B. se po mnenju tožnika ne nanašata na vprašanje rotacij, temveč zgolj na nujnost zagotovljene logistične podpore. Ta bi bila v vsakem primeru, tudi ob rotacijah, zagotovljena. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče presoditi, da izjema od uporabe Direktive ni podana in da tožniku pripada razlika v plači tudi za zavrnjena obdobja. Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj meni, da je sodišče toženki nepravilno priznalo previsoke odvetniške stroške glede na vrednost spornega predmeta, ter predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pavšalno zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno (razen delno v stroškovni odločitvi) uporabilo materialno pravo.

6.Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu podčastnik kot štabni vodnik. Za čas odrejene stalne pripravljenosti med drugim tudi v času vojaških vaj in usposabljanj zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vojaške vaje oziroma usposabljanja, pravilno zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik na terenu praviloma nastopal kot logistična podpora (ne vadbenec - razen v mesecu maju in juniju 2018 - slednjemu tožnik v pritožbi konkretizirano ne oporeka), vendar je pri vajah/terenskih usposabljanjih presodilo, da so te aktivnosti po naravi operativno urjenje, ki zahteva posnemanje izrednih/vojnih razmer, in da rotacije niso primerne niti za vadbence niti za logistično podporo, ker mora ta stalno slediti ritmu vaje in zagotavljati podporo ves čas. Zato je za te mesece (maj‑junij 2018, julij-avgust 2019, november 2019, februar-marec 2020, oktober 2020, september 2021) štelo, da je dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES in je toženka pravilno izplačala le dodatek v višini 50 %. Zahtevek za april 2018 je zavrnilo iz razloga, ker že iz trditvene podlage tožnika ni izhajalo, da bi tožnik tedaj opravljal delo, ki bi narekovalo dodatno plačilo, čemur tožnik v pritožbi ne oporeka.

7.Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo iz določb Zakona o obrambi (ZObr - 97.e, 97.č člen) in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), odločitev pa oprlo na merila iz sodbe SEU C-742/19 in sodno prakso VSRS iz katere izhaja, da se Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa za oborožene sile praviloma uporablja, izjemoma pa ne, kadar narava dejavnosti temu "neizogibno" nasprotuje (npr. operativno urjenje, dejavnost, kjer rotacije niso primerne ipd.).

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni podala konkretnih trditev glede (ne)možnosti rotacij pripadnikov logistične podpore ter da naj bi sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo zgolj na pavšalne navedbe toženke. Iz celotnega poteka postopka izhaja, da je toženka ves čas konkretno zatrjevala, da mora izvedba vojaških vaj in terenskih usposabljanj potekati kontinuirano, z nespremenjeno sestavo sodelujočih pripadnikov, saj se pri takšnih dejavnostih gradi timsko delo, kohezija in usklajeno delovanje celotne enote, ki skupaj biva, deluje in se sproti odziva na nepredvidljive situacije, enako kot bi to veljalo v izrednih ali vojnih razmerah. Poudarila je, da logistična podpora ni ločena spremljevalna dejavnost, temveč mora biti ves čas vključena v scenarij vaje, slediti njenemu ritmu in se odzivati na alarmiranja, premike enot in druge nepredvidene dogodke. Nadalje je pojasnila, da bi morebitne rotacije posameznikov pomenile prekinitev kontinuitete vaje, kar bi vplivalo na učinkovitost logistične podpore in posledično na doseganje ciljev vaje. Te navedbe pa toženka ni zgolj zatrjevala, temveč jih je tudi dokazala z izpovedbami zaslišanih prič, ki so njene navedbe tudi dodatno plastično prikazale ter skladno in prepričljivo potrdile ključno vlogo logistične podpore, njeno stalno vpetost v potek vaj ter neprimernost rotacij v okoliščinah, kakršne so bile predmet obravnave.

