Jedro

Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke. Delavec ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki obračunati bruto zneske dodatka za poveljevanje, in sicer: - za čas od 22. 1. 2016 do 31. 1. 2016 znesek 161,29 EUR, - za čas od 1. 2. 2016 do 29. 2. 2016 znesek 500,00 EUR, - za čas od 1. 3. 2016 do 31. 3. 2016 znesek 500,00 EUR, - za čas od 1. 4. 2016 do 30. 4. 2016 znesek 500,00 EUR, - za čas od 1. 5. 2016 do 31. 5. 2016 znesek 386,36 EUR, - za čas od 1. 6. 2016 do 30. 6. 2016 znesek 227,27 EUR, - za čas od 1. 7. 2016 do 31. 7. 2016 znesek 500,00 EUR, od navedenih zneskov odvesti davek in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 386,24 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 229,50 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 22. 1. 2016 do vključno 31. 7. 2016 obračunati dodatek za poveljevanje v zneskih, ki so navedeni v I. točki izreka, ter po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 365,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik ni bil imenovan na dolžnost oziroma na funkcijo, za katero uredba predvideva dodatek. V spornem obdobju ni bilo podlage za dodelitev dodatka. Pristojnost za določanje oseb, ki jim pripada sporni dodatek, je v avtonomni sferi tožene stranke. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke. Tožena stranka sama določi funkcije, na katerih pripada dodatek za poveljevanje. Npr. s sklepom z dne 27. 6. 2017. Sodišče ne more samo, brez tovrstne podlage, določiti, ali je določena enota enaka ali višja odseku bataljona, oddelka ali sektorja. Omenjeni sklep je bil izdan na podlagi drugega odstavka 11. člena navedene Uredbe, ki velja šele od 20. 5. 2017. Tudi pred tem je bil potreben akt tožene stranke o določitvi enote kot enake ali višje odseku bataljona, oddelka ali sektorja. Ravno s tem v zvezi so bile pri toženi stranki nepravilnosti (revizijsko poročilo). Ker tožniku v skladu z določili predpisov dodatek ni bil priznan, do njegovega izplačila ne more biti upravičen tudi zaradi 3. člena ZSPJS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku za čas od 22. 1. 2016 do 31. 7. 2016, ko je opravljal naloge na mednarodni operaciji ali misiji kot načelnik A. priznalo dodatek za poveljevanje po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Sledilo je navedbam tožnika, da mu ta dodatek pripada že zaradi funkcije.

7. Bistveno vprašanje spora je, ali lahko sodišče samo, mimo tožene stranke, določi, da so izpolnjeni pogoji za izplačevanje dodatka po 11. členu Uredbe, ki je v spornem času v 1. alineji prvega odstavka določal, da dodatek za poveljevanje v MOM znaša 500,00 EUR za poveljnike voda, njemu enake ali višje enote ter načelnike odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni. Z 20. 5. 2017 (Ur. l. RS, št. 25/2017) je začel veljati drugi odstavek 11. člena Uredbe, da enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma Obveščevalno varnostne službe.

8. Slednja ureditev, ki je natančneje predpisala način določitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje, ne pomeni, da že pred 20. 5. 2017 ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da določi funkcije, na katere veže dodatek. Vseskozi je v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje. Na čas pred 20. 5. 2017 se nanašajo akti ministrice za obrambo, kot Sprememba v imenovanju začasne skupine z dne 8. 7. 2016 (s katerim je bilo določeno, da načelniku A. pripada dodatek za poveljevanje v višini 500,00 EUR po Uredbi, ne da bi bile določene primerljive ravni enot) ter Akt o odpravi dokumentov z dne 23. 12. 2016 (s katerim je bil na podlagi ugotovljenih nepravilnosti pri določanju dodatka za poveljevanje prej navedeni akt, poleg še treh aktov podobne vrste, odpravljen). Na čas po 20. 5. 2017 pa se nanaša sklep ministrice z dne 27. 6. 2017 o določitvi primerljivih ravni organizacijskih enot in skupin, na podlagi katerega je organizacijska enota A. primerljiva s sektorjem.

9. Pritožba pravilno navaja, da gre glede navedenega za pristojnost tožene stranke, v katero sodišče na predlog delavca ne more posegati. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke (Pdp 38/2017). Delavec ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe, če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

10. Pritožbeno sodišče se torej ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je samo, mimo tožene stranke (na podlagi dokazne ocene, ki temelji na napačnem izhodišču sodišča o tem, da je to možno) odločilo, da je šlo v primeru A. za enoto, ki je enaka ali višja odseku bataljona oziroma oddelka ali sektorja, zaradi česar je tožniku vtoževani dodatek priznalo.

11. Zgolj zato, ker je bil tožniku z omenjenim aktom dodatek najprej priznan, nato pa zaradi odpravljenega akta do dodatka ni bil upravičen, ni možen dokazni zaključek o upravičenosti do dodatka. Tudi kasnejši sklep z dne 27. 6. 2017, na podlagi katerega je A. primerljiva organizacijski enoti sektorja, ne daje podlage za zaključek o tem, da se tožniku prizna dodatek za čas od 22. 1. 2016 do 31. 7. 2016. 12. Kot še pravilno navaja pritožba - glede na to, da tožniku dodatek ni bil priznan v skladu s predpisi, do izplačila dodatka ne more biti upravičen zaradi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki v tretjem odstavku določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

14. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT kot potrebne stroške priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za narok ter 2 % za materialne stroške. Stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 386,24 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v celoti, zato ji je tožnik, ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT (Ur. l. RS, št. 22/2019) znaša skupaj 229,50 EUR.