Jedro

Presoja znatne nevarnosti pobega mora po razlagi Sodišča EU temeljiti na individualni oceni to je na podlagi ugotovitve takšnih okoliščin, ki dajejo podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Te morajo biti po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 16. 5. 2022 od 13.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 27. 4. 2022, dne 16. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, da je iz izvorne države odšel pred letom in pol. V azilnem domu v Zagrebu je spoznal še tri državljane Turčije in se skupaj z njimi odpravil proti Sloveniji. Mejo so prestopili ponoči s pomočjo navigacije, nato pa hodili ob železniških tirih, dokler jih ni našla policija. Ob vložitvi prošnje je povedal še, da je bila njegova ciljna država Slovenija. Pred Slovenijo je za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji, kjer so njegovo prošnjo zavrnili, in na Hrvaškem, kjer je ostal približno 17 do 20 dni. Iz izvorne države je odšel zaradi strahu pred stricem. Prodajal je alkohol, zaradi česar ga je stric oklical za nevernika, ostali sorodniki pa so mu svetovali, naj iz Iraka zbeži. 3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 21. 5. 2019 zaprosil za mednarodno zaščito že v Grčiji, potem pa še 30. 3. 2022 na Hrvaškem. Ob tem je izjavil, da je na Hrvaškem imel razgovor, ki je trajal slabih deset minut, prejel je izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, za datum osebnega razgovora pa mu niso povedali. Na vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni počakal, je povedal, da je sicer vedel, da bi moral tam počakati, vendar pa pride na Hrvaško veliko ljudi, tudi Kurdov, kar bi bilo lahko zanj nevarno. Menil je, da bi ga Slovenija lahko zaščitila, zato je prišel sem. Tu bi za mednarodno zaščito zaprosil, četudi ga policija ne bi našla.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom 16. 5. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v Slovenijo na nedovoljen način in pred tem za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji in na Hrvaškem. Slednje izhaja tako iz njegovih navedb, podatkov baze Eurodac, kot tudi iz njegove hrvaške izkaznice prosilca za mednarodno zaščito. Presodila je, da je s tem, ko je predhodno že vložil prošnjo v dveh državah Evropske unije in ju nato zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zato je na podlagi njegovih preteklih ravnanj menila, da je utemeljeno sklepanje, da bo zapustil tudi Slovenijo in ne bo počakal na odločitev o predaji v zanj pristojno državo članico. Ugotavila je, da njegova pretekla ravnanja, ko je zapustil Grčijo po tem, ko so mu zavrnili prošnjo za azil, Hrvaško pa, ker se zaradi številnih Kurdov tam ni počutil varno, pomenijo zlorabo azilnih postopkov in mu omogočajo zgolj ilegalno prehajanje mej držav. Izjave, da je Slovenija država, ki ga lahko zavaruje, pa so pavšalne. Tožena stranka tožniku ne verjame, da bo na odločitev v Sloveniji tudi počakal. 6. Tožena stranka je upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja, in sicer da ne v Grčiji in ne na Hrvaškem kljub vloženi prošnji na odločitev v zvezi z mednarodno zaščito ni počakal, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da izpodbijani ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, zato ga je mogoče skladno z Ustavo, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), izreči le, če so izkazane ustrezne okoliščine, ki tu niso podane.

8. Tožnik izpostavlja svojo nepismenost ter dejstvo, da je njegov materni jezik kurdski, v postopku pred policijo pa je prevajal tolmač za turški jezik. Sodišču zato predlaga izločitev registracijskega lista ter policijske depeše, ker sta v neskladju z Ustavo RS ter Recepcijsko direktivo. Poudarja, da je bila njegova ciljna država Slovenija, njegovi razlogi za mednarodno zaščito pa niso ekonomski.

9. V nadaljevanju tožnik sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča meni, da za ugotovitev znatne begosumnosti ne zadošča le ugotovitev, da je posameznik že vložil prošnjo v kateri izmed držav podpisnic Uredbe Dublin III, ki jo je nato samovoljno zapustil. Dokazno breme, da je oseba znatno begosumna, bi bilo na toženi stranki, njena dokazna ocena pa bi naj morala temeljiti na individualnih okoliščinah. Individualnih okoliščin tožena stranka ni ugotavljala niti se ni nanje sklicevala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

10. Tožnik še navaja, da je v Grčiji sodeloval v postopku mednarodne zaščite in vztrajal pri svoji prošnji. Prav tako bo tudi v Sloveniji ostal do zaključka postopka.

11. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker tožena stranka sploh ni presojala, ali bi bilo mogoče cilj doseči z uporabo manj prisilnih ukrepov. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, saj ni njegova odgovornost, da tožena stranka ne more zagotoviti primernega varovanja v azilnem domu, teh pa tožena stranka ni v zadostni meri ugotovila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

12. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da se tam slabo počuti in je v stiski. Pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe naj bi imel, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Meni, da je ureditveno začasno odredbo treba izdati iz razloga, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Meni še, da javna korist ne more biti podana že v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

14. Dne 26. 5. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

18. Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

19. Sodišče je najprej zavrnilo predlog tožnika za izločitev dveh listin iz upravnega spisa, in sicer registracijskega lista ter policijske depeše, obe z dne 27. 4. 2022. Tožnik je pri tem navajal, da je nepismen, njegov materni jezik je kurdski, postopek pred policijo pa je potekal s pomočjo prevajalca za turški jezik. Na zaslišanju pred sodiščem je sicer povedal, da je za dodatno tolmačenje, to je iz turškega v kurdski jezik in obratno, na policiji pomagala prosilka za mednarodno zaščito iz turške družine, s katero je zapustil azilni dom v Zagrebu. Ne glede na navedeno in kar je v zvezi s tem tožbenim ugovorom bistveno za presojo v tej zadevi pa je, da niti tožena stranka, pa tudi ne sodišče, svoje odločitve ni oprlo na tožnikove izjave podane v policijskem postopku. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je po presoji sodišča za odločitev pomemben podatek, ki izhaja iz uradnega zaznamka policije v zvezi s časom in krajem prijetja skupine štirih ljudi vključno s tožnikom po prehodu državne meje in ne, kar bi tožnik tam povedal glede razlogov za mednarodno zaščito.

20. Tožnik toženi stranki v nadaljevanju očita, da ni navedla razlogov za izrečeni ukrep, ki je nesorazmeren glede na specifične okoliščine tožnika. Meni, da tožena stranka ni opravila tehtanja, ali bi bilo mogoče cilj, to je pridržanja tožnika do odločitve v zvezi z njegovo predajo odgovorni državi članici, doseči z manj prisilnim ukrepom. Toženi stranki očita, da v zvezi z očitano begosumnostjo tožnika ni ugotavljala dejanskega stanja in tako zmotno presodila, da je podan utemeljen sum, da je tožnik begosumna oseba.

21. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že zaprosil. Prošnjo je vložil v Grčiji in na Hrvaškem. Do razlogov za zapustitev Grčije in Hrvaške se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že opredelila in jih zavrnila kot neutemeljene. Tožnik je tudi sam povedal, da je bil seznanjen s tem, da mora počakati na odločitev v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je pred zaključkom postopka Hrvaško (pred tem pa tudi že Grčijo) zapustil, je s tem izpolnil enega izmed objektivnih kriterijev, ki jih za begosumnost določa ZMZ-1 v tretji alineji 84.a člena. Tožnik je sicer pred toženo stranko navedel, da je Hrvaško zapustil zaradi strahu za lastno varnost, zaslišan pred sodiščem na glavni obravnavi, pa se je v zvezi s temi razlogi dodatno skliceval še na ravnanje hrvaške policije.

22. Glede na navedeno, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Grčiji in na Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega. Sodišče pri tem ugotavlja, da se je tožena stranka opredelila tudi do vseh tožnikovih izjav nanašajočih se na razloge za zapustitev teh dveh držav in jih pravilno ocenila kot neutemeljene (3. stran izpodbijanega sklepa). Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil. 23. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da ima tožnik sicer prav, ko opozarja na stališče VS RS,2 da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev samo zase ne zadošča za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito. Na podlagi določbe 28. člena Uredbe Dublin III je namreč pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega. Presoja take nevarnosti pa mora po razlagi SEU3 temeljiti na individualni oceni to je na podlagi ugotovitve takšnih okoliščin, ki dajejo podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Te morajo biti po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila.

24. Pri tem pa je sodišče tudi samo po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo obstoj takšnih okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bo tožnik pobegnil in v Sloveniji ne bo počakal na zaključek postopka v zvezi s predajo odgovorni državi članici. Okoliščine, ki jih je sodišče pri tem upoštevalo, so poleg tega, da je tožnik že pred vstopom v Slovenijo zapustil že Grčijo in Hrvaško, pri tem pa se za odhod iz Hrvaške le pavšalno in nekonkretizirano skliceval najprej na strah pred Kurdi, oziroma pozneje pa na strah pred policijskim nasiljem na Hrvaškem, čeprav je sam dejal, da je vedel, da bi moral počakati na zaključek postopka (1. stran zapisnika o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa), razen tega pa še zlasti izbrani način in kraj ter čas prehoda hrvaško – slovenske meje, oziroma vstopa v Slovenijo. Iz tega, kar je tožnik izpovedal pred sodiščem in iz policijske depeše je razvidno, da je bil tožnik prijet v skupini ljudi in v nočnem času ob 00:50 uri. Policija je gibanje skupine zaznala s pomočjo kamere na nadvozu železniške proge. Tak način prehoda, ki po presoji sodišča nedvomno kaže na skrivanje pred policijo, je potrdil tudi tožnik, ki je pred sodiščem povedal, da so se gibali ob železniški progi, kjer je bil na obeh straneh železniškega tira gozd. Poleg tega je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju, čas in način vstopa v Slovenijo pa ne kaže, da bi si tožnik kakorkoli posebej prizadeval policijo najti. Glede na navedeno je sodišče, kljub zatrjevanju tožnika, da je bila njegova ciljna država Slovenija, presodilo, da znatna nevarnost pobega ostaja.

25. Ob takem stanju stvari pa je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, ki kažejo na znatno begosumnost tožnika in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Nevarnost pobega je glede na zgoraj ugotovljene njegove osebne okoliščine tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

26. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, to je ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ta ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

30. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo. Tako zatrjevana škoda pa je zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Težko popravljiva škoda zgolj s to navedbo ne more biti izkazana.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Odločitve VS RS v zadevah I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022, I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022, I Up 76/2022 z dne 6. 4. 2022. 3 Zadeva C-528/15, _Policie ČR, Krajsk feditelstvi policie I:Isteckho kraje, odbor cizineck . policie v Salah Al Chodor and Others_, z dne 15. 3. 2017, točka 34.