9.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na celovito in skrbno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, še posebej izpovedb zaslišanih prič (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G.) ter pisnih izjav prič A. A. in B. B., pri čemer je njihove izpovedi presojalo v medsebojni povezavi in v povezavi z drugimi dokazi ter z naravo konkretnih vojaških vaj in terenskih usposabljanj.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: da je logistična podpora neločljivo povezana s potekom vaj in usposabljanj; da mora logistična podpora ves čas slediti ritmu vaje, vključno z nepredvidljivimi dogodki (alarmiranje, premiki enot, okvare itd.); da je bistveni element vaj kontinuiteta, element presenečenja in simulacija realnih bojnih razmer, ter da bi rotacije pripadnikov logistične podpore posegle v samo bistvo vaj in ogrozile doseganje njihovih ciljev. Logistična enota, katere pripadnik je bil tudi tožnik, ni delovala ločeno ali zgolj podporno v formalnem smislu, temveč je tudi sama simulirala okoliščine delovanja v realnih vojnih razmerah, v katerih ni vnaprej predvidenih scenarijev, rotacij ali časovno omejenih intervencij. Iz izjav B. B. in A. A., povsem jasno izhaja, da bi rotacije posameznikov tekom vaj, tudi znotraj logistične enote, izničile njihov namen in cilj ter bi posledično škodovale dobri izvedbi operativnega urjenja. Logistična podpora je morala biti ves čas zmožna takojšnjega odziva na nepredvidene dogodke, kot so okvare vozil, zagotavljanje oborožitve, oskrba enot ali intervencije ob izrednih dogodkih na terenu, vključno s situacijami, ko pride do požara ali drugih nevarnosti, kot je to prepričljivo pojasnil G. G. V takšnih okoliščinah si ni mogoče predstavljati, da bi se vaja lahko nemoteno nadaljevala, če bi logistična enota morala čakati, da nalogo zaradi rotacije prevzame drug pripadnik zgolj zato, ker je prvemu iztekel delovni čas. Takšna organizacija dela bi bila v očitnem nasprotju z namenom vaj, ki je ravno v neprekinjenem, realnem in dinamičnem posnemanju razmer operativnega delovanja oboroženih sil.

11.Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izpovedb prič ne izhaja, da bi bile rotacije logistične podpore v konkretnem primeru realno izvedljive brez škode za potek vaj. Nasprotno, iz izpovedi več prič (zlasti C. C., D. D., E. E. in G. G.) prepričljivo izhaja, da bi rotacije zahtevale dodatno seznanjanje z dinamično in hitro spreminjajočo se situacijo na terenu; povzročile zamude in neučinkovitost pri zagotavljanju podpore ter vplivale na kakovost in realističnost usposabljanja. Dejstvo, da so posamezne priče navedle, da bi bile rotacije teoretično možne ob zadostnem kadru, ne pomeni, da bi bile tudi primerne v smislu meril, ki jih je postavilo Sodišče Evropske unije. Zgolj abstraktna možnost rotacij namreč ne zadošča. Odločilno je, ali bi tak sistem omogočal doseganje ciljev dejavnosti brez posega v njeno bistvo, česar pa izvedeni dokazi niso potrdili.

12.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni zmogla dokaznega bremena. Iz dokaznega postopka izhaja, da je toženka svoje trditve konkretizirala in jih tudi dokazala z zaslišanjem prič, katerih izpovedi so bile vsebinsko skladne in prepričljive. Kot izhaja iz dokaznega postopka, kadrovske omejitve v konkretnem primeru niso bile edini in odločilni razlog za takšno organizacijo delovnega procesa, temveč je bila odločilna narava vojaških vaj, ki zahteva stalno pripravljenost konkretnih pripadnikov in onemogoča rotacije brez posega v namen in smisel usposabljanja.

13.Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da so bile sporne vojaške vaje in terenska usposabljanja po svoji naravi takšne, da je njihova izključitev iz uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo merila, določena v sodbi SEU C-742/19, in pravilno upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri je treba presojati: ali gre za dejavnost, ki zahteva posnemanje izrednih ali vojnih razmer (usposabljanje/operativno urjenje); ali bi uporaba pravil o delovnem času posegla v dobro izvedbo dejavnosti; ter ali sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa za konkretno dejavnost ni primeren. Pravilna je tudi ugotovitev, da so bile dejavnosti, pri katerih je tožnik sodeloval kot pripadnik logistične podpore, soodvisne z operativnim urjenjem, kar pomeni, da njihove narave ni mogoče presojati ločeno od narave same vaje. Dejstvo, da tožnik ni bil vadbenec (razen v maju in juniju 2018), zato samo po sebi ne pomeni, da zanj ne more veljati izključitev iz Direktive.

14.Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.

15.Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je toženki neutemeljeno priznalo 400 točk za odgovor na tožbo, namesto pravilno 300 točk, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, namesto pravilno 225 točk, ter 400 točk za zastopanje na naroku, namesto pravilno 300 točk. Vrednost spora v tej fazi postopka je bila namreč 5.883,18 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je stroške, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zvišalo na znesek 781,26 EUR. Pri tem je v preostalem delu sledilo stroškovni odmeri sodišča prve stopnje ter deležu uspeha strank v postopku, saj s tem v zvezi pritožba ne navaja dodatnih razlogov.

16.V preostalem delu pritožba ni utemeljena, podani niso niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik iz razloga, ker je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo nima dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani obeh strank in razloge za odločitev sodišča prve stopnje. Zato jo kljub temu, da ima toženka do te vloge formalno pravico, pritožbeno sodišče v tem pogledu ocenjuje za nepotrebno.

Zveza: