Jedro

S pogodbami o filmski produkciji je prvi toženec prenesel materialne avtorske pravice na tožečo stranko. S tem pa je za tožečo stranko (producenta) v razmerju do prvega toženca nastal tudi na avtorskem pravu temelječ zahtevek na izročitev stvari, ki je nosilec avtorskega dela (in na kateri je vsebovano avtorsko delo).

Izrek

I. Pritožba prvega toženca zoper II. točko izreka prvostopenjske odločbe se zavrne in se prvostopenjska odločba v tem delu potrdi.

II. Pritožbama obeh tožencev zoper III. točko izreka se ugodi, izpodbijana odločba se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

III. Drugi toženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka prvostopenjske odločbe odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. V II. točki je ugodilo zahtevku za izročitev filmskih kolutov in zvočnih trakov tožeči stranki. V III. točki izreka je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Zoper prvostopenjsko odločbo sta vložila pritožbo oba toženca. Prvi toženec jo je vložil zoper odločitev o vrnitvenem zahtevku in odločitev o stroških (II. in III. točka izreka), drugi toženec jo je vložil le zoper odločitev o stroških. Ta zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba prvega toženca je, kolikor se nanaša na odločitev o vrnitvenem zahtevku, neutemeljena. Pritožbi tožencev zoper odločitev o stroških pa sta utemeljeni.

I. Odločitev o vrnitvenem zahtevku

4. Tožeča stranka je s prvim tožencem sklenila vrsto pogodb o avtorski produkciji. Z njimi se je prvi toženec zavezal, da bo sodeloval pri izdelavi filma „N.“ kot režiser-montažer. Zavezal se je tudi, da bo po plačilu honorarja tožeči stranki prepustil materialne avtorske pravice. Pogodbeno dogovorjene honorarje je tožeča stranka plačala v celoti. Filmski trak je kupila tožeča stranka. Prvi toženec tožeči stranki ni izročil niti filmskih kolutov, niti zvočnih zapisov. Namesto tega je izročil drugemu tožencu, ki je arhiv, trakove v hrambo.

5. Prvostopenjsko sodišče je oba toženca obsodilo na vrnitev filmskih kolutov in zvočnih trakov. Odločitev je, kolikor se nanaša na drugega toženca utemeljilo s tem, da sta tožeča stranka in prvi toženec sklenila več pogodb o filmski produkciji. Tožeča stranka naj bi po plačilu honorarja pridobila materialne avtorske pravice, zato bi prvi toženec moral izročiti tožeči stranki nosilce slike in zvoka. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev še na razmislek, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na filmskih trakovih, saj je prvi toženec iz materiala v lasti tožeče stranke izdelal novo stvar. V času, ko je to storil, je veljal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in 26/1990; v nadaljevanju: ZTLR), zato je prvostopenjsko sodišče svojo odločbo oprlo na 22. člen ZTLR.

6. Zahtevku zoper drugega toženca je prvostopenjsko sodišče ugodilo zato, ker je imela v posesti trakove, na katere se je nanašal spor.

7. Pritožba naj bi praviloma vsebovala razloge (3. točka 335. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Kaj so pritožbeni razlogi, je opredeljeno v 338. do 341. členu ZPP. To je opis napake, zaradi katere naj bi bila prvostopenjska sodba nepravilna. Takšen opis se mora nujno sklicevati na samo sodbo ali pa na njeno nastajanje. Opisu napake morajo biti praviloma dodani še razmisleki, ki pojasnjujejo bodisi vzrok napake, bodisi njen učinek na sodbo, bodisi oboje.

8. Pritožbeno sodišče opravi preizkus v mejah razlogov in le v manjši meri po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

9. Prvi toženec je vložil pritožbo, dolgo približno 4 strani. Ta pritožba se ne nanaša na razloge prvostopenjske odločbe in je torej brez razlogov v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP.

10. Izjemo nemara predstavlja pritožbena trditev, da odškodnina, ki jo je dal proizvajalec filmskega materiala K., pomeni priznanje za prvega toženca. Če prvi toženec s tem meri na to, da mu je proizvajalec filmskega materiala K. priznal materialno avtorsko ali lastninsko pravico, se moti. Podjetje K. pri samih pogodbah, ki sta jih sklepala tožeča stranka in prvi toženec ni bilo udeleženo, zato bi bilo tudi morebitno priznanje kakšnih pravic prvemu tožencu brez vsakega pravnega pomena. Uspeti tudi ne more z nejasno navedbo, da računi H. za nabavo S8mm materiala ne izkazujejo njegove pravice do tega materiala. Če tožena stranka nemara s tem izpodbija ugotovitev sodišča, da je filmski material kupila tožeča stranka, pa gre za nedovoljeno navajanje novega dejstva šele v pritožbi (1. odstavek 337. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč na str. 17 izrecno ugotovilo, da prvi toženec trditve tožeče stranke, da je sama kupila filmski trak, sploh ni prerekal. Izpodbijanje takšne trditve v pritožbi bi bilo dopustno le, če bi pritožnik v tem delu tudi trdil, in po potrebi dokazal, da novega dejstva ali novega dokaza ni mogel navajati že v prvostopenjskem postopku. S tem je bilo odgovorjeno na tiste pritožbene dele, ki se nanašajo na prvostopenjsko odločbo.

11. S pogodbami o filmski produkciji (1. odstavek 107. člena ZASP) Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, v nadaljevanju: ZASP) je prvi toženec prenesel materialne avtorske pravice na tožečo stranko (2. odstavek 107. člena ZASP). S tem pa je za tožečo stranko (producenta) v razmerju do prvega toženca nastal tudi na avtorskem pravu temelječ zahtevek na izročitev stvari, ki je nosilec avtorskega dela (in na kateri je vsebovano avtorsko delo). To pa sta v tem primeru bila slikovni trak (film) in tonski trak. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca na izročitev je s tem utemeljen.

12. Lastninska in avtorska pravica sta medsebojno neodvisni (40. člen ZASP), pravni promet s posamičnimi materialnimi avtorskimi pravicami pa ne vpliva na lastninsko pravico na stvari, na kateri je to delo vsebovano (1. odstavek 41. člena ZASP). Glede na to določbo je tožbeni zahtevek tožeče stranke do prvega toženca utemeljen tudi na temelju 2. odstavka 22. člena ZTLR. Po tej določbi je namreč pridobil lastninsko pravico na novi stvari lastnik materiala, če je na podlagi pravnega posla novo stvar izdelal kdo drug. Tako pa je bilo prav v tej zadevi: filmski material je bil last tožeče stranke, izdelal pa je novo stvar prvi toženec, in sicer na temelju pogodbe o filmski produkciji. Lastnik nove stvari je torej tožeča stranka.

13. Materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča glede pravnega razmerja med tožečo stranko in prvim tožencem je bila torej pravilna. Z vprašanjem, kakšno je bilo pravno razmerje med tožečo stranko in drugim tožencem, pa se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati, ker glede tega pritožba ni bila vložena.

14. Ker prvostopenjsko sodišče niti ni storilo nobene procesne kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožba v tem delu neutemeljena.

II. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka

15. Drugi toženec je vložil pritožbo izrecno le zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe. V njej graja, da se izrek v tem delu nanaša na toženo stranko, ni pa jasno, na katerega toženca, saj sta bila dva.

16. Pritožba je v tem delu utemeljena. Izrek prvostopenjskega sodišča se nanaša le na toženo stranko, ki da mora tožeči strani povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.577,22 EUR s pripadki. Ker sta toženca dva, to pomeni, da mora vsak od njiju povrniti polovico tega zneska. V obrazložitvi pa je je sodišče zapisalo, da morata toženca solidarno povrniti pravdne stroške. Izrek torej nasprotuje razlogom sodbe (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ravnalo 3. točki 365. člena ZPP in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V novem postopku bo lahko, če se mu tako zdelo primerno, za ponovno odločitev uporabilo tudi 2. odstavek 161. člena ZPP.

III. Odločitev o pritožbenih stroških

17. Drugi toženec je zahteval tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Ti se odmerjajo izključno po uspehu glavnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Pri tem je odločilno merilo uspeh tožeče stranke.

18. Ker v tej pravdi drugi toženec ni uspel, je že sedaj jasno, da bo moral nositi svoje pritožbene stroške izključno sam ne glede na to, da je s svojo pritožbo pravzaprav uspel. ZPP ne ureja, kako odločiti v takšnem, posebnem primeru. 3. odstavek 165. člena ZPP ureja le primer, v katerem je razveljavljena odločba v glavni stvari, in je posledično potrebno razveljaviti tudi od nje odvisno odločbo o stroških postopka. Očitno se 3. odstavek 165. člena ZPP ne more uporabiti, saj odločba o glavni stvari ni bila razveljavljena, temveč je celo postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zato svojo odločitev oprlo na smiselno uporabo 1. odstavka 154. člena ZPP